Ljubljana – V slovenski reprezentanci je Jure Balažič debitiral šele pred dvema letoma, vendar je s 35 leti najstarejši kandidat za EP; Nebojša Joksimović je štiri mesece mlajši, Uroš Slokar slaba tri leta. V tem času je podkrepil pomen reka, da kopriva ne pozebe, in postal močan adut selektorjev. Najprej Božidarja Maljkovića, nato še Jureta Zdovca.
Med kratko reprezentančno kariero je 204 cm visoki krilni center hitro okusil, koliko ugank prinaša sestava moštva. Letos bržkone še največ doslej, kar ne otežuje dela le strokovnemu štabu, temveč tudi košarkarjem, ki so se odzvali vabilu. Kako naj se osredotočijo na uigravanje, ko pa ne vedo, kdo od nosilcev igre bo sploh nastopil na eurobasketu? Veliko odprtih vprašanj je tudi v centrski liniji zaradi odpovedi Gašperja Vidmarja in negotovosti glede Bryanta Dunstona, očitno pa bodo tako kot na SP 2014 pod obročema poleg Balažiča igrali Uroš Slokar, Alen Omić in Miha Zupan. Lani jim je bilo lažje zaradi močnejše zunanje vrste z Goranom Dragićem, Domnom Lorbkom in Edom Murićem, letos bodo bolj odvisni od svoje iznajdljivosti.
»To je usoda slovenske izbrane vrste. Osebno pa se ne obremenjujem s stvarmi, na katere nimam vpliva. Naloga košarkarjev je, da se pri vadbi trudimo po najboljših močeh, pri kadrovanju pa mora imeti glavno besedo selektor. Verjamem, da se bo pametno odločil, čeprav ga čaka težko delo,« meni Jure Balažič in nerado odgovarja na vprašanje, ali je reprezentantom, ki garajo od prvega dneva priprav, res vseeno, s kolikšno zamudo se jim pridruži soigralec, bodisi zvezdnik zasedbe bodisi nova okrepitev.
»Mi se bomo trudili, kot da Gorana in Dunstona ne bo z nami na EP, oba pa sta odlična košarkarja in se bosta znala vključiti v moštvo, če bosta vendarle potovala z nami v Zagreb. Vsak kakovostni košarkar je dobrodošel v slehernem moštvu. Res je, da je vloga organizatorja igre nekoliko bolj občutljiva, toda Gogi je tako dober, da bi ga zelo pogrešala vsaka reprezentanca, ne le slovenska. Nekdo se lahko vse leto uigrava z moštvom, pa mu kaj prida ne pomaga. Drži tudi, da je Dunston Američan in da še nikoli ni bil v Sloveniji, toda če takšne okrepitve iščejo domala vse reprezentance, zakaj je ne bi smeli tudi mi?« se retorično sprašuje nekdanji Krkin kapetan in vztraja, da ima Slovenija zanimivo zaledje košarkarjev. Kot pravi, bomo med nizom desetih pripravljalnih tekem dobili precej jasnejšo sliko, česa je kdo sposoben in koliko lahko kdo prispeva, posebej pa opozarja na Saša Zagorca, saj ima za seboj odlično sezono pri Zlatorogu in naj bi po zagotovilih zdravnikov zelo hitro okreval po operaciji kolena.
Zagorcu, ki je dopolnil 31 let, je lahko v navdih prav Balažič. Še nedavno so namreč košarkarje njune starosti pošiljali v pokoj in ne na reprezentančni ognjeni krst. »Meni so Krkini navijači že pred petimi leti napovedovali zgodnje slovo. Če imaš srečo s poškodbami, na igrišču vendarle šteje le znanje, zato je Goran Jagodnik tudi pri 41 letih šolal veliko mlajše fante. Mlajši morajo dokazovati, da se lahko kosajo s starejšimi, 'ta stari' pa se trudimo pokazati, da še vedno zmoremo igrati na visoki ravni,« meni izkušeni Dolenjec.
In ker Zdovc ceni njegove odlike, sta pred dnevi združila moči še na klubski ravni. Balažič se je iz moštva Istanbul BSB, s katerim je s pomočjo Aleksandra Vujačiča ter nekdanjih Olimpijinih adutov Damirja Markote in Alexa Stephesona zasedel 12. mesto v turškem DP, preselil k dve mesti bolje uvrščenemu Royalu Haliju. To bo že njegov četrti turški klub, saj je najprej igral za Erdemir in nato za Tofaš. V minuli sezoni je dosegel povprečje 9,9 točke s 45,8-odstotnim metom za dve točki in 42,9-odstotnim pri trojkah, 3,1 skoka in 1,3 asistence v 27 minutah igre. Gre za »ljubezen na drugi pogled«, saj se Zdovc, ko je vodil Olimpijo, ni odločil zanj?
»Bolje me je spoznal lani in se prepričal, kakšen je moj odnos do vadbe in tekem. Verjetno je ocenil, da bi mu prišel prav, sam pa se vedno veselim dela s taktično podkovanimi trenerji. Zato komaj čakam, da se bo začela klubska sezona,« zagotavlja Jure Balažič.
Komentarji