Takšen kolesar kot Roglič se rodi na nekaj desetletij

Primož Čerin o fenomenu Primoža Rogliča in slovenskega kolesarstva, ki preživlja zlate rezultatske čase.

Objavljeno
06. maj 2019 07.00
Posodobljeno
07. maj 2019 20.27
Primoža Čerina navdušujeta Rogličeva osredotočenost in način razmišljanja. FOTO: Špela Čerin
Ljubljana - Slovensko kolesarstvo doživlja rezultatski razcvet, katerega prvi nosilec je Primož Roglič, ki drugega za drugim postavlja nove mejnike. In jih bo še veliko, je prepričan Primož Čerin, član slovenskega rodu iz osemdesetih let minulega stoletja, ki si je prvi drznil preizkusiti med kolesarskimi profesionalci. Zdaj si upa napovedati, da spremljamo zgodbo, ki bo pisala zgodovino svetovnega kolesarstva.
 

Slovensko kolesarstvo se je doslej razvijalo evolucijsko, korak za korakom, vsak rod je nadgradil dosežke prejšnjega. Zdaj pa se zdi, da se je zgodila slovenska kolesarska revolucija …


Revolucija je Roglič, ni kaj razpredati. Takšen kolesar se rodi na nekaj desetletij. V tako kratkem času napredovati iz fanta, ki je pred nekaj leti na Giro šel le kot navijač, do glavnega favorita, je nekaj fenomenalnega. Sestavlja se enkratna zgodba v kolesarstvu, za Slovence gotovo, mislim pa da tudi v svetovnih razsežnostih.
 

Se sploh zavedamo, kaj ima slovensko kolesarstvo?


V Sloveniji se glede kolesarjev premalo zavedamo že prejšnjih uspehov, Štanglja, Hauptmana, Brajkoviča, Špilaka. Imamo rezultate, ki si jih velike nacije ne bi znale predstavljati, če bi imele tako ozko bazo kot mi. V enem letniku imamo manj kot sto kolesarjev in vseeno iz njih dobimo vrhunske tekmovalce.
 

To je še bolj neverjetno ob misli, v kakšnem stanju je slovenska klubska kolesarska scena, ki premore le dve ekipi s kontinentalno licenco, kajne?


Klubi bolj kot ne životarijo, v njih je ogromno slabo plačanega dela, težava so razmere, v katerih delajo. Trenira se na cestah, trenerji in klubski avtomobili so vseskozi na cestah, na katerih je treba poskrbeti za varnost. Treba je hoditi na dirke v tujino, ker domače dirke niso dovolj močne. Če je delo omejeno na majhno število ljudi, lahko pride do neprijetnih situacij. Trenerji so utrujeni, fante pa morajo žive in zdrave pripeljati domov. Da, veliko stvari se mora poklopiti, da dobimo ase kova Pogačar, Roglič, Polanc, Mohorič, da lahko prestopijo v profesionalen klub najvišje ravni. Vseeno pa je pri nas več izjemnih mladih kolesarjev kot v Italiji in Franciji. Rog, Sava, Adria Mobil, brez njih bi bilo kolesarstva v Sloveniji konec. Velike čestitke vsem, de se toliko časa trudijo. Upam, da bodo tudi na Ptuju spet splavali na površje. To potrebujemo.

image
REUTERS V Sloveniji se premalo zavedamo kolesarskih uspehov, tudi tistih iz preteklosti, pravi Primož Čerin. Na fotografiji Andrej Hauptman (desno, ob njem Oscar Freire in Paolo Bettini), ko je leta 2001 v Lizboni osvojil bron na svetovnem prvenstvu. FOTO: Reuters

 

Bržkone bi potrebovali tudi dejavnejšo Kolesarsko zvezo Slovenije?


Od zveze bi gotovo pričakoval več angažiranosti, ki je skorajda ni. Če pogledamo, kdo so pokrovitelji kolesarske zveze, nas lahko zaskrbi. Ob rezultatih, ki jih imamo že od časov Hauptmana in Štanglja naprej, je neverjetno, da zveza ni znala najti nekih resnih in stalnih sponzorjev. To je velik minus. Slej ko prej se bo treba lotiti tudi širše slike slovenskega kolesarstva. Na cestah je ogromno rekreativcev in poskrbeti je treba za varnost. Tega zdaj ne počnemo, KZS pa je poklicana, da to stori. Na državni ravni lahko preboj naredi le zveza, klubi nimajo te moči. Žal pa tu ni prave vizije, načrta, ne vedo, kako bi se tega lotili. Državo, ki bi lahko veliko pripomogla tudi s tem, da bi omogočila olajšave tistim, ki bi vlagali v kolesarstvo in šport nasploh, je treba izzvati, ji dati zamisli, povezati pristojne institucije, ki skrbijo za red in varnost. O tem je treba začeti govoriti, če poslušamo le novice o nesrečah z udeležbo kolesarja, nismo storili nič. Za varnost na cesti delamo zelo majhne korake naprej.

Ko gre zares, je v svojem svetu, kot dirkalni konj, ne levo ne desno ne vidi in ne sliši ničesar.

 

Roglič pa dela velikanske korake za popularizacijo kolesarstva pri nas. Kje vidite ključ do njegovega uspeha, pravi geni in telesne predispozicije pomenijo veliko, niso pa vse?


Primož me preseneča od začetka, ko so mi fantje iz Adrie Mobile povedali, da so dobili nekdanjega smučarskega skakalca, sem se prijel za glavo. Dejali so, da ima izjemne telesne sposobnosti in da bodo na vsak način poskusili z njim. Vsa čast jim za to odločitev. Rogličev vzpon je nekaj posebnega. Zelo sem srečen, da ga imamo. Imam pa tudi srečo, da sem ga spoznal in da večkrat govoriva o kolesarstvu. Všeč mi je, kako razmišlja, kako se je sposoben osredotočiti na nek cilj. To je vredno občudovanja, po tej plati je lahko velik vzor vsem mladim fantom in dekletom, ki se ukvarjajo s tem športom. Tudi drugi športniki bi se lahko zgledovali po njem. Ko gre zares, je v svojem svetu, kot dirkalni konj, ne levo ne desno ne vidi in ne sliši ničesar. Na tisto, kar mora narediti, je stoodstotno osredotočen in nikoli se ne vda vnaprej. Če vidi, da ima najmanjše možnosti za zmago, jih bo poskusil izkoristiti.
 

Njegovi rezultati kažejo, da je rojen zmagovalec, letos mu uspeva malodane vse. Potrebuje za to tudi kanček sreče?


Nekaj sreče moraš vedno imeti za vrhunski rezultat, vendar je enkrat pri enem, enkrat pri drugem. Pri njem je najpomembnejše, da ko se mu nekaj ne izide, dela naprej, da bi se mu čim večkrat izšlo. Prej je izgubljal šprinte za centimeter, zdaj jih dobiva. Vse, kar mora narediti, naredi stoodstotno, zato zmaguje.

image
Primož Roglič (desno) in Matej Mohorič (levo) skrbita za to, da  slovensko kolesarstvo kljub majhni bazi tekmovalcev dosega vrhunske rezultate. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

 

Kakšen je sicer vajin odnos, ste njegov svetovalec?


Tekmovalcu na tej ravni težko še kaj svetuješ. Z njim se veliko pogovarjam, tako kot z nekaterimi drugimi našimi kolesarji. Vsakemu rečem, naj posluša nasvete in iz njih poberi tisto, kar misli, da mu lahko pomaga, preostalo pa naj zavrže.
 

Roglič je po stažu v profesionalni karavani mlad kolesar, a šteje 29 let, kar velja za zlata leta v kolesarstvu. Ocenjujete, da je na vrhuncu moči, ali se njegova krivulja še vzpenja?


Glede na pozen začetek kariere je blizu vrhunca, a ima še nekaj rezerve. Pred njim je sicer nekaj zelo stresnih let. Z višjimi cilji prihaja več stresa, več je pritiskov publike in okolja nasploh. Upam, da bo ostal takšen, kot je, da se bo osredotočil na svoj cilj in delal le za njegovo uresničitev. Le to ga lahko pripelje še stopničko višje. Ima vse sposobnosti, da postane kolesar, kakršnega še nismo imeli in kakršnih je bilo tudi v svetovni zgodovini malo. Zmagovati kot on je nekaj izjemnega. Če bi bil Italijan, Španec, Francoz ali Belgijec, bi imel za seboj povsem drugačno skupino ljudi, ki bi ga še bolj ponesla. Predvsem pa bi mu bilo lažje v ekipah vzpostaviti vzdušje, da bi mu pomočniki dali še odstotek več, kot mu sicer dajo.
 

O tem, ali je njegova ekipa Jumbo-Visma dovolj močna za naskok na zmago na Giru ali Touru je bilo že veliko govora. Se lahko nizozemska zasedba postavi po robu najboljšim?


Za zdaj v njegovi ekipi vse deluje, kot mora. Fantje vidijo, da z njim lahko zmagujejo, je eden redkih v tej ekipi, ki je tega sposoben. Drugi v ekipi vidijo, da imajo z njim možnosti za zmage, s katerimi pridejo nagrade in z njimi boljše vzdušje v moštvu. Sicer pa ne gre le za moč. Dvakrat sem nastopil na Touru, obakrat je zmagal Greg Lemond, ki je imel ob sebi kolesarje, za katere si se vprašal, kaj sploh počnejo tam. Na najtežjih delih dirke so bili vsi neuporabni. Lemond jih je znal tako razporediti, da so mu pomagali, ko so mu še lahko. Ekipo je izkoristil maksimalno, dodal svoje in zmagal. Sestavljanko moraš tako zložiti, da se izide. Tisti, ki je boljši strateg, ima več možnosti. Njegova ekipa tovrstnih izkušenj še nima, a gradijo že nekaj let in upam, da bo njihov načrt pravi.

image
Primož Čerin pričakuje, da bo slovenski zvezdnik igral glavno vlogo na Giru d'Italia. FOTO: Tomi Lombar/Delo

 

Kako pa se bo treba lotiti letošnjega Gira?


Na tritedenski dirki se ti mora marsikaj poklopiti. Ni dovolj, da prideš vrhunsko pripravljen. V takšnem stanju mora biti celotna ekipa, vsi morajo vedeti, do kam lahko sežejo. Njegova ekipa nima izkušenj z narekovanjem tempa in zmagovanjem na tritedenskih dirkah, a ima z Rogličem tekmovalca, ki se lahko bori z najboljšimi do zadnjega metra vsake ključne etape. Lanski Tour je odpeljal enkratno, znal je razporediti moči, le on je ogrozil Sky. Lahko doda še toliko, da lahko zmaga na tritedenski preizkušnji. Na Giru se sicer dirka bolj taktično kot na Touru, vreme je uganka, večkrat je dež, mraz, včasih tudi sneg. Vzponi so praviloma krajši, a bolj strmi kot na Touru. Če tu padeš v krizo, ni rešitve. Giro se vozi drugače, težje je predvideti, kaj se bo zgodili v kateri etapi. Na Touru gre vseskozi na vso moč in je selekcija naravna, na Giru je kakšen dan tudi počasnejši, bolj taktičen.

Prej je izgubljal šprinte za centimeter, zdaj jih dobiva. Vse, kar mora narediti, naredi stoodstotno, zato zmaguje.

 

Bodo tri posamične vožnje na kronometer ključ do zmage?


Kronometer mu gotovo ustreza, tu lahko pridobiva, paziti pa se mora drugih pasti. Težavnih bo prvih 10 dni po osrednji Italiji, tu so problematične ceste, vedno pride do padcev. Potreboval bo veliko pomoči ekipe, ki se bo morala znati odzvati, da bo vedno v stiku z najnevarnejšimi tekmeci. Če se bo v prvi polovici dirke izognil padcem, bo polovica dela narejenega. Zadnjih 10 dni pa so na vrsti gorske etape, na katerih se ni kaj bati, če bo imel prave noge. Treba je iti iz dneva v dan in biti optimističen. Navijači pa naj se pripravijo, zaključek dirke bo blizu Slovenije, če Roglič konča med prvimi tremi, bo treba iti v Verono.
 

Ne gre prehitevati dogodkov, a vendarle. Bi lahko Roglič napadel veliki dvojček – Giro in Tour v isti sezoni?


Morda ne letos, v naslednjih letih pa bo eden redkih tekmovalcev, ki so sposobni loviti vrhunski rezultat na dveh tritedenskih dirkah v sezoni. Sposoben je izjemne regeneracije, zna pa se tudi tako osredotočiti, da zanj tedaj ne obstaja nič drugega. Je neka pika, ki jo vidi pred seboj, in ne umakne pogleda, dokler je ne doseže. To ga loči od tistih, ki so morda tudi sposobni loviti vrhunsko uvrstitev na Giru in Touru. Letos ga med obema dirkama čaka srečni dogodek, postal bo oče. Morda bo to dodatni motiv za Tour, morda bo osredotočenost ušla drugam …

image
AFP Primož Roglič je tudi ob zmagi na dirki po Romandiji spomnil na svojo skakalno preteklost. Kolikokrat bo v telemark doskočil na Giru? FOTO: Fabrice Coffrini/AFP