Čustva so najbolj pristna v reprezentanci

Jaka Lakovič: Če nekaj delaš dolgo časa in pri tem tudi uživaš, je težko končati. Košarko sem igral vse življenje.

Objavljeno
14. avgust 2016 03.45
Aljaž Vrabec
Aljaž Vrabec
Še preden je dokončno pomahal v slovo, je Jaka Lakovič znova pozdravil z dober dan. Končal je igralsko košarkarsko kariero, a že pred tem si je našel novo delo med trenerji. Je eden od pomočnikov selektorja v slovenski reprezentanci, toda v spominu bo ostal predvsem kot dolgoletni prvi organizator slovenske izbrane vrste. Izjemna je bila tudi njegova klubska kariera. Zaslovel je pri Krki, nato je blestel pri Panathinaikosu in Barceloni. S Katalonci je leta 2010 osvojil evroligo.

Letos ste že postali pomočnik selektorja in šele potem objavili novico, da končujete igralsko kariero. Zakaj?

Celotno lansko sezono sem pomagal kot trener pri drugi ekipi Barcelone. Nato sem se vrnil v Ljubljano in končeval študij na fakulteti za šport. Zdaj mi manjka samo še diploma. Med sezono me je poklical Igor Kokoškov in mi ponudil priložnost, da se priključim njegovi trenerski ekipi v slovenski reprezentanci. Takoj sem sprejel, saj gre za veliko čast, zato sem zraven reprezentance. Letos poleti pa sem tudi uradno končal igralsko kariero.

Ste dolgo razmišljali o tej odločitvi?

Če nekaj delaš dolgo časa in pri tem tudi uživaš, je težko končati. Košarko sem igral vse življenje. A vsake stvari je enkrat konec in prej ali slej bi moral končati kariero. Malce lažje je, ker sem že dlje časa vedel, da želim postati trener.

Imate bogate izkušnje iz prakse, a kaj ste se naučili na fakulteti?

Gotovo veliko štejejo izkušnje, saj sem sodeloval z vrhunskimi trenerji, a verjamem, da je pomembna tudi teorija. Prav zato bi rad prakso nadgradil s teoretičnem znanjem in izobrazbo. Če bom znal vse skupaj povezati, bo lahko to dobitna kombinacija.

Kdaj bi radi postali glavni trener?

Verjetno je cilj vsakega trenerja, da nekoč postane glavni trener. A nikamor se ne mudi. Šel bom korak za korakom in prišle bodo tudi velike stvari. Ni lahko kar takoj prestopiti iz igralske kariere v trenersko, čeprav imaš izkušnje in znanje.

Kateri trener je najbolj vplival na vas?

Imel sem srečo in privilegij, da sem celotno kariero sodeloval z vrhunskimi trenerji. Štiri leta sem bil pri Željku Obradoviću, moji trenerji pa so bili še Duško Ivanović, Xavier Pascual, Božidar Maljković, Neven Spahija … Največji vpliv je imel Obradović pri Panathinaikosu v mojih prvih štirih letih v tujini.

Kakšen je vajin odnos? Obradović je večkrat povedal, da mu vaš odhod v Barcelono ni bil všeč.

Zaradi boljše španske lige in organizacije kluba je bil to korak naprej v moji karieri. Željku to ni bilo všeč, verjetno mu še vedno ni, ampak tako sem se odločil. Prav ničesar ne obžalujem, da sem odšel v Barcelono.

V klubih in reprezentanci ste imeli številne vrhunske soigralce. Katere bi postavili v idealno peterko?

Branilca bi bila Dimitris Diamantidis in Juan Carlos Navarro, krilo Pete Michael, na krilnem centru bi vzel Erazma Lorbka ali Matjaža Smodiša, na centru pa bi poudaril Mika Batista in Raša Nesterovića. Z Rašom sva skupaj igrala že kot kadeta pri Slovanu.

In kdo je bil najtežji nasprotnik?

Vedno je bilo najtežje igrati proti Pablu Prigioniju iz Tau Ceramice in J. R. Holdnu iz CSKA Moskve.

Navarro je še vedno dejaven na najvišji ravni, igra tudi na olimpijskih igrah, zraven pa so Gasol, Reyes, Calderon … Kaj je skrivnost te španske generacije?

To je generacija, ki je skupaj odraščala. Že v mlajših kategorijah so osvajali lovorike, enako nadaljujejo pri članih. To je verjetno najboljša evropska generacija vseh časov. Njihova skrivnost so zmage. Če zmaguješ, je vse lažje.

Španci so v Riu slabo začeli, a enako je bilo lani na evropskem prvenstvu, nato pa so postali prvaki.

Imajo tako vrhunsko ekipo, da lahko pridejo na prvenstvo v slabši formi in jo nato stopnjujejo na tekmovanju. Morda jim bo enako uspelo letos na olimpijskih igrah. Njihov cilj je, da najprej pridejo v četrtfinale, potem pa je vseeno, s kom igrajo, le da na drugi strani niso Američani. Za Španijo bo odločilna četrtfinalna tekma, potem pa so že v borbi za kolajne.

Katerega obdobja se raje spominjate? Klubskega ali reprezentančnega?

Čustva so bila močnejša na največjih reprezentančnih tekmovanjih. Ko igraš za domovino, je to poseben ponos. Jasno, veliko zadoščenje je tudi, ko igraš z vrhunskimi klubi na najpomembnejših tekmah. Ampak čustva so bolj pristna v reprezentanci.

Se še spomnite trojke v zadnji sekundi proti Italiji?

Seveda. Toda to trojko sem dosegel v prvem kolu evropskega prvenstva, zato ni imela zares velikega pomena. V najlepšem spominu imam predvsem vrhunske predstave v polfinalih in finalih velikih tekmovanj.

Kaj pa vaša ekshibicija v dresu Krke proti Realu?

Prvič smo igrali s Krko v evroligi. Tudi zame je bila to zelo dobra sezona. Imel sem nekaj predstav, s katerimi sem se postavil na evropski zemljevid.

Koliko točk ste že dosegli tisti večer?

Osemintrideset. Ko takole pogledaš nazaj, vidiš, kako ti lahko celotno kariero spremenita en trenutek in ena tekma.