Tour, Giro in Vuelta kot liga prvakov

Kolesarski navdušenci in večina športnih so se po francoski pentlji, daleč najbolj prepoznavni kolesarski etapni dirki na svetu, čudili denarnim nagradam za najboljše. Bile naj bi mizerne in nevredne tritedenskega »krvavenja«, znojenja in voženj na robu smrti.

Nagradni sklad letošnjega Tour de France je znašal 2.285.950 evrov. Zmagovalcu Chrisu Froomu je pripadlo 500.000 evrov, teden dni prej sta zmagovalca teniškega »TDF« Wimbledona, Švicar Roger Federer med moškimi in Španka Garbiñe Muguruza med ženskami, dvotedensko »tlako« oplemenitila s poltretjim milijonom evrov nagrade. Drugouvrščeni na TDF je prejel 200.000 evrov, tretji 100.000 evrov. Za vsak dan rumene majice je bil nosilec najbolj čislane majice bogatejši še za 500 evrov. Nadalje, vsaka etapa je prvim dvajsetim navrgla skupaj 20.000 evrov. Zmagovalcu je pripadlo 11.000 evrov, dvajsetemu 300 evrov. In tako naprej in predvsem z bistveno razliko. Kolesarji svoj zaslužek na dirkah takoj in po zaslugah porazdelijo med seboj v moštvu. Naš junak Primož Roglič je med kolege razdelil 34.300 evrov svojega zaslužka.

Na zaslužke v kolesarstvu je pač treba gledati iz dveh zornih kotov, tako kot pri vseh drugih športih z nogometom vred. Froome, Roglič in drugi na največjih etapnih dirkah TDF, Giru ali Vuelti res ne morejo obogateti od denarja iz nagradnega sklada, lahko pa si prikolesarijo zajetnejšo pogodbo pri svojem delodajalcu, moštvu. Ta je osnovni vir zaslužka profesionalnih kolesarjev. Drugi zaslužki so pokroviteljski in najboljšim navržejo še veliko več denarja. V zmagovalni dobi je bil Lance Armstrong eden od najbolje plačanih športnikov na svetu, kar pomeni, da kolesarji vendarle niso le reveži v primerjavi z drugimi najboljšimi v drugih, bolj donosnih športih. Enako velja za Frooma, ki mu SKY plačuje štiri milijone evrov na leto. S pokrovitelji vred se v Keniji rojenemu zvezdniku (oče je Anglež), ki s svojo družino živi v Monte Carlu, prihodki najbrž povečajo do desetih milijonov evrov. Če bi bil še bolj karizmatična osebnost in imel daljšo sezono, potem bi bil že zelo blizu Armstrongu.

Osnovno vprašanje je, zakaj se v športnem kolesarstvu ni mogoče približati najbolj donosnim panogam, čeprav ima izjemen, najbrž kar edinstven potencial v milijardah ljudi, ki vsak dan uporabljajo kolo za svoje prevozno sredstvo. Iz laičnega zornega kota je stvar preprosta. Kolesarstvo ne pozna prihodkov iz vstopnic, enega od ključnih meril pri vrednotenju panoge in posla. Največje dirke so »zaklenjena« zadeva organizatorjev dirke in delujejo bolj ali manj kot kakšne muzejske ustanove, ki se oklepajo pretežno svojih bogatih tradicij z ogromno simbolno vrednostjo. Kljub televizijski sliki na vseh koncih sveta Italijani z Girom, Francozi s TDF in Španci z Vuelto omejujejo možnost globalnejšega prodora in zaslužka. Delujejo kot nekakšna zasebna podjetja znotraj krovnega podjetja brez vpliva in nadzora vodilnih mož.

Največje etapne in tudi enodnevne dirke so ligaška tekmovanja, svetovna prvenstva in olimpijade so tekmovanja državnih reprezentanc. TDF, Giro in Vuleta tudi tekmujejo med seboj, čeprav bolj posredno, kot na primer ligue1, serie A ali primera division, toda za vstop v prvo finančno ligo manjka še posladek v kolesarski različici lige prvakov.