Agitprop je prepričal in zavedel

Na Kitajskem sta prav finalista SP v košarki Španija in Argentina pokazali, kaj pomeni moštveni duh.

Objavljeno
15. september 2019 06.00
Posodobljeno
15. september 2019 10.58
Zanos, neustrašnost, zaupanje, tovarištvo, domoljubnost, ... so bili ob košarkarskih veščinah najmočnejši aduti Argentine na svetovnem prvenstvu na Kitajskem. FOTO: Reuters
Slovo Srbije in ZDA že v četrtfinalu svetovnega prvenstva v košarki je med poznavalci obveljalo za veliko presenečenje. Priznam, da je tudi mene delno presenetil kolaps na papirju največjih favoritov, čeprav ne tako močno, kot bi lahko sodil po odzivih na družbenih omrežjih, na katerih so se pošteno norčevali iz Srbov in Američanov.

Za ene ali druge mi je vseeno, bolj kot srbski zdrs me je presenetil ameriški, navkljub močno oskubljenemu moštvu, v katerem so bili igralci iz tretjega kakovostnega razreda najmočnejše košarkarske države. Košarka je bila v zadnjem desetletju vendarle igra, ki so jo narekovali atletizem, nabildani mišičnjaki in tudi tehnološki know-how. Temnopolti in natrenirani Američani so bili v tem daleč pred konkurenco, čeprav je treba priznati, da so vsaj trije ameriški zvezdniki NBA zadnja leta močno razbijali stereotip o tem, da imajo mišice (LeBron James) prednost pred mehkejšo in bolj prefinjeno ustvarjalnostjo fizično šibkejših košarkarjev, kot so Stephen Curry, Kevin Durant, James Harden.

Tretjerazredni Američani s prvorazrednim trenerjem, ki je moral biti bolj pedagog kot strateg (Gregg Popovich), in brez igralcev z mehkimi ročicami ter predvsem brez izkušenj košarke s pravili »drugega sveta«, med katerimi so drago plačali davek za osem minut krajše tekme, so svojo lekcijo dobili. Kakšno pa smo dobili košarkarski navdušenci na območju nekdanje skupne države?

image
Luis Scola (levo), 39-letni argentinski veteran, je Argentino s svojo drznostjo in samozavestjo zapeljal v finale SP. FOTO: Reuters


Bodimo iskreni, košarkarska »jugo« krajina je sveto prepričana o tem, da se v njej igra najboljša košarka. Zaslepljena je. Zmagal je agitrop. Delno sem se mu vdal, glede na to, da sem se naposlušal zgodb o čudežnih mojstrih, ki da bodo opravili z Američani. Potem pa so vzniknili »tam neki« Španci z nepravim Gasolom in prvakom NBA (Marcom), Francozi z najboljšim obrambnim igralcem v NBA Rudyjem Goberjem, Argentinci z neuničljivim veteranom z debelo NBA zgodovino Luisom Scolo, zadnjih 15 let zmagovalci ali dobitniki kolajn na velikih tekmovanjih.

Res bi želel izpostaviti agresiven agitrop z vzhoda, ki je tako močno indoktriniral športne navdušence, da je načel tudi slovensko košarkarsko samozavest in nacionalno zavest. Saj je podobno tudi v drugih panogah, ampak košarkarski je šel morda še najdlje. Zato, ker je vsilil prepričanje, da je slovenska košarkarska reprezentanca pred dvema letoma v Istanbulu prišla do naslova evropskega prvaka zato, ker so bili drugi še slabši.

Slovenija res ni imela sreče v kvalifikacijah zaradi neumnih pravil svetovne krovne košarkarske organizacije. Močno tudi zaradi povsem naravnih razlogov, kot je krepko omejen nabor igralcev (še posebno visokih), toda s svojo bogato košarkarsko tradicijo, razvitostjo in zgodovinsko uspešnostjo bi lahko njeni ključni voditelji in igralci bolj drzno ter samozavestno nastopali in zastopali svojo državo. Skupaj z navijači ob igrišču, pred televizijskimi zasloni, radijskimi sprejemniki in na družbenih omrežjih. Kot Argentina in Argentinci.