Američani so bili proti »dream teamu«

Prejšnji teden skoraj ni bilo svetovnega medija, ki se ne bi spomnil svojevrstnega košarkarskega jubileja. V četrtek je minilo 25 let, odkar je sloviti »dream team« iz ZDA v svojem prvem nastopu na OI v Barceloni ugnal Angolo s 116:48 in se nato sprehodil do zlate kolajne. Prava drama pa se je odvijala leta poprej, ko so celo Američani glasovali proti vključitvi zvezdnikov iz lige NBA v olimpijske reprezentance.

O spektaklu, ki so ga v Kataloniji uprizorili Michael Jordan, Magic Johnson, Larry Bird in še osem legend košarke (Christian Laettner je mednje »zašel« kot zastopnik študentske košarke, dobil pa je prednost pred Shaquillom O'Nealom), je znano domala vse. Ne le, da so po »masakru« nad afriškim prvakom ugnali Hrvaško s 33 točkami razlike, Nemčijo s +43, Brazilijo s +44, Španijo s +41, Portoriko s +38, v polfinalu Litvo s +51 in v finalu Hrvate s 117:85. Sprožili so takšno evforijo, ob kateri je njihov trener Chuck Daly v šali dejal, da se je počutil, kot bi se The Beatles in Elvis Presley družno podali na turnejo. Neredki so pristavili, da je bil v svoji oceni preskromen ter da bi lahko ob vseh naštetih znašli še Michael Jackson, Queen, U2 in Rolling Stones.

Jordan upočasnil evolucijo

Do mrzlice med 26. julijem in 8. avgustom 1992 v olimpijski dvorani v Badaloni pa ni prišlo kar samo od sebe. Zamisel je imela dolgo nasprotnike v branilcih amaterskih idealov, ki so se sklicevali na ustanovitelja sodobnih olimpijskih iger Pierra de Coubertina. Prepričati so jih morali, da je 19. stoletje že mimo in da šport ni več zgolj zabava za plemiče in gospode, temveč da se je spremenil v industrijo, ki se ji ponujajo milijarde dolarjev. V ZDA je to zelo dobro razumel David Stern, ki je leta 1984 postal komisar lige NBA, predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja Juan Antonio Samaranch pa je uvidel, da so OI z bojkotoma iger 1980 v Moskvi in 1984 v Los Angelesu celo pridobile ter da se je povpraševanje po športnih pravljicah začelo naglo večati.

Vplivneži v ameriški košarki so sprva razmišljali drugače. Samozadostno so naštevali, da je reprezentanca ZDA v finalu prvega olimpijskega turnirja v košarki leta 1936 premagala Kanado z 19:8 in nato dobrih pol stoletja ni doživela »poštenega« poraza. Na igrah 1972 v Münchnu je ostala brez zlata po spornem finalu s Sovjetsko zvezo, osem let pozneje ni niti potovala v Moskvo zaradi političnih razlogov.

Evolucijo so dodatno upočasnile OI 1984, za katere so Američani zbrali imeniten košarkarski rod študentov s tremi poznejšimi člani »sanjskega moštva« Michaelom Jordanom, Patrickom Ewingom in Chrisom Mullinom ter Alvinom Robertsonom, Waymanom Tisdalom in Samom Perkinsom. Med kandidati sta bila tudi Charles Barkley in John Stockton, a ju trener Bob Knight ni uvrstil v moštvo. Ob odsotnosti Sovjetov so dobili vseh osem tekem s povprečno razliko 32,1 točke, v finalu pa so s 96:65 prekosili Špance s Fernandom Martinom, Juanom Antoniom San Epifaniom, Juanom Corbalanom in Andresom Jimenezom, ki so pred tem izločili Jugoslavijo z že 33-letnim Draženom Dalipagićem, še ne 20-letnim Draženom Petrovićem, Ratkom Radovanovićem, Androm Knegom in Ivanom Sunaro.

Kdo ne bi tekel proti Lewisu?

Stvari so se začele postavljati na glavo OI 1988, na katerih so ZDA osvojile le bronasto kolajno, čeprav so v Seul pripotovale z bodočim članom košarkarskega hrama slavnih Davidom Robinsonom, Dan Majerle, Danny Manning in Mitch Richmond pa so v naslednjih letih postali redni udeleženci tekem All-Star NBA. V polfinalu je bila z 82:76 uspešnejša Sovjetska zveza z Arvydasom Sabonisom, Šarunasom Marčulionisom, Aleksandrom Volkovom in Rimasom Kurtinaitisom na čelu. Toda do prvega glasovanja o zeleni luči za profesionalne košarkarje na OI, ki ga je spodbudil dolgoletni generalni sekretar FIBA Borislav Stanković, je prišlo že prej, leta 1986, z 31 glasovi proti, 27 za in 19 vzdržanimi je ostalo pri dotedanji ureditvi. Spremembi je nasprotoval tudi delegat ZDA, vendar izkušeni in vizionarski Srb ni popustil. Ne nazadnje se je zavedal, da so vrhunski amaterski košarkarji izumrli. Za denar so igrali povsod po svetu, le da so bili klubi iz lige NBA bogatejši.

»Nesmiselno in nepravično je, da pod okriljem FIBA igra 200 milijonov košarkarjev po vsem svetu, ne pa tudi 300 najboljših. Dejstvo je, da so ameriški poklicni zvezdniki veliko boljši, toda vsi drugi lahko napredujejo le, če bodo igrali z boljšimi od sebe. Vsi šprinterji na svetu vedo, da ne bi imeli možnosti proti Carlu Lewisu. Vendar prav vsi želijo dobiti priložnost, da bi se lahko preizkusili z njim,« je vztrajal in dve leti pozneje – še pred sovjetsko zaušnico v Münchnu – izsilil sklep o novem glasovanju v prvi polovici leta 1989. Tokrat je dobil zadostno podporo, čeprav so bili proti zastopniki Sovjetske zveze in vztrajali, da bi lahko vsaka reprezentanca imela največ dva profesionalca, in še enkrat – Američani. Kot je potrdila zgodovina, so sicer upali, da bodo asom iz lige odprli vrata, vendar se za novosti niso želeli javno izreči.

Vse drugo je prijetnejša plat zgodovine. Še preden so vsa največja imena lige NBA pristala, da bodo branila barve ZDA v Barceloni, se je novinar revije Sports Illustrated, Jack McCallum, domislil vzdevka »dream team«, ki so ga nato začeli množično uporabljati. Ne le ob petih olimpijskih zmagoslavjih reprezentance ZDA po letu 1992 (leta 2004 je bila tretja), ampak tudi za precej slabše zasedbe. Za večino pa je sanjsko le eno moštvo.

B. E.