Za mavrično majico je kot blisk drvel po tirolskih cestah

Rohan Dennis je na kronometru deklasiral konkurenco in zasluženo postal svetovni prvak.

Objavljeno
27. september 2018 07.00
Posodobljeno
27. september 2018 07.00
Naslov svetovnega prvaka je krona odlične Dennisove sezone. Foto Reuters
Innsbruck - Innsbruck – Strokovnjaki so si bili pred bojem za odličja v vožnji na čas enotni le v tem, da se bo boj za mavrično majico odvijal med Rohanom Dennisom in Tomom Dumoulinom. Napovedi so se izkazale za pravilne, a Avstralec tokrat prave konkurence ni imel, s skoraj minuto in pol prednosti je zasluženo stopil na najvišjo stopničko.

Že nekaj let je Dennis v najožjem krogu favoritov na vsakem kronometru. Tako je bilo tudi lani v Bergnu, ko mu je na prvem vmesnem času edinemu uspelo premagati poznejšega svetovnega prvaka Dumoulina, nato pa se je njegov naskok na zlato končal s padcem. Dennis je bil zelo razočaran, zato je letos ves drugi del sezone posvetil prav uri resnice v Innsbrucku.
Za pripravo je izbral špansko Vuelto in tam dobil tako prolog kot vožnjo na čas v zadnjem tednu. Po njej se je še isti večer odpravil v Innsbruck in bil deležen precejšnjih kritik, a je bil Dennis v lovu na največjo nagrado pripravljen odgovarjati nanje. »Uresničile so se mi sanje, od otroštva lovim mavrično majico, a mi v nobeni od mladinskih kategorij ni uspelo. Zdaj sem prvič postal svetovni prvak na največjem odru, to je resnično nekaj posebnega,« so bile njegove prve besede v cilju.
 

Ekipni kronometer v pomoč


Na ravnini naj bi bil Dumoulin na papirju močnejši, a ne tokrat, Dennis je pod vznožje vzpona prišel s 35 sekundami prednosti, nato pa je do konca stopil na plin in odpihnil vso konkurenco. »Na ekipnem kronometru smo na vzponu izgubili 19 sekund, tam je pri Sunwebu Dumoulin večino časa preživel na čelu, zato sem vedel, da bom moral voziti še hitreje. Že na vrhu mi je bilo jasno, da me bo zelo težko ujel, počutil sem se vrhunsko, letel sem po progi,« je nadaljeval 28-letnik, ki je poleti podpisal pogodbo z Bahrain Merido, v kateri bo v prihodnji sezoni del močne ekipe za tritedenske preizkušnje.

Dennisa občutek ni varal, Dumoulin je na vsakem vmesnem času zaostajal več, v cilju skoraj za minuto in pol. Bil je povsem izmučen in vidno razočaran, a bi tokrat tudi v lanski šampionski formi težko konkuriral času Dennisa, ki je 52 kilometrov premagal v uri in treh minutah, povsem približal se je povprečni hitrosti 50 km/h. »Na vrhu vzpona mi je Brad McGee povedal, da Dumoulin zaostaja za več kot minuto in da naj le ostanem miren, pa bo naslov prvaka moj. Razmišljal sem o tem, da bi proslavljal že na ciljni črti, a sem raje ostal zbran in šel na polno do konca – ko je za teboj na progi Tom, nikoli ne moreš biti povsem prepričan v zmago,« se je Dennis poklonil tudi glavnemu tekmecu.


 

Napet le boj za srebro


Boj za srebrno odličje je bil silovit, Dumoulin se je mučil na ravnini, a je zelo veliko tvegal v zavojih na spustu, v ciljnem šprintu pa je iz sebe iztisnil ravno še dovolj, da je tretjega Victorja Campenaertsa ugnal za pičle pol sekunde! To je bil tudi edini zares napet boj sredinega popoldneva, v katerem je že deseti Martin Toft Madsen za zmagovalcem zaostal za tri minute in 23 sekund, lanski zaostanek Tratnika je ob enaki uvrstitvi znašal le dobro minuto in pol ...

Dennis je tako deklasiral konkurenco in končno osvojil mavrično majico, ki se mu je že nekaj let izmikala. Ura resnice na svetovnem prvenstvu nikoli ne okrona kolesarja, ki si tega ne bi zaslužil, a tako kot lani v Bergnu tudi tokrat ni bilo prav nobenega dvoma, da je zmagal najmočnejši kolesar na dirki.