Kolašov in Pustovji nista dala Kokoškovu spati na letalu

Istanbul – Za Jako Lakoviča je njegovo osmo evropsko prvenstvo bržkone najtežje doslej. Že 16 let je minilo, odkar je debitiral prav v Istanbulu, prestal je vzpone in padce, zdaj pa ima posebno občutljivo vlogo. Košarkarji pač ne vidijo v njem le selektorjevega pomočnika, temveč dolgoletnega organizatorja igre reprezentance, rekorderja po številu nastopov in nekdanjega kapetana z zakladnico dragocenih izkušenj.

Lakovič je bil tudi eden od junakov edine slovenske zmage v izločilnih delih EP: v četrtfinalu leta 2009 je s soigralci položil na pleča Hrvaško, ki je vodila že s 15 točkami prednosti. Zato ve, kaj mora imeti moštvo, ko mu gre za nohte: »Zelo pomembno je, da se igralci zavedajo, kaj želijo doseči na posamezni tekmi, da ohranijo zbranost na zelo visoki ravni vseh 40 minut in da nikoli ne vržejo puške v koruzo. Kajti prišli bodo tudi negativni trenutki. V kriznih obdobjih se ne smejo zagnati, da bi nadomestili zamujeno že v naslednji minuti, ohraniti morajo vztrajnost in verjeti v sistem igre, ki smo ga pilili na pripravah.«

V igralskih dneh je bil priča številnim preobrazbam reprezentance po uspešnih uvodnih nastopih. Kakšne občutke ima za novi rod? »Zelo dobre. Res je, da niz petih zmag v Istanbulu ne pomeni prav nič, upam pa, da so fantje prinesli s seboj samozavest, ki jih je popeljala do prvega mesta v skupini A. Dosedanje uspehe želimo nadgraditi, izluščiti moramo dobre lastnosti moštva in tudi slabosti. Posebna psihična priprava niti ni potrebna. Na vseh petih tekmah v Helsinkih smo imeli tudi slabša obdobja in takrat smo med minutami premora poudarjali, da je ključno ostati miren in se vrniti k našim zaščitnim znakom. Torej k agresivni obrambi in dogovorom, ki smo jih sklenili pri pripravi na tekmeca,« odgovarja. Strinja pa se, da utegnejo imeti v Istanbulu pomembno vlogo izkušnje iz bojev za kolajne, pri katerih je Slovenija dokaj zelena.

»Res je, ampak najbolje je, da o tem niti ne razmišljamo. Glave si moramo beliti zgolj z naslednjim tekmecem. Ohraniti moramo tekmovalni naboj, saj sem prepričan, da smo na ravni najboljših na EP. Ko se nam bo ponudila priložnost za zmago, ne bomo smeli oklevati,« meni novi pomočnik glavnega trenerja Bilbaa, ki je pred dvema letoma po dolgem času spremljal eurobasket prek malega zaslona. Takrat smo se vsi skupaj opekli, ko smo razmišljali, da je Latvija ugodna ovira v osmini finala. Moramo biti zato še toliko bolj previdni?

»Mi smo. Med potjo v Istanbul v četrtek zgodaj zjutraj smo že na letalu proučevali moštvo Ukrajine. Igor Kokoškov je dejal, da so se mu ob prihodu na letališče zapirale oči, da pa ga je igra našega naslednjega tekmeca v hipu prebudila. Kajti Ukrajinci zdaj resnično kažejo veliko boljše predstave, kot smo jih pričakovali po soočenju v Opatiji pred štirimi tedni,« ocenjuje Lakovič, čeprav korenitih taktičnih novosti ni zasledil.

»Veliko niso spremenili v svoji igri, so pa očitno ujeli pravo formo. Igrajo zelo kolektivno in izžarevajo močan moštveni duh, ki sta ga okrepili zmagi nad Gruzijo in Izraelom. Za razliko od priprav igro zdaj organizira Denis Kolašov, ki je pravi vodja, visoki igralci pa odlično tečejo v nasprotne napade. Artem Pustovji ima za seboj fenomenalen prvi del EP in z Vjačeslavom Kravcovom tvori zelo močan centrski dvojec. Če jim tranzicijska igra ne prinese ugodnega meta, znajo biti zelo potrpežljivi in počakati na svojo priložnost,« poudarja selektorja desna roka, ki ni odkril večjih vrzeli v ukrajinski zasedbi. Ali pač?

»Kljub vsemu mislim, da jim naša agresivna obramba ne bi smela ustrezati. Če bomo pritiskali na Lukašova, lahko porušimo ritem ukrajinske igre in organizacijo napadov. Recept sta torej zelo agresivna obramba in hiter, dinamičen napad,« poudarja Lakovič in prikimava oceni, da ima Slovenija pomembnega aduta v rokavu, saj je Anthony Randolph doslej igral korektno, a ni bil prava dodana vrednost: »Prav gotovo. Anthony še ni v pravem ritmu in najboljši formi, zato bo verjetno eden od slovenskih ključev v izločilnih bojih. Njegov napredek do vrhunske ravni bi bil zelo dobrodošel.«