Armstead vesel, ker zdaj ve, kje je Divac gradil kariero

Ko se je pred dobrim letom Malcolm Armstead na pobudo svojega zastopnika odpravil v Novo mesto, je kajpak prvič slišal za dolenjsko središče, še Slovenija ni bila na seznamu lastnih imen, ki bi jim znal določiti geografsko dolžino in širino. A v regiji cvička vendarle ostajal še drugo sezono in je v zadnjih tednih gonilna sila igre pri košarkarjih Krke. Kar bi, pravzaprav, moral biti že lani.

Kdo ve, ali bi sedel na letalo, če bi vedel, da mu bo pred natanko 365 dnevi kariera ne le zastala, marveč ga vrgla v črno luknjo obupa, saj je zavoljo poškodbe kolena izpustil celo sezono. Dvoboj z Zadrom 2. novembra 2013 je v veliki meri zaznamoval njegov prvi stik z Evropo, tedne in tedne je preležal v postelji, saj dolgo ni smel hoditi, pravi. »To je bilo res težko obdobje. Včasih sem hotel kar domov. V resnici je bil to preizkus moje vere in psihološke moči, sploh v trenutkih, ko sem za osnovna opravila rabil pomoč drugih. Marsikaj sem spoznal o sebi, tudi to, da sem v prvi vrsti in najbolj odvisen od sebe,« o najnižji točki kariere pravi 25-letni Američan iz Alabame, ki zdaj tudi igra, kot da je že tako preveč zamudil. Je prvi strelec in podajalec Krke v ligi ABA, malo manj izstopajoč pa v DP, saj ga trener Aleksandar Džikić nerad pošilja na parket, češ da morajo v domači ligi priložnost loviti najmlajši.

»Prav zato, ker eno leto nisem igral, ne smem nič več vzeti za samoumevno. Na vsaki tekmi se moram obnašati, kot da nisem dober,« pojasnjuje svojo zavzetost v teh tednih, o odhodu iz Novega mesta ni niti razmišljal, četudi mu je pogodba z možnostjo enoletnega podaljšanja puščala odprto pot. »Kam le, saj nisem imel kaj za pokazati, nihče tudi ne bi plačal 50 tisoč odškodnine za igralca, ki mesece ni nič igral,« pravi Armstead, za katerega sicer selitev v Novo mesto ni bila tolikšen šok, saj njegov domači kraj Florence niti za enkrat ne presega števila prebivalcev dolenjske metropole. A že v srednješolskih in študentskih letih je zamenjal več sredin, od zvezne države Florida do Oregona in Kansasa, kjer se niso mogli načuditi njegovi odločitvi. Pri univerzi Oregon je imel namreč zagotovljeno mesto v prvi peterki, pa se je odrekel statusu in štipendiji.

Zdrava hrana ni več luksuz

»Nikoli nisem obžaloval, da sem se odpovedal statusu zvezdnika moštva, tvegal in si eno leto sam plačeval štipendijo, saj mi je na univerzi Wichita sprva niso mogli zagotoviti. Bilo je vredno. Šel pa sem, ker me je pri Oregonu trener videl v nekem togem sistemu, v katerem zase nisem videl možnosti razvoja,« za seboj tedaj ni pustil le zagotovoljenega košarkarskega mesta, marveč tudi študij marketinga. Zdaj je diplomiran sociolog, ki z zanimanjem doživlja ritem in navade v Evropi in z občudovanjem vsak dan zre tudi v svoje obede, saj kot pravi, v ZDA zdravo hrano lahko uživajo le tisti, ki imajo dovolj pod palcem. »Po tej plati je tu zame nov svet, hrano v restavracijah včasih pripravijo kar pred teboj, pa še ceneje je kot v ZDA. Ker se v življenju nikoli nisem kopal v denarju, zdaj prav uživam v evropski kuhinji,« priznava novomeški dirigent igre, ki sicer živi razmeroma skromno.

Ravno v teh dneh se sicer seli v drugo klubsko stanovanje, saj pravijo, da je bilo dosedanje resnično tesno, a večino zaslužka pošilja družini v ZDA, kjer ob starših Jesseju in Priscilli živita tudi sestra Latoya in brat O'Bryant. »Ko sem odraščal, sem najprej igral nogomet, za to pač ni bilo treba nič plačati. Potem sem začel košarko, na srednji šoli so hitro ugotovili, da sem nadarjen. Me je pa vodilo tudi to, da pomagam družini. Zelo bi bil vesel, če bi enkrat prišel do točke kariere, ko bi ji lahko pomagal, da bi potovala in videla svet, kot ga zdaj lahko jaz. S selitvijo v Evropo sem namreč stopil iz svojega kotička udobja in zame je bila to pomembna odločitev,« je bilo za Armsteada velika stvar tudi prvo gostovanje v Beogradu pri Partizanu, saj je pred tem veliko slišal o Vladu Divcu in Predragu Stojakoviću. »Včasih pač nisem vedel, kaj je Srbija, zdaj pa lahko rečem, da sem igral v mestu, kjer sta onadva gradila karieri,« ponosno pove.

Strmenja ne mara

Po Sloveniji se sicer še ni odpravil, družina ga pač pri nas ne obiskuje, za kratek čas so se oglasili le prijatelji, tako da se včasih počuti prav osamljenega, četudi ima dobre odnose s soigralci. »Novo mesto je v resnici najmanjši kraj, v katerem sem živel doslej, a je v vsem, kar sem videl, odličen, če imaš družino. Jaz je še nimam, tudi punce ne, kar je po eni strani dobro, saj je naš ritem za partnerje zahteven, po drugi strani pa prinaša osamljenost. Včasih se slišim z družino, a ker nas deli sedem ur časovne razlike, se moramo kar uskladiti, največ pa se družim s Chrisom Bookerjem, Žigo Zatežičem in Erjonom Kastratijem,« sicer Armstead kljub zadovoljstvu z življenjem v Novem mestu priznava, da bi bilo vse še lepše, če ga ljudje ne bi stalno spremljali s pogledi.

»Rade volje ustrežem prošnji za slikanje ali podpis, a ko med hojo čutim na sebi nalepljene poglede in mi nihče nič ne reče, se počutim nelagodno. A se poskušam tudi na to navaditi,« dodaja Krkin košarkar, ki ob vprašanju, kakšne so njegove izkušnje s slovenskimi dekleti – v ligi NBA imajo posebne tečaje, na katerih igralce opozarjajo pred navijačicami, ki jih lovijo zgolj zaradi dobrih zaslužkov – odgovarja: »Sam zelo hitro opazim, kaj hoče človek od mene. Plehki ljudje me ne zanimajo in se jim v velikem loku izogibam. Opažam pa, da je družba v Sloveniji drugačna. V ZDA imajo ljudje včasih precej zmedene prioritete. Tu ne vidiš, da bi kdo toliko razmetaval denar kot onstran Atlantika. Občutek imam, da materialne stvari pri vas niso tako pomembne, da imate kot družba noge trdneje na tleh.«

Njegova Krka je v to sezono lige ABA tudi po njegovi zaslugi stopila veliko bolj odločno kot lani, četudi je prepričan, da je bila kakovost lige pred letom večja. »Kar nekaj mladih se je potem znašlo na naboru lige NBA in se prodalo v večje klube. A po drugi strani se mi bolje odzivamo na nihanja kot lani. Dokler bom tu, želim igrati najbolje, kot znam, v prihodnje pa si vsekakor želim priti tudi do točke, ko bom več lahko omogočil tudi svoji družini. Za zdaj mi pač denar ne pomeni vsega, premlad sem, da bi se ukvarjal z vlaganji. Več mi je do tega, da si naberem čim več spominov in izkušenj. Predvsem spomini na koncu trajalo dlje kot karkoli drugega in so vsekakor več vredni od žepa, polnega denarja,« pravi košarkar, ki po letu tegob zdaj spet živi svoje sanje.