Goran in Zoran Dragič: rada bi delila sanje

Kako sta otroštvo preživljala brata Goran in Zoran Dragič, košarkarja, ki ju čez nekaj dni čaka nastop na EP v Litvi ...
Objavljeno
28. avgust 2011 13.02
Posodobljeno
28. avgust 2011 13.25
Mojca Finc, šport
Mojca Finc, šport
Zoran je vedno posnemal Gorana. »Na vsakem koraku,« je časovni stroj v 90. leta prejšnjega stoletja zavrtel Zoki, kakor ga kličejo, mlajši od bratov Dragič. »Tudi tiste slabe stvari,« ga je podražil tri leta starejši Gogi. »Zaradi katerih sem jih pogosto dobil po nosu,« je 22-letni košarkar Krke igralca v severnoameriški ligi NBA opozoril, da je velikokrat plačal davek njegovih otroških vragolij. »Vesel sem, da imam takega brata,« je po rami potrepljal košarkarja Houstona, s katerim bosta v dresu slovenske reprezentance zaigrala na evropskem prvenstvu v Litvi.

V družini Dragič ni bila žoga nikomur tuja. Oče je igral nogomet, mama košarko. Goran je najprej brcal nogometno žogo, po poškodbi noge pa jo je zamenjal za košarkarsko. Zoran je sledil starejšemu bratu. Nogometna zelenica mu je bila zanimiva le slab teden. Premamil ga je košarkarski obroč.

Filmofil Goran 
bi bil arheolog

Čeprav sta bila vedno usmerjena v šport, si v otroštvu nista predstav­ljala, da si bosta z oranžno žogo služila kruh. »Ves čas smo bili zunaj in na igrišču skakali pod košem, igrali smo bejzbol, pa hokej na rolerjih. En teden nam je bila zanimiva ena panoga, kmalu jo je že zamenjala druga,« se je Goran spominjal brezskrbnih dni. »Hotel sem postati policist ali inštruktor v avtošoli, kakor oče,« je svoje otroške želje omenil Zoran. »Že v osnovni šoli naju je na parkirišču učil voziti avto,« ga je dopolnil Goran. »Dve leti sem hodil na prometno šolo, potem pa sem se odločil za košarko. Nisem nadaljeval za volanom,« je povedal mlajši Dragič. »Dobro, da ne! To je stresna služba, ves čas zahteva zbranost. Jaz ne bi zdržal,« je razmišljal Goran. Tudi on je kot otrok sanjal, da si bo nekoč nadel modro uniformo. »Ko so v kinodvoranah začeli predvajati Jurski park, pa sem si želel postati arheolog. Skratka, želje so se ves čas spreminjale. Ponavadi sem zamisli pobiral v filmih. Še vedno jih zelo rad gledam,« je razkril svojo drugo strast. V otroštvu se je navduševal nad filmi z Bruceem Leejem in Chuckom Norrisom. V ZDA z dekletom pogosto zahajata pred velika filmska platna, še pogosteje pa v udobne naslanjače v ljubljanskih kinodvoranah sede Zoran.

Zoki spretnejši z dekleti

Goran je bil miren otrok, podoben mami. »Na igrišču veliko tečem in skačem, zasebno pa sem odmaknjen od vsega. Zoki je ravno nasprotno vedno prekipeval od energije,« je pripovedoval. »Jaz sem bil bolj živahen, morda celo preveč,« je pritrdil Zoran. »Od tod tudi najini pretepi. Zoki je vrtal vame,« je Goran dregnil brata. Sta bila tekmovalno naravnana drug do drugega? »Včasih sva bila zaveznika. Pogosto pa sva si tudi skočila v lase, a sva bila čez pol ure spet najboljša prijatelja. To je pač bratska ljubezen. Večino stvari sva počela skupaj. No, košarke nisva igrala drug proti drugemu, saj se tri leta razlike v otroštvu precej pozna. Jaz sem s svojimi prijatelji igral na enem košu, Zoki s svojo generacijo na drugem. Družil sem se s starejšimi fanti, Zoki pa z dekleti. Bil je bolj ženskar,« je dejal v smehu. »Očitno sem bolj vrtel jezik,« ga je dopolnil Zoran. »Drži! Vedno je bil bolj komunikativen med dekleti, kot sem bil jaz. Vso osnovno šolo so se vrtele okoli njega. Jaz sem bil sramežljiv, bolj primeren za moško družbo,« je Goran potegnil vzporednico med njima.

Ko so bili starši v službi, ju je varovala babica. V osnovni šoli sta bila sama doma, Goran je skrbel za Zorana: »Takrat se je zgodilo tudi kaj takšnega, kar se ne bi smelo – pretep, urgenca, šivanje. Kdo je koga? Včasih Zoki mene, drugič jaz njega,« je Goran opisal bratske vragolije. Da v igri ni bil nič kaj nedolžen, je prikimal tudi Zoran: »Mlajši v družini smo vedno bolj nagajivi. Zganjamo več norčij. Starejši bratje pa so kot angeli varuhi. Njihova naloga je, da pazijo na nas.«

Je Gorana kdaj motilo, ker mu je bil brat vedno za petami? »V mladosti ti gre posnemanje malo na živce. Pozneje, ko si starejši, pa prija. Čeprav sva se kregala, sva se vedno dobro razumela. In vedno me je podprl, če sem potreboval pomoč. Tudi če sem 'šprical' šolo, me ni zatožil staršem. A je bil prebrisan in me je začel izsiljevati.« Svoje sobe nista imela, odraščala sta v enosobnem stanovanju. »Zelo mi je všeč, ker smo bili ves čas skupaj. Prav zato smo še vedno zelo povezani. Ko sem odšel v tujino, mi je bilo na začetku precej težko, mučilo me je domotožje, pogrešal sem jih,« je opisal navezanost na družino.

Bolj trmast je Goran, bolj prilagod­ljiv Zoran, ki se je v otroštvu tudi hitreje ujezil, zdaj pa je to lastnost prevzel Goran. »Pomehkužil sem se,« je z rameni skomignil košarkar Krke, ki ga s pet centimetrov nižjim bratom združuje še ena lastnost – oba sta levičarja.

Tri ure čakal Bodirogo

V mladosti sta z velikimi očmi pred televizijskim zaslonom sledila predstavam izjemne jugoslovanske generacije. »Predrag Danilović je bil car! Njegov slog igre mi je bil zelo všeč,« je Goran razkril, koga je občudoval. Katerega vzornika pa je imel Zoran? »Dejana Bodirogo. Užival sem ob njegovi elegantni igri. Ko je prišel v Tivoli, sem ga čakal tri ure, da je prišel pred dvorano. Bil sem velik oboževalec. No, zadnjih šest let pa je moj junak Goran Dragič!« je spoštljivo pogledal brata. »Med sezono že dve leti vstajam ob dveh, treh zjutraj in spremljam njegovo igro. Ko je proti San Antoniu v zadnji četrtini prispeval 23 točk, sem se drl na ves glas od veselja. Zbudil sem ves blok,« je povedal. Goran si je prejšnjo sezono po spletu ogledal le dve Zoranovi tekmi. »Redno spremljam njegovo statistiko, sicer pa sva ves čas na zvezi, bodisi po skypu bodisi po telefonu.«

Na EP v Litvi bosta zaigrala za reprezentanco in s tem uresničila svojo veliko željo. Kakšen je njun naslednji cilj? »Rada bi kot prva brata iz Slovenije skupaj zaigrala v ligi NBA,« je odgovoril Zoran. »Da bi delila svoje sanje,« je piko na i na koncu pogovora postavil Goran.