Dončića ni mogoče primerjati z velikani, ker je edinstven
Nekdanji selektor in trener Olimpije Jure Zdovc o Luki Dončiću, slovenski klubski in reprezentančni košarki
Odpri galerijo
Jureta Zdovca po premoru, ki si ga je vzel, potem ko je s Cedevito junija osvojil naslov hrvaškega prvaka, spet mika trenersko delo. Foto Roman Šipić
Slovenska košarka je po naslovu evropskega prvaka leta 2017 zašla v reprezentančno krizo. Pomlajevanje in menjava rodu sta zahtevala pričakovan rezultatski padec. Na klubski ravni ji prav tako ne cvetijo rožice, a k sreči ima fanta, ki navdušuje in ji ga zavida košarkarski svet, Luko Dončića. O temnih in svetlih utrinkih slovenske košarke ter o svojem statusu in načrtih je za Delo svoj pogled predstavil nekdanji selektor Jure Zdovc.
Ko sem se razšel z Zagrebčani, sem se odločil za eno leto odmora. Potreboval sem ga po dolgem obdobju naporov z reprezentanco, Olimpijo, s klubi v Grčiji, Rusiji, Turčiji, vmes še enkrat z reprezentanco. Do januarja mi je počitek dobro del. Saj veste, to so meseci malodušja in turobnosti. Trudiš se biti aktiven, ampak to ni to. Da, zasrbelo me je, da bi se vrnil. Ponudbe so bile, toda nobena tako privlačna, da bi me premamila.
Krizo je čutiti, ni pa posebnega pravila o državah. Sem na trgu, k sreči imam še ugled, zaradi katerega si lahko privoščim izbiro klubov in države. Tu sta Rusija in Grčija, kjer se vedno počutim odlično zaradi tamkajšnjega temperamenta in posebnega košarkarskega okolja. Tudi Turčija, ki je tujim trenerjem nekoliko zaprla meje, je še vedno dosegljiva. Nikakor ne kaže podcenjevati košarkarsko manj uglednih držav. Meje so se raztegnile na druge celine. Japonska in Kitajska sta le na papirju eksotični, podobno, na primer, Libanon, kjer deluje moj prijatelj Slobodan Subotić. Verjemite mi, vsepovsod se igra kakovostna košarka in veliko je odličnih igralcev, še posebej Američanov.
Sicer Luko podrobneje spremljam od takrat, ko je tudi pri Realu dobil večjo minutažo. Je igralec z vsemi značilnostmi, ki jih mora imeti vrhunski košarkar. Ima košarkarsko inteligenco, zmagovalno mentaliteto. Že pred dvema letoma je igral, kot da bi imel 30 let, ker je imel ob sebi izkušene fante, namazane z vsemi žavbami, igrali so v NBA ali na najvišji evropski ravni. Vrhunsko izkorišča oziroma koristi mu, da ni atlet, saj s tem obvladuje svoje telo. V napadalnem smislu ima, kot radi rečemo trenerji, vsa orožja: prodor, podaje, trojke, varanje meta, korak nazaj ...
Ko imaš zmagovalno miselnost, boš vedno lahko igral tudi v obrambi, sploh takrat, ko jo je treba. Za ključne trenutke se igralec njegovega kova vedno nabrusi. Rešuje ga, da je visok in pameten. Višina mu omogoča pregled, hkrati je pri njegovih letih telesno že izdelan.
To je povezano tudi z genetiko in vprašanje je, kako bi se odzvalo telo, če bi ga poskušali »obdelati«. Spominja me na Dina Rađo. Tudi on ni imel vidnih mišic, a je bil izjemno močan in čvrst. In ne pozabimo, ima šele 19 let. Po sebi vem, da sem mišičevje oblikoval šele pri 21 letih.
V košarkarskem smislu bo celo koristna. Trenerji smo pač nekoliko bolj realni in stroka mu je dala vedeti, da so pred njim še razvojne stopnice. Hkrati ga bo zavrnitev še dodatno motivirala. Sicer pa si s tem ne bo preveč belil las.
Nerad primerjam. On je zvezdnik, še posebej v očeh navijačev. V Evropi je osvojil vse. To veliko šteje in še pomembnejše je, da je bil eden od glavnih akterjev ob zmagoslavjih. Dejansko pa je v Evropi težje igrati, težje doseči številke, ker se igra drugačna košarka z drugačnimi pravili, obrambe so bolj zbrane. Tako govorijo tudi igralci, da je lažje igrati v ligi NBA, v kateri je več napadov, več posamičnih akcij, trenerji dopuščajo več svobode. Zanimivo je, da so ga v ZDA postavili v vlogo štirice, a so visoki že branilci. Ni mogoče spregledati njegove odlične igre ena na ena. Primerjav z drugimi velikani ne najdem. On je unikaten. Ko že govorimo o razlikah v NBA in Evropi; pred dnevi sem bil v Istanbulu in gledal tekmo med Fenerbahčejem in Žalgirisom. To je bitka za vsak koš, že prenos žoge z ene polovice na drugo je težaško delo.
Ne prevečkrat. Konec koncev, reprezentanca je odraščala. Ta rod je imel Gorana Dragića. Gogija sem imel v celoti na voljo samo na SP 2014, ampak on je bil dejansko št. 1 te reprezentance. Vsa čast mu, vse je dosegel s trdim delom. Pri turnirskem sistemu ni mogoče zmagovati z enim samim igralcem in na EP 2017 so se ob Gogiju razigrali Dončić, pa Randolph, Prepelič ... Vse se je izšlo. Moraš imeti srečo. Ampak vse to se je gradilo. Dejstvo je, da sem bil prvi, ki sem si zaželel naturaliziranega igralca, Bryanta Dunstona, ampak zaradi različnih razlogov nisem bil uslišan. Nikakršne grenkobe ne čutim. Če bi na to obdobje gledal na tak način, potem bi bil obremenjen tudi v klubih. Bil sem selektor, dobil priložnost, s kančkom sreče bi lahko na Poljskem 2009 osvojili tudi kolajno. Tako je to.
Zaradi spora plačujejo davek vsi, največjega klubi, kot je Olimpija. Posledično se ta spor prenaša na nižjo raven, kot je slovenska liga. Ker je KZS članica FIBA, je normalno, da jo mora upoštevati. Ključna težava je v neusklajenosti terminov. To za seboj povleče vse, od zasičenosti do utrujenosti igralcev, zaradi česar jim klubi ne pustijo igrati za reprezentanco.
Nabralo se je veliko tega, veliko je bilo individualnih odločitev, vprašati je treba igralce. V prednosti so klubi, ki plačujejo igralce in treba je najti način, kako nadomestiti njihovo odsotnost. Pa vseeno, Slovenija je bila evropski prvak in padec je bil normalen, potem ko smo delali, delali, delali. Slovenija ni normalen selektivni bazen, je majhna država in bazen se prazni. Če sem iskren, veliko igralcev, ki so po EP prišli zraven, sploh nisem poznal in sem jih videl prvič. Prepeliču in Blažiču ničesar ne zamerim. Prej sta se vedno odzvala, potem sta dosegla svoje sanje, prestopila k Realu in Barceloni, zato jima je treba dopustiti, da se poskušata uveljaviti.
Nisem toliko vpet v slovensko košarko, ampak še vedno je veliko dobrih igralcev. Morda na določenih položajih ne, eni še prihajajo, ampak s podobnimi težavami se srečujejo tudi druge reprezentance. Dončić je zdaj tako dominanten, da bo seveda velika razlika, če bo igral ali ne. Ob takšnih posameznikih oživijo tudi drugi.
Morda nisem najbolj ustrezen za realno oceno, veliko let sem bi odsoten. Resda zdaj bolj spremljam slovensko košarko, ampak predvsem Olimpijo. Tekem je toliko, da ji včasih ne morem niti čestitati za zmago, ker je medtem že izgubila. Moti me, da Olimpija igra toliko tekem, da igra v slovenski ligi, še posebej, ker je v dveh delih. To je nesprejemljivo. Razumel bi, če bi bilo prvenstvo v enem delu, tako kot je na Hrvaškem. Je pa nekaj klubov, ki imajo rdečo nit in dobro delajo, dejansko pa kakovost lige ni slaba, zanimiva je, vsak lahko premaga vsakogar. Kot trenerja me moti, da lahko v slovenskem DP igrajo samo štirje tujci. Klubi zato niso konkurenčni v Evropi.
Olimpija ne sme zapustiti Evrope. Večja težava je, da Olimpija v Sloveniji nima Realovega statusa. Toda končno ima predsednika, ki mu ni vseeno, je resen, ima zmagovalni značaj, hodi na tekme. Zato mislim, da je Olimpija na dobri poti. Dejansko jo je pokopal ritem tekem, na katerega ni bila pripravljena. A, kaj jo čaka, bi morali vedeti v klubu. Gašper Okorn, Zoran Martič in jaz dobro vemo, kako je to. Preživel sem takšno izkušnjo pri Cedeviti. Še zdaj ne vem, kako. Olimpija je pripeljala preveč mladih igralcev, ne more pa jih trenirati, ker je preveč tekem. Sina nikoli ne bi dal v klub, če ne bi mogel trenirati. Ne glede na vse, kaže biti pozitiven. Sanirala je dolgove, ampak denar je sveta vladar. Manj je denarja, večja je možnost neuspeha, več je denarja, manj je tveganja za neuspeh. Če bo želela biti konkurenčna, bo morala povečati proračun.
Treba je biti potrpežljiv, verjeti, trdo delati in iti naprej. Je pa njen proračun premajhen, da bi se lahko potegovala za končnico ABA ali da bi napredovala v evropskem tekmovanju. Potrebuje stabilnost in tekmovalno stalnost, da bi nekoč prišla bliže evropskemu vrhu in do možnosti, da se vrne v evroligo. Vrata niso zaprta. Vseskozi sem govoril, da je Olimpija zamujala vlake. Pogovarjal sem se s Šarunasom Jasikevičiusom o Žalgirisu. Bil je na poti v pogubo, a je preživel in prejel licenco evrolige. Res je, da ima košarka v Litvi drugačen status, ampak Žalgiris samo od vstopnic pobere tri, štiri milijone evrov. Dvorana je vedno polna. Prepričan sem, da bi tudi Olimpija lahko dosegla to raven.
Med hrvaško in slovensko ligo je razlika. Hrvaška ima enotno ligo, naša je razdeljena na prvi del in drugega. Cedevita ima dve ekipi znotraj enega moštva, tako je naredila tudi Olimpija, s tem, da ji igranje v prvem delu ne prinaša ničesar. Ne šteje nič in Olimpija z drugim moštvom ne prinaša dodane vrednosti. KZS bi jo lahko mirno izpustila iz tega dela. Je pa naš sistem boljši.
Treba je razčistiti, Zoran je padel zaradi porazov v slovenski ligi, v kateri je igral z drugim moštvom brez pretiranega tekmovalnega značaja. Olimpija mora biti le med prvo šesterico, da bi napredovala v drugi del. Ali zdaj zmaguje? Pri menjavah trenerjev gre tudi za spretnost, občutek za okolje. Lep primer je Partizan, ki se postavlja na noge. Pripeljal je znano trenersko ime Andreo Trinchierija. Njegov prihod je bilo pozitivno sporočilo za okolje, za navijače. Da si resen, ambiciozen. Vabilo Olimpije? Je moj klub, vedno je zanimiva, ni mi vseeno, ampak da bi me zamikala, bi morala pokazati bistveno več ambicioznosti.
Kaj počnete, odkar ste zapustili klop Cedevite? Vas že mika nazaj ob igrišče?
Ko sem se razšel z Zagrebčani, sem se odločil za eno leto odmora. Potreboval sem ga po dolgem obdobju naporov z reprezentanco, Olimpijo, s klubi v Grčiji, Rusiji, Turčiji, vmes še enkrat z reprezentanco. Do januarja mi je počitek dobro del. Saj veste, to so meseci malodušja in turobnosti. Trudiš se biti aktiven, ampak to ni to. Da, zasrbelo me je, da bi se vrnil. Ponudbe so bile, toda nobena tako privlačna, da bi me premamila.
Je na evropskem košarkarskem trgu čutiti krizo? V katerih državah so še odprta vrata za tuje trenerje?
Krizo je čutiti, ni pa posebnega pravila o državah. Sem na trgu, k sreči imam še ugled, zaradi katerega si lahko privoščim izbiro klubov in države. Tu sta Rusija in Grčija, kjer se vedno počutim odlično zaradi tamkajšnjega temperamenta in posebnega košarkarskega okolja. Tudi Turčija, ki je tujim trenerjem nekoliko zaprla meje, je še vedno dosegljiva. Nikakor ne kaže podcenjevati košarkarsko manj uglednih držav. Meje so se raztegnile na druge celine. Japonska in Kitajska sta le na papirju eksotični, podobno, na primer, Libanon, kjer deluje moj prijatelj Slobodan Subotić. Verjemite mi, vsepovsod se igra kakovostna košarka in veliko je odličnih igralcev, še posebej Američanov.
Slovenija živi in diha s športnim junakom št. 1 Luko Dončićem. Kako doživljate njegove predstave v ligi NBA?
Sicer Luko podrobneje spremljam od takrat, ko je tudi pri Realu dobil večjo minutažo. Je igralec z vsemi značilnostmi, ki jih mora imeti vrhunski košarkar. Ima košarkarsko inteligenco, zmagovalno mentaliteto. Že pred dvema letoma je igral, kot da bi imel 30 let, ker je imel ob sebi izkušene fante, namazane z vsemi žavbami, igrali so v NBA ali na najvišji evropski ravni. Vrhunsko izkorišča oziroma koristi mu, da ni atlet, saj s tem obvladuje svoje telo. V napadalnem smislu ima, kot radi rečemo trenerji, vsa orožja: prodor, podaje, trojke, varanje meta, korak nazaj ...
Luka Dončić (levo) je tudi v "slovenskem" Clevelandu potrdil, da je vrhunski košarkar in ljubljenec navijačev. FOTO: USA TODAY Sports
Je obrambno kos boljšim tekmecem?
Ko imaš zmagovalno miselnost, boš vedno lahko igral tudi v obrambi, sploh takrat, ko jo je treba. Za ključne trenutke se igralec njegovega kova vedno nabrusi. Rešuje ga, da je visok in pameten. Višina mu omogoča pregled, hkrati je pri njegovih letih telesno že izdelan.
Dončićeva neuvrstitev na tekmo zvezdnikov je lahko celo koristna. Stroka mu je dala vedeti, da so pred njim še razvojne stopnice.
V primerjavi s tekmeci Luka ni izklesan atlet in vse prej kot mišičnjak.
To je povezano tudi z genetiko in vprašanje je, kako bi se odzvalo telo, če bi ga poskušali »obdelati«. Spominja me na Dina Rađo. Tudi on ni imel vidnih mišic, a je bil izjemno močan in čvrst. In ne pozabimo, ima šele 19 let. Po sebi vem, da sem mišičevje oblikoval šele pri 21 letih.
Kaj zanj pomeni (ne)uvrstitev na tekmo All-Star NBA?
V košarkarskem smislu bo celo koristna. Trenerji smo pač nekoliko bolj realni in stroka mu je dala vedeti, da so pred njim še razvojne stopnice. Hkrati ga bo zavrnitev še dodatno motivirala. Sicer pa si s tem ne bo preveč belil las.
Nenehno ga primerjajo z velikani iz preteklosti, tudi z vašimi nekdanjimi soigralci iz jugoslovanske reprezentance. Pa je to sploh možno?
Nerad primerjam. On je zvezdnik, še posebej v očeh navijačev. V Evropi je osvojil vse. To veliko šteje in še pomembnejše je, da je bil eden od glavnih akterjev ob zmagoslavjih. Dejansko pa je v Evropi težje igrati, težje doseči številke, ker se igra drugačna košarka z drugačnimi pravili, obrambe so bolj zbrane. Tako govorijo tudi igralci, da je lažje igrati v ligi NBA, v kateri je več napadov, več posamičnih akcij, trenerji dopuščajo več svobode. Zanimivo je, da so ga v ZDA postavili v vlogo štirice, a so visoki že branilci. Ni mogoče spregledati njegove odlične igre ena na ena. Primerjav z drugimi velikani ne najdem. On je unikaten. Ko že govorimo o razlikah v NBA in Evropi; pred dnevi sem bil v Istanbulu in gledal tekmo med Fenerbahčejem in Žalgirisom. To je bitka za vsak koš, že prenos žoge z ene polovice na drugo je težaško delo.
Kolikokrat ste se po EP 2017 vprašali, zakaj vi niste imeli takšne sreče, da bi imeli Luko Dončića in tudi naturaliziranega Američana v časih, ko ste bili selektor slovenske reprezentance?
Za Jureta Zdovca je bil Goran Dragić št. 1 slovenske reprezentance. FOTO: USA TODAY Sports
Ne prevečkrat. Konec koncev, reprezentanca je odraščala. Ta rod je imel Gorana Dragića. Gogija sem imel v celoti na voljo samo na SP 2014, ampak on je bil dejansko št. 1 te reprezentance. Vsa čast mu, vse je dosegel s trdim delom. Pri turnirskem sistemu ni mogoče zmagovati z enim samim igralcem in na EP 2017 so se ob Gogiju razigrali Dončić, pa Randolph, Prepelič ... Vse se je izšlo. Moraš imeti srečo. Ampak vse to se je gradilo. Dejstvo je, da sem bil prvi, ki sem si zaželel naturaliziranega igralca, Bryanta Dunstona, ampak zaradi različnih razlogov nisem bil uslišan. Nikakršne grenkobe ne čutim. Če bi na to obdobje gledal na tak način, potem bi bil obremenjen tudi v klubih. Bil sem selektor, dobil priložnost, s kančkom sreče bi lahko na Poljskem 2009 osvojili tudi kolajno. Tako je to.
Po največjem uspehu je reprezentanca razpadla, ne le zaradi neusklajenosti FIBA in evrolige.
Zaradi spora plačujejo davek vsi, največjega klubi, kot je Olimpija. Posledično se ta spor prenaša na nižjo raven, kot je slovenska liga. Ker je KZS članica FIBA, je normalno, da jo mora upoštevati. Ključna težava je v neusklajenosti terminov. To za seboj povleče vse, od zasičenosti do utrujenosti igralcev, zaradi česar jim klubi ne pustijo igrati za reprezentanco.
Preden je prestopil k Realu se je Klemen Prepelič vedno odzval reprezentančnemu vabilu. FOTO: eurolegue.net
Prišli smo do tega, da Klemen Prepelič in Jaka Blažič ne igrata za reprezentanco, a hkrati sedita na klopeh svojih klubov, da je bil Anthony Randolph enkratna naložba, da je Alen Omić užaljen, ker ni bil v zlatem moštvu …
Nabralo se je veliko tega, veliko je bilo individualnih odločitev, vprašati je treba igralce. V prednosti so klubi, ki plačujejo igralce in treba je najti način, kako nadomestiti njihovo odsotnost. Pa vseeno, Slovenija je bila evropski prvak in padec je bil normalen, potem ko smo delali, delali, delali. Slovenija ni normalen selektivni bazen, je majhna država in bazen se prazni. Če sem iskren, veliko igralcev, ki so po EP prišli zraven, sploh nisem poznal in sem jih videl prvič. Prepeliču in Blažiču ničesar ne zamerim. Prej sta se vedno odzvala, potem sta dosegla svoje sanje, prestopila k Realu in Barceloni, zato jima je treba dopustiti, da se poskušata uveljaviti.
Vprašanje je tudi, kdaj bomo še videli Dončića v državnem dresu. Je možno znova sestaviti razbiti šampionski kelih?
Nisem toliko vpet v slovensko košarko, ampak še vedno je veliko dobrih igralcev. Morda na določenih položajih ne, eni še prihajajo, ampak s podobnimi težavami se srečujejo tudi druge reprezentance. Dončić je zdaj tako dominanten, da bo seveda velika razlika, če bo igral ali ne. Ob takšnih posameznikih oživijo tudi drugi.
Odsotnost nosilcev igre na zadnjem EP je razkrila, kako velik je prepad s preostalimi košarkarji in delom v klubih.
Morda nisem najbolj ustrezen za realno oceno, veliko let sem bi odsoten. Resda zdaj bolj spremljam slovensko košarko, ampak predvsem Olimpijo. Tekem je toliko, da ji včasih ne morem niti čestitati za zmago, ker je medtem že izgubila. Moti me, da Olimpija igra toliko tekem, da igra v slovenski ligi, še posebej, ker je v dveh delih. To je nesprejemljivo. Razumel bi, če bi bilo prvenstvo v enem delu, tako kot je na Hrvaškem. Je pa nekaj klubov, ki imajo rdečo nit in dobro delajo, dejansko pa kakovost lige ni slaba, zanimiva je, vsak lahko premaga vsakogar. Kot trenerja me moti, da lahko v slovenskem DP igrajo samo štirje tujci. Klubi zato niso konkurenčni v Evropi.
Potem ko je uresničil sanje in postal član slovite Barcelone, se mora Jaka Blažič (desno) še uveljaviti v katalonskem moštvu. FOTO: eurolegue.net
Po nizu porazov Petrola Olimpije je vse močnejša pobuda, da bi se umaknila iz evropskih tekmovanj. Ali ne bi bila osamitev nevarna poteza za slovensko košarko?
Olimpija ne sme zapustiti Evrope. Večja težava je, da Olimpija v Sloveniji nima Realovega statusa. Toda končno ima predsednika, ki mu ni vseeno, je resen, ima zmagovalni značaj, hodi na tekme. Zato mislim, da je Olimpija na dobri poti. Dejansko jo je pokopal ritem tekem, na katerega ni bila pripravljena. A, kaj jo čaka, bi morali vedeti v klubu. Gašper Okorn, Zoran Martič in jaz dobro vemo, kako je to. Preživel sem takšno izkušnjo pri Cedeviti. Še zdaj ne vem, kako. Olimpija je pripeljala preveč mladih igralcev, ne more pa jih trenirati, ker je preveč tekem. Sina nikoli ne bi dal v klub, če ne bi mogel trenirati. Ne glede na vse, kaže biti pozitiven. Sanirala je dolgove, ampak denar je sveta vladar. Manj je denarja, večja je možnost neuspeha, več je denarja, manj je tveganja za neuspeh. Če bo želela biti konkurenčna, bo morala povečati proračun.
Olimpija ne sme zapustiti Evrope. Večja težava je, da Olimpija v Sloveniji nima Realovega statusa.
Če bo Olimpija vztrajala ali če jo bo z domačega vrha spodrinil drug klub, se bo vnovič spopadel z vprašanjem, kako igrati na treh frontah hkrati.
Treba je biti potrpežljiv, verjeti, trdo delati in iti naprej. Je pa njen proračun premajhen, da bi se lahko potegovala za končnico ABA ali da bi napredovala v evropskem tekmovanju. Potrebuje stabilnost in tekmovalno stalnost, da bi nekoč prišla bliže evropskemu vrhu in do možnosti, da se vrne v evroligo. Vrata niso zaprta. Vseskozi sem govoril, da je Olimpija zamujala vlake. Pogovarjal sem se s Šarunasom Jasikevičiusom o Žalgirisu. Bil je na poti v pogubo, a je preživel in prejel licenco evrolige. Res je, da ima košarka v Litvi drugačen status, ampak Žalgiris samo od vstopnic pobere tri, štiri milijone evrov. Dvorana je vedno polna. Prepričan sem, da bi tudi Olimpija lahko dosegla to raven.
To ste doživeli pri Cedeviti, ki ni našla recepta, kaj bi zdaj svetovali klubom in vodstvu KZS?
Med hrvaško in slovensko ligo je razlika. Hrvaška ima enotno ligo, naša je razdeljena na prvi del in drugega. Cedevita ima dve ekipi znotraj enega moštva, tako je naredila tudi Olimpija, s tem, da ji igranje v prvem delu ne prinaša ničesar. Ne šteje nič in Olimpija z drugim moštvom ne prinaša dodane vrednosti. KZS bi jo lahko mirno izpustila iz tega dela. Je pa naš sistem boljši.
Ob zamenjavi Zorana Martiča so vas znova vabili v Stožice, vaše ime bo vedno spremljalo tudi slovensko reprezentanco. Kaj vse bi se moralo spremeniti, da bi se vrnili?
Treba je razčistiti, Zoran je padel zaradi porazov v slovenski ligi, v kateri je igral z drugim moštvom brez pretiranega tekmovalnega značaja. Olimpija mora biti le med prvo šesterico, da bi napredovala v drugi del. Ali zdaj zmaguje? Pri menjavah trenerjev gre tudi za spretnost, občutek za okolje. Lep primer je Partizan, ki se postavlja na noge. Pripeljal je znano trenersko ime Andreo Trinchierija. Njegov prihod je bilo pozitivno sporočilo za okolje, za navijače. Da si resen, ambiciozen. Vabilo Olimpije? Je moj klub, vedno je zanimiva, ni mi vseeno, ampak da bi me zamikala, bi morala pokazati bistveno več ambicioznosti.
