Trikrat zlati Peter veliki

Zgodba o Petru Saganu je zgodba presežkov in premikanja mejnikov, pa naj gre za zelene majice na Touru, vragolije najbrž najbolj spretnega kolesarja v pelotonu ali zdaj že serijsko prevlado na svetovnih prvenstvih, najbolj čislani enodnevni dirki kolesarskega koledarja. Tako dominantnega in raznovrstnega kolesarja vsaj od časov Eddyja Merckxa v pelotonu še ni bilo.

Kolesarskemu analfabetu je težko opisati, kako veliko težo ima mavrična majica. Na svetovnih prvenstvih je že ena napaka dovolj, da sanje o zlatu splavajo po vodi, ob tem pa se trasa cestne dirke iz leta v leto spreminja. Veliko sodobnih šampionov in velikanov kolesarske zgodovine je neuspešno lovilo edino majico, ki jo kolesar lahko nosi na vseh dirkah naslednje sezone, Petru Saganu pa še tretjič zapored ni bil kos prav nihče.

V devetdesetletni zgodovini cestnih svetovnih prvenstev so ob Saganu le še Rik van Steenbergen, Alfredo Binda, Eddy Merckx in Oscar Freire trikrat dobili zlato kolajno okrog vratu, a nihče trikrat zapored. Do včeraj, ko je Peter veliki spisal novo poglavje kolesarske zgodovine. Čudežni deček je med cestne kolesarje prišel z gorskokolesarskim pedigrejem in že na prvih dirkah zablestel, njegov enormni potencial so najprej prepoznali pri Cannondalu. Na začetku kariere ni bil serijski zmagovalec, mnogi so Slovaku očitali, da je preveč razposajen in premalo osredotočen za velike uspehe, v naslednjih mesecih jih je ob spremljanju Saganove prevlade vse več osramočeno gledalo v tla in se spraševalo, kako so se lahko tako motili o njem.

Sagan si tu ali tam rad privošči nedolžno šalo, kot je bilo ščipanje za zadnjico belgijske hostese na odru za zmagovalce, a mu navihanost zameri le redkokdo. Še več, postal je edini pravi kolesarski zvezdnik, ki je kljub svoji polomljeni angleščini dosegel globalno prepoznavnost in postal magnet tako za kamere kot za sponzorje. Prvič je mavrično majico oblekel v Richmondu 2015, kjer so na zadnjem vzponu vsi pričakovali njegov napad, a so v glavnini vsi lahko le nemočno skomignili z rameni, ko je stopil na plin in se odpeljal prvemu zlatu s svetovnih prvenstev naproti. V prvih mesecih naslednjega leta je tudi Sagan občutil prekletstvo mavrične majice, ko je drugega za drugim nizal druga mesta, zmaga pa se mu je izmikala vse do belgijskih klasik. Na dirki po Flandriji je uporabil že preizkušeno taktiko iz Richmonda in se še enkrat več sam odpeljal navdušeni množici na ciljni črti v Oudenaardu naproti in spet je ujel zmagovalni val.

Še četrta zaporedna zelena majica na dirki po Franciji je bila le dobro ogrevanje za svetovno prvenstvo v Dohi, kjer na kot palačinka ravni dirki ni sodil v ožji krog favoritov. Ko gre v kolesarstvu zares, je Peter Sagan vedno zraven in tudi v katarski puščavi je v šprintu prelisičil Marka Cavendisha. Britanec mu je, besen kot ris, lahko le čestital, »Saganator« pa je po Paolu Bettiniju (2007) prvi ubranil mavrično majico. Takoj se je soočil z vprašanji o naskoku na zgodovinsko tretje zaporedno zlato, a je v nasprotju s svojim značajem ostal pametno tiho.

Ko je na Touru po zaslugi milo rečeno dvomljive odločitve sodnikov, da ga že po štirih etapah pošljejo domov, ostal brez glavnega cilja sezone, se je Sagan umaknil od medijev in v domovini pilil pripravljenost pred spektaklom v Bergnu. Španska Vuelta ga ni zanimala, v Montrealu pa je na generalki pred prvenstvom potrdil, da na SP spet misli zelo resno. Ob prihodu na Norveško je tarnal nad boleznijo, ki naj bi mu pobrala veliko moči, a Slovaka nihče ni jemal preveč resno. Ob medijski histeriji, ki so jo Norvežani ustvarili okrog Edvalda Boassona Hagna in Alexandra Kristoffa, je užival v tem, da mu kamera ne sledi na vsakem koraku in včeraj še enkrat pokazal, zakaj je morda najboljši, zagotovo pa najbolj raznovrsten kolesar zadnjega desetletja. Med dirko o njem ni bilo ne duha ne sluha, v zadnjih kilometrih pa se je dvignil kot feniks iz pepela in s popolnim šprintom premagal Alexandra Kristoffa. Norvežani mu, čeprav strtih src, uspeha niso zamerili. Zavedali so se, da so bili priča novemu poglavju kolesarske zgodovine, pod katerega je z zlatimi črkami podpisan Peter Sagan.