Kako so nas idioti sistematično uničili, drugi del?
Slovenska reprezentanca na predzadnjo kvalifikacijsko tekmo za SP s 13 možmi, a udarna visoka košarkarja sta pod vprašajem.
Odpri galerijo
Vlatko Čančar je za silo premagal bolezen, a se hitro poškodoval na treningu. FOTO: Blaž Samec
Če bi kultni srbski režiser Slobodan Šijan še vedno snemal črne komedije, bi lahko obogatil svoj opus z nadaljevanjem uspešnic Kdo neki tam poje, Maratonci tečejo častni krog ali Kako so me idioti sistematično uničili. V glavni vlogi bi bila slovenska košarkarska reprezentanca, čeprav se na jutrišnjo tekmo s Turčijo ni odpravila niti s slovitim avtobusom niti s pogrebnim avtomobilom, pač pa z letalom. Če bi povzeli vse njene peripetije po zmagoslavju na EP 2017, pa bi se morali krohotati, če vse skupaj ne bi bilo zelo žalostno.
Selektor Rado Trifunović je moral v dosedanjih desetih kvalifikacijskih tekmah za letošnje SP poslati v ogenj kar 26 košarkarjev, čeprav med njimi ni bilo kar nekaj adutov, ki si jih želel v moštvu. Seznam se bo zdaj dodatno podaljšal. V izbrano vrsto se po poltretjem letu vrača rekonvalescent Zoran Dragić, zaradi poškodb in bolezni, ki so dodatno zredčile vrste visokih košarkarjev, pa je moral vskočiti še krilni center Rogaške Leon Šantelj. S svojimi 205 cm bo najvišji član izbrane vrste, če ne bo po poškodbi gležnja okreval šest centimetrov višji Žiga Dimec. Vprašljiv je tudi nastop Vlatka Čančarja, najbolj uveljavljenega med preostalimi krilnimi centri in centri. Potem ko je s pomočjo antibiotikov premagal vnetje ušesa in vročino ter začel vaditi s soigralci, si je na treningu poškodoval gleženj. Oba sta med 13 popotniki v Ankaro, ali bosta lahko igrala, pa bo jasno šele v petek popoldne.
V igri za revanši s Turčijo in Ukrajino (v ponedeljek v Stožicah) so tako le štirje zdravi dvometraši: poleg Šantlja še Jan Kosi (204 cm), Edo Murić (202) in Miha Škedelj (201). Če odštejemo Murića, ki je odigral 51 uradnih tekem za Slovenijo, pa med njimi ni izkušenega moža. Nekaj minut (29) je v državnem dresu odigral le Kosi. Trifunović je resda razmišljal, da bi po potrebi vpoklical Blaža Mahkovica (201 cm, 6 reprezentančnih tekem), a je uvidel, da zaradi načetega komolca igra za Helios s pomočjo protibolečinskih tablet, vaditi pa skorajda ne more.
Ob takšnih številkah se nam zdi branilska vrsta z Luko Rupnikom in Maticem Rebcem na čelu zelo rutinirana, čeprav tudi v njej pogrešamo glavne ase. Največ zaupanja pa zbuja krilna naveza z Edo Murićem, ki je po dveh mesecih pri Cedeviti v precej boljši formi, kot je bil v prejšnjih kvalifikacijskih ciklih, in Zoranom Dragićem. Slednji je odigral zadnjo reprezentančno tekmo v boju za uvrstitev na zadnje EP in 7. septembra 2016 v Celju natresel Ukrajincem 28 točk, kar je njegov rekord v izbrani vrsti, po njem pa je že zapustil moštvo in se pridružil njegovemu takratnemu klubu v Milanu, čeprav je moralo odigrati še tri dvoboje. Prepričan je bil, da bodo njegov starejši brat Goran, Gašper Vidmar, Klemen Prepelič, Jaka Blažič, Alen Omić, Jaka Klobučar, Murić, Čančar in drugi uspešno dokončali delo.
Res so ostali neporaženi, prav tako tudi na eurobasketu, ko sta se jim pridružila Luka Dončič in Anthony Randolph, vprašamo pa se lahko, kolikokrat bi Slovenija klonila v boju za preboj na letošnje SP, če bi lahko računala na takšno moštvo kot na poti na EP. Verjetno bi lahko proti Turčiji in Ukrajini uporabila tako pisano zasedbo, ko jo bo moral Trifunović, saj bi že lep čas imeli v žepu vozovnico za Kitajsko. Tako pa sta si mesto med 32 udeleženci mundiala iz skupine I že priigrali Španija (8:2) in Turčija (7:3), o zadnji vstopnici pa bodo odločile Črna gora, Latvija (po 6:4) in Ukrajina (5:5). Usoda Slovenija je tako kot septembra 2016 jasna predčasno, a zaradi drugih razlogov.
»Vedno sem s ponosom branil barve Slovenije, prišel pa sem do položaja, da si želim vrniti v evroligo, kar bi pomenilo, da jeseni ne bi mogel igrati v kvalifikacijah za EP 2021. Novi Fibin sistem je prinesel veliko več škode kot dobrega. Košarkarjev nihče ničesar ne vpraša, zato je nezadovoljstvo očitno, skoraj prepričan pa sem, da se ne bo nič spremenilo. Smo evropski prvaki, toda Slovenija je premajhna, da bi se kdo oziral na nas. Združiti bi se moralo več nacionalnih zvez, med njimi tudi velesile,« meni Zoran Dragić.
Selektor Rado Trifunović je moral v dosedanjih desetih kvalifikacijskih tekmah za letošnje SP poslati v ogenj kar 26 košarkarjev, čeprav med njimi ni bilo kar nekaj adutov, ki si jih želel v moštvu. Seznam se bo zdaj dodatno podaljšal. V izbrano vrsto se po poltretjem letu vrača rekonvalescent Zoran Dragić, zaradi poškodb in bolezni, ki so dodatno zredčile vrste visokih košarkarjev, pa je moral vskočiti še krilni center Rogaške Leon Šantelj. S svojimi 205 cm bo najvišji član izbrane vrste, če ne bo po poškodbi gležnja okreval šest centimetrov višji Žiga Dimec. Vprašljiv je tudi nastop Vlatka Čančarja, najbolj uveljavljenega med preostalimi krilnimi centri in centri. Potem ko je s pomočjo antibiotikov premagal vnetje ušesa in vročino ter začel vaditi s soigralci, si je na treningu poškodoval gleženj. Oba sta med 13 popotniki v Ankaro, ali bosta lahko igrala, pa bo jasno šele v petek popoldne.
V igri za revanši s Turčijo in Ukrajino (v ponedeljek v Stožicah) so tako le štirje zdravi dvometraši: poleg Šantlja še Jan Kosi (204 cm), Edo Murić (202) in Miha Škedelj (201). Če odštejemo Murića, ki je odigral 51 uradnih tekem za Slovenijo, pa med njimi ni izkušenega moža. Nekaj minut (29) je v državnem dresu odigral le Kosi. Trifunović je resda razmišljal, da bi po potrebi vpoklical Blaža Mahkovica (201 cm, 6 reprezentančnih tekem), a je uvidel, da zaradi načetega komolca igra za Helios s pomočjo protibolečinskih tablet, vaditi pa skorajda ne more.
Dragić: Nič se ne bo spremenilo
Ob takšnih številkah se nam zdi branilska vrsta z Luko Rupnikom in Maticem Rebcem na čelu zelo rutinirana, čeprav tudi v njej pogrešamo glavne ase. Največ zaupanja pa zbuja krilna naveza z Edo Murićem, ki je po dveh mesecih pri Cedeviti v precej boljši formi, kot je bil v prejšnjih kvalifikacijskih ciklih, in Zoranom Dragićem. Slednji je odigral zadnjo reprezentančno tekmo v boju za uvrstitev na zadnje EP in 7. septembra 2016 v Celju natresel Ukrajincem 28 točk, kar je njegov rekord v izbrani vrsti, po njem pa je že zapustil moštvo in se pridružil njegovemu takratnemu klubu v Milanu, čeprav je moralo odigrati še tri dvoboje. Prepričan je bil, da bodo njegov starejši brat Goran, Gašper Vidmar, Klemen Prepelič, Jaka Blažič, Alen Omić, Jaka Klobučar, Murić, Čančar in drugi uspešno dokončali delo.
Res so ostali neporaženi, prav tako tudi na eurobasketu, ko sta se jim pridružila Luka Dončič in Anthony Randolph, vprašamo pa se lahko, kolikokrat bi Slovenija klonila v boju za preboj na letošnje SP, če bi lahko računala na takšno moštvo kot na poti na EP. Verjetno bi lahko proti Turčiji in Ukrajini uporabila tako pisano zasedbo, ko jo bo moral Trifunović, saj bi že lep čas imeli v žepu vozovnico za Kitajsko. Tako pa sta si mesto med 32 udeleženci mundiala iz skupine I že priigrali Španija (8:2) in Turčija (7:3), o zadnji vstopnici pa bodo odločile Črna gora, Latvija (po 6:4) in Ukrajina (5:5). Usoda Slovenija je tako kot septembra 2016 jasna predčasno, a zaradi drugih razlogov.
»Vedno sem s ponosom branil barve Slovenije, prišel pa sem do položaja, da si želim vrniti v evroligo, kar bi pomenilo, da jeseni ne bi mogel igrati v kvalifikacijah za EP 2021. Novi Fibin sistem je prinesel veliko več škode kot dobrega. Košarkarjev nihče ničesar ne vpraša, zato je nezadovoljstvo očitno, skoraj prepričan pa sem, da se ne bo nič spremenilo. Smo evropski prvaki, toda Slovenija je premajhna, da bi se kdo oziral na nas. Združiti bi se moralo več nacionalnih zvez, med njimi tudi velesile,« meni Zoran Dragić.
