Helios dobil svoje, na potezi Zlatorog

Laščani bodo po domačem porazu poskusili izenačiti izid finala košarkarskega državnega prvenstva.

Objavljeno
30. maj 2016 20.23
Igralec Heliosa Jan Močnik pod Laškim košem. Prva tekma finala državnega košarkarskega prvenstva.Laško, Slovenija 29.maja 2016. [1.SKL,košarka,Močnik Jan,Zlatorog Laško,Helios Suns]
Eduardo Brozovič
Eduardo Brozovič

Ljubljana – Zaradi kakovostnih omejitev najboljših slovenskih moštev o njihovi uspešnosti v končnici lige Nova KBM vse bolj odloča energičnost, s katero se lotevajo tekem. Z njo sta Zlatorog in Helios prekosila Olimpijo in Krko, prvo finalno soočenje pa je razkrilo razlike med najboljšima. Domžalčani so se približali svojemu maksimumu, Laščani še zdaleč ne. Kako bo danes ob 18. uri v Komunalnem centru?

Še preden se je začela končnica DP, se je v Domžalah krepilo ugibanje, koliko časa bodo zdržali domači košarkarji, ki so po nizu poškodb ostali pri pičlih sedmih za resen boj pripravljenih možeh. Toda zgodba je postala podobna epopeji makedonske reprezentance, ki se je na EP 2011 prebila v polfinale, čeprav je imela le peščico kakovostnih igralcev. Tudi Helios nikakor noče omagati, celo nasprotno, v nedeljo so njegove delnice pridobile vrednost. Za silo je usposobil Željka Zagorca, medtem ko Laščani še vedno ne morejo računati na Jamarja Abramsa, in kot prvi v zadnjih treh mesecih zmagal v Treh lilijah.

»Veliko filozofije pred nadaljevanjem finala ni potrebno. Tudi v Domžalah bo eden od odločilnih dejavnikov razpoloženost posameznikov. Igrali bomo doma, zato nam bo nekoliko lažje, a čaka nas huda bitka,« vztraja Heliosov trener Jakša Vulić, ki se zaveda, da je tudi njegovo moštvo doslej veliko uspešneje igralo v svoji dvorani: v ligi za prvaka je iz nje odnesel točke le Tajfun, med sezono pa jo je dvakrat poskusil osvojiti tudi Zlatorog, a je izgubil s 63:74 in 66:76.

»Za nedeljski poraz smo krivi predvsem sami. Zato moramo v Domžalah igrati tako, kot znamo, in ne tako, kot smo na prvi tekmi. Naredili bomo vse, da Heliosu vrnemo milo za drago. Vem, da ne bo lahko, saj bomo morali biti boljše moštvo,« je prepričan strateg Zlatoroga Aleš Pipan.

Vodstvo z 1:0 res še ne pomeni odločilnega kapitala, saj je tudi lani Rogaška dobila prvo tekmo finala, nato pa trikrat zapored klonila proti Tajfunu. Začetni »break« ima že višjo ceno, čeprav ne nenadomestljivo. V zgodovini finalnih dvobojev slovenskega DP poznamo tri takšne primere in le v enem je naslov osvojilo moštvo, ki je dobilo prvo tekmo na tekmečevem parketu. Pred štirimi leti je Krka uvodoma izgubila v Novem mestu z Olimpijo, a jo je nato premagala trikrat zapored. Finale 2006 je bil nasploh nekaj posebnega, saj je Geoplin Slovan z Goranom Dragićem, Ronellom Taylorjem, Stipetom Modrićem, Sašem Dončićem, Miho Zupanom ter tedaj golobradima Jako Klobučarjem in Gašperjem Vidmarjem dvakrat prekosil Olimpijo v Tivoliju, a izgubil vse tri tekme na Kodeljevem. Začetni uspeh v gosteh je uspešno nadgradila le Krka, ki je leta 2000 zmagala v Laškem s 85:79 in prišla do svoje prve šampionske trofeje s skupnim izidom 3:1.

Prav v takratnem finalu so bili Laščani najbližje zmagoslavju. V ligi za prvaka so bili prepričljivo prvi, saj so doživeli dva poraza manj kot Olimpija, osem manj kot Krka in kar 15 manj kot Slovan z Jako Lakovičem, Vladimirjem Boiso, Smiljanom Pavičem, Ernestom Novakom, Nikolozem Ckitišvilijem in Markom Maravičem. Toda tik pred začetkom končnice so se poškodovali trije ključni aduti Aleša Pipana – Boštjan Nachbar, Gregor Hafnar in Mileta Lisica –, tako da so v polfinalu s težavo preskočili Kodeljevčane. V odločilnem spopadu pa so bili Goran Jurak, Miljan Goljović, Ervin Dragšič in Aleš Kunc prekratki za Matjaža Smodiša, Simona Petrova, Dragišo Drobnjaka in Iva Nakića, ki so z 2:0 izločili Olimpijino zvezdniško zasedbo z Juretom Zdovcem, Markom Miličem, Šarunasom Jasikevičiusom, Sanijem Bečirovičem, Primožem Brezcem, Slavkom Kotnikom ... Imena vseh naštetih najbolje govorijo, kaj vse se je spremenilo v slovenski klubski košarki v minulih 16 letih.