Veliki jazbec, ki je v hrbet gledal le Merckxu

Bernard Hinault, zadnji Francoz, ki je dobil dirko po Franciji, je bil verjetno najbolj nadarjen kolesar vseh časov.
Objavljeno
23. junij 2018 12.00
Posodobljeno
23. junij 2018 12.20
Bernard Hinault in njegove štiri rumene majice, takrat je na peto še čakal. FOTO: Afp
Annecy - Pred letošnjim Tourom je iz dneva v dan več govora o »francoski lakoti«, kot so tamkajšnji mediji poimenovali obdobje, odkar Francija čaka na naslednika Ber- narda Hinaulta, ki je rumeno pentljo kot zadnji domačin dobil zdaj že daljnega leta 1985. Letos ima nova generacija francoskih talentov bržkone še največ možnosti, da se zavihti na sam vrh, Romain Bardet se razvija v vrhunskega kolesarja, a višav »jazbeca« Hinaulta ne bo nikoli dosegel.

Izvor njegovega vzdevka Le Blaireau je nejasen, saj ima v francoščini dva pome- na, britev ali jazbec. Francozi so mu ga menda nadeli, ker je na glavi redno nosil trak in je bil videti kot britev, angleško govoreči mediji pa so ga prevajali kot jazbec zaradi njegove neizprosne narave dirkanja. Šele po koncu kariere je kole- sar sam ponudil tretjo različico: »Ne gre ne za britev ne za žival. Ko smo se še kot otroci vozili po vaseh, so me prijatelji pozdravljali s 'hej, blaireau', kar je po- menilo 'hej, kolega' in ni imelo nobene zveze z jazbecem.«

Njegova razlaga ni padla na plodna tla, Hinault je ostal jazbec, ob pogledu na njegove dosežke pa še danes zastaja dih. V kolesarstvu velja splošni konsenz, da je najboljši vseh časov Eddy Merckx, Hinault pa bi bil lahko takoj za njim.

image
Bernard Hinault je s karizmo postal junak ljudskih src. FOTO: Afp


V knjigi Slaying the Badger angleški novinar Richard Moore piše: »Francoski športni direktor Cyrille Guimard mi je dejal, da je bil Hinault najbolj nadarjen zmagovalec vseh časov. Mislim, da to drži, ni bil takšen serijski zmagovalec kot Merckx, a ko se je Jazbec odločil, da bo zmagal, je to vedno storil v izjemnem slogu, dirka pa se je takoj zapisala med kolesarske klasike.«
Hinault je v karieri osvojil deset zmag na tritedenskih dirkah, eno več ima v svojih vitrinah le Merckx.

Je del elitne sedmerice, ki je slavila na Giru, Touru in Vuelti, ob Albertu Contadorju je edini, ki mu je na vseh treh uspelo zmagati vsaj dvakrat. Je tudi edini kolesar v zgodovi- ni, ki je vse dirke po Franciji končal na najmanj drugem mestu, s petimi rume- nimi majicami pa skupaj z Jacquesom Anquetilom, Merckxom in Miguelom Indurainom drži rekord. O Jazbecu njegovi sotekmovalci govorijo kot o rojenem vodji, vlogo kapetana si je priboril že v prvih letih kariere, ni se bal niti bolj uveljavljenih in starejših imen. Na začetku je bil izjemno priljubljen, nato pa se je njegov odnos s francoskimi mediji zapletel.
 

Po sporu prišel v nemilost medijev


Na najnižjo točko je prišel leta 1980, ko je kot vodilni kolesar na Touru odstopil, pa tega ni povedal zbranim novinarjem. S to potezo se je zameril tudi javnosti, ki je nanj bolj kot na najboljšega kolesarja generacije gledala kot na zvezdnika, ki si dovoli preveč. Na srečo je tudi Hi- nault kmalu spoznal, da brez novinar- jev in tiska ne bo šlo, in spor so počasi zgladili.

Od profesionalnega športa se je poslovil pri zgodnjih 32 letih, ko je bil še vedno kandidat za zmago na dirki po Franciji, a je spoznal, da ga mlajša generacija prehiteva. V kolesarsko zgodovino je šel kot eden najboljših, tri zmage pa bodo ostale v zgodovinske knjige zapisane z velikimi črkami. Prvo je dosegel na klasiki Liège–Bastogne– Liège leta 1980, ko je v snežnem metežu sam vozil proti ciljni črti, sotekmovalci so drug za drugim odstopali in poiskali zavetje v klubskih avtomobilih, Hinault pa je povsem premražen dosegel cilj in na koncu zaradi ozeblin skorajda ostal brez dveh prstov na roki.

Istega leta je ob koncu sezone slavil še na najtežji trasi modernih svetovnih prvenstev v Sallanchesu, kjer je prav tako do cilja prišla le peščica kolesar- jev, najboljši med njimi je bil kdo drug kot Bernard Hinault. O zadnji zmagi na Touru leta 1985 še danes Francozi govorijo kot o koncu zlate dobe njihove- ga kolesarstva, Hinault pa je bil na ciljni črti bolj podoben boksarju po peti rundi kot kolesarju. V zadnjem tednu dirke je grdo padel, a se je z zlomljenim nosom in povsem podplutima očesoma boril dalje ter nekako zdržal do ciljne črte na Elizejskih poljanah, ponosni Francozi pa so ga postavljali ob bok Napoleonu
in Ivani Orleanski, tako pomemben je zanje Tour.

image
Bernard Hinault in Greg LeMond. FOTO: Afp


V letih po koncu kariere je javnost razburjal predvsem s svojimi izjavami, vedno je bil brez dlake na jeziku. Na vprašanje, zakaj Francozi še niso doča- kali njegovega naslednika, je preprosto odgovoril, da so leni: »Naši kolesarji so leni, sploh ne trenirajo. Edini način, da kaj izvlečemo iz njih, je, da bi jim blokirali plače in jim jih nakazali le, ko nekaj dosežejo. Ali pa da bi jim prislonili nož na grlo.« Seveda takšne obtožbe niso bile najbolje sprejete, a je v kolesarskem svetu splošno znano, da je v Hinaultovih besedah precej resnice. V zadnjem času je Chrisa Frooma okrcal, da ne spada med najboljše na svetu in da je navaden goljuf, a bo moral Jazbec morda že konec julija požreti besedo, saj bo kot gost prirediteljev Toura podeljeval nagrade najboljšim na rumeni pentlji, kjer bo tudi Froome.

V Franciji so mnenja o drugi Hinaultovi karieri deljena, mnogi menijo, da poziranje na dirki po Franciji ne pritiče takšnemu imenu, vsi pa so si edini, da takšnega talenta, kot je bil Jazbec, še zlepa ne bo.

image
Sloviti ”udarec” Bernarda Hinaulta. FOTO: AFP
Udarec, ki to ni bil
Najbolj znana fotografija Hinaulta ni nastala v rumeni majici, fenomen je postala fotografija Hinaulta, ki pretepa gledalca. A v resnici ni bilo povsem tako. Francoz je bežal na dirki po Franciji, na enem delu etape pa so protestirali lokalni kmetje, ki so zaprli cesto in onemogočili nadaljevanje dirke. Hinault je bil, razumljivo, besen, s kolesom je zapeljal v protestnike in želel z enim od njih še fizično obračunati, kar prikazuje fotografija. Udarec je zletel mimo glave protestnika, prireditelji so strasti nekako pomirili in dirka se je lahko nadaljevala, za incidentom pa je ostala ena najbolj znanih fotografij Bernarda Hinaulta.