
Naročite se

Tadej Pogačar je ta čas nepremagljiv. Temu bi težko oporekali po pokru zaporednih zmagah, s katerimi je zadnjih dveh tednih le še potrdil svojo prevlado na svetovnem vrhu. Štiri v vrsto je postavil na svetovnem prvenstvu v Ruandi, evropskem prvenstvu v Franciji ter na dirkah Tre Valli Varesine in po Lombardiji. Tako kot prejšnje preizkušnje je tudi slednjo dobil po samostojnem napadu daleč od cilja, v katerem se je vse vrtelo v znamenju številke pet.
Pogačar je petič nastopil na dirki odpadajočega listja in zmagal petič zapored. Izenačil je rekord Fausta Coppija, a bi se moral tudi Il Campionissimo prikloniti asu s Klanca pri Komendi. Italijanski šampion šampionov je namreč slavil štiri zaporedne zmage (1946–49), peto pa dodal leta 1954. Pogi je postal tudi prvi kolesar v zgodovini, ki je enega od petih spomenikov dobil petkrat zapored, kot je tudi edini, ki je vseh pet spomenikov v isti sezoni končal na odru za zmagovalce. Poleg Lombardije je letos dobil še dirko po Flandriji in Liege–Bastogne–Liege, na Pariz–Roubaix je zasedel 2. mesto, na Milano–Sanremo pa 3.
Results powered by FirstCycling.com
Na dirki po Lombardiji je Pogačar v 50. letošnjem štartu slavil 20. sezonsko zmago, pot do nje pa je bila malodane spisana že vnaprej. Njegova ekipa UAE, v kateri se je tudi tokrat izkazal Domen Novak, je predse spustila skupino ubežnikov, v kateri je bil tudi Gal Glivar (Alpecin Deceuninck), nato pa poskrbela, da si ne bi prikolesarili neulovljive prednosti.
Quinn Simmons (Lidl Trek) je nekaj časa morda celo upal, da jo ima. Ključni vzpon na prelaz Ganda je namreč začel dobri dve minuti in pol pred svetovnim in evropskim prvakom. A Američanovo upanje je nato hitro zamrlo, najprej je še zadnjič zrak za Pogačarja rezal njegov nepogrešljivi pomočnik v zadnjih letih Rafal Majka, ki končuje kariero, nato je svoje delo pri narekovanju tempa z odliko opravil še Jay Vine.
Avstralčev pospešek je na žalost v težave spravil tudi Primoža Rogliča (Red Bull Bora Hansgrohe), ki je iz boja za najvišja mesta izpadel malo, preden je Pogačar sprožil odločilni pospešek, ki mu ni mogel slediti nihče. Do cilja je bilo še 37 kilometrov, Simmons pa je imel pred njim še poldrugo minuto naskoka, ki se je do vrha vzpona spremenil v dobro minuto zaostanka.
Toliko ga je imel tudi Remco Evenepoel, ki je upal, da bo na svoji zadnji dirki v dresu ekipe Soudal Quick Step (prihodnjo sezono se bo pridružil Rogliču pri rdečih bikih) vendarle ugnal Pogija, ki je zanj nerešljiva uganka tako na tritedenskih kot enodnevnih dirkah. A belgijski zvezdnik je doživel še en déjà vu, tako kot na lanski dirki po Lombardiji ter na nedavnih svetovnem in evropskem prvenstvu se je moral sprijazniti z vlogo prvega zasledovalca najboljšega kolesarja na svetu.
Pogačar je v cilj v središču Bergama prikolesaril s poldrugo minuto prednosti in slavil 108. zmago v karieri – že 50. po samostojnem napadu! To je bila tudi njegova 10. spomeniška zmaga. Jasno je, da to zmorejo le najboljši, morda samo najboljši vseh časov. »Hvala, Rafal!« se je Pogačar še enkrat zahvalil Majki, preden je končal dirko.
»Vsak se lahko počuti edinstvenega, a zmagati petkrat zapored je nekaj posebnega. Vsakič, ko tukaj štartam, čutim, da mi je ta dirka, ta trasa pisana na kožo, imam pa tudi tako dobro ekipo okoli sebe, da mi to lahko uspe. Velika zahvala vsem v ekipi. Domen je opravil fantastično delo, tudi Pavel in vsi drugi, ki so narekovali tempo v zadnji klanec ali pa mi varovali hrbet, so bili izjemni. Vrhunsko delo, zelo impresivno od mojih moštvenih kolegov,« je Pogačar povedal o piki na i sezoni, v kateri je dobil Tour de France, SP, EP in tri spomenike.

»Že sedem let govorim, da je to moja najboljša sezona doslej, in tudi tokrat bom rekel, da je bila to moja najboljša sezona,« je potegnil črto po letošnje dosežke, a jutri bo že spet na kolesu. Na Pogijevem izzivu s Klanca v klanc bo 1189 svojih podpornikov izzval na vzponu na Krvavec.
Komentarji