Košarkarsko božanstvo, a še zdaleč ne tudi angel
Kot se je Kobeju Bryantu na igrišču vse skupaj odvrtelo s pravljično hitrostjo, se je tudi končalo v tragični nesreči.
Odpri galerijo
Med 20-letno kariero v ligi NBA je postal prava košarkarska ikona, ne le za navijače LA Lakers. FOTO: Reuters
Košarkarji radi pravijo, da so športne lovorike kot tetovaže. Dolgo časa so brez ene same, a ko dobijo prvo, kaj hitro hočejo še drugo, tretjo ... Kobe Bryant je ubral miselno bližnjico in si že v rosnih letih zabičal, da bo čim prej postal eden največjih, poskusil bo prekositi celo nedotakljivega Michaela Jordana. »Vse rad počnem mlad,« je pojasnil pozneje, ko je začel nizati izjemne dosežke v dresu LA Lakers. Le polčetrto leto po koncu fantastične 20-letne kariere v ligi NBA pa ga je prehitela smrt pri pičlih 41 letih. Umrl je minulo nedeljo v helikopterski nesreči, ki je pretresla svet. Ne le košarkarski.
Tako kot se Kobe Bryant ni po naključju uvrstil med legende, nikakor ni zašel pod obroče. Njegov oče Joe »Jellybean« Bryant je bil poklicni košarkar, osem let (1975–1983) je igral tudi v ligi NBA za Philadelphio, San Diego in Houston. In ko sta s soprogo Pamelo po hčerkah Sharii in Shayi 23. avgusta 1978 v Philadelphii dobila še sina, sta ga poimenovala Kobe Bean. Prvo ime sta izbrala po znanem zrezku iz japonske govedine, drugo je skrajšani očetov vzdevek.
»To so bila nora leta, zato sina nisva mogla poimenovati John ali George,« je nekoč zaupal Bryant starejši, ki se je v drugi polovici športne poti preselil z družino v Evropo ter osem sezon igral za Rieti, Reggio Calabrio, Pistoio in Reggiano v Italiji ter Mulhouse v Franciji. Ko so se vsi skupaj vrnili v ZDA, je bil Kobe star že 14 let in popolnoma zasvojen s košarko. V dobršni meri zaradi očetovega vpliva, velik delež pa je prispeval dedek, ki mu je po pošti pošiljal videokasete s posnetki tekem lige NBA. Toda zaradi življenja v Italiji še zdaleč ni bil imun niti na nogomet. Navijal je za Milan in zagotavljal, da bi postal poklicni nogometaš, če bi z družino ostal na stari celini.
Po vpisu na srednjo šolo Lower Merion je izstopal po vsem. Po višini, saj se je naglo približeval končnim 198 cm, razgledanosti in tekočem znanju italijanščine, dobrih ocenah in predvsem po košarkarskih veščinah. Po štiriletnem šolanju je bil najboljši strelec v zgodovini srednjih šol v Philadelphii, prehitel je tudi velikega Wilta Chamberlaina, še vedno lastnika številnih rekordov v ligi NBA, med drugim strelca 100 točk na eni tekmi. Toda ko se je Kobe pri 17 letih odločil, da se bo tudi sam preizkusil med profesionalci, so ga na nabor NBA 1996 vendarle pospremili tudi skeptični pogledi.
»Razumem, da bi se rad dokazal, a tudi jaz želim postati filmska zvezda. Ni še pripravljen, premlad je,« je takrat ocenil eden od klubskih oglednikov, ki se je pozneje moral močno ugrizniti v jezik. Ne sicer takoj, saj je moral Bryant počakati, da ga je Charlotte izbral šele kot 13. po vrsti in ga dva tedna pozneje brez večjega odpora prepustil LA Lakers v zameno za Vladeta Divca. Tudi njegov krstni nastop v ligi NBA ni bil prav nič senzacionalen – proti Minnesoti je igral šest minut, zgrešil svoj edini met in ostal brez ene same točke –, na koncu sezone pa je njegovo povprečje 7,6 točke pritrjevalo dvomljivcem.
Toda to so bili časi, ko se je v Los Angelesu vse odvijalo zelo hitro, v hollywodskem slogu in navijačem domačih Jezernikov po upokojitvi legendarnih Kareema Abdul-Jabbarja in Magica Johnsona ni bilo treba dolgo čakati na novo šampionsko dinastijo. Njena nosilca sta bila orjaški center Shaquille O'Neal, ki so ga privabili iz Orlanda, in iz dneva v dan boljši Kobe Bryant.
Prvi je sejal strah z brutalno močjo, drugi z izjemnimi strelskimi sposobnostmi in »morilskim« značajem. Skupaj sta prinesla moštvu tri zaporedne naslove prvaka v letih 2000–2002, toda za njuno ubranostjo se je skrivalo marsikaj. Tudi Bryantova zavist, ker je O'Nealu v vseh treh primerih pripadla lovorika za najboljšega igralca finalne serije. Zaradi njunega velikega ega je bil v veliki zadregi celo sloviti trener Phil Jackson, ki je pred tem v Chicagu spretno sodeloval z neverjetno tekmovalnim Jordanom.
O'Neal je bil kot ogromen otrok, vedno se je smejal in šalil, zato so ga soigralci in novinarji imeli radi. Bryant pa se ni niti trudil prikriti, da je odraščal v dobro situirani družini, da je spoznal tudi drugačno kulturo in da je bil izrazit individualist, ki je manj ambicioznim neredko pokazal, da jih prezira. Tako kot mnogi športni velikani je pač še bolj sovražil poraze, kot je oboževal zmage. Zato si je kar sam nadel vzdevek Črna mamba, v klubskem avtobusu se je rad držal zase, poslušal glasbo ali se pogovarjal po telefonu. To so bili namreč časi, ko je spoznal svojo bodočo ženo Vanesso, ki je bila takrat stara 17 let.
Zaročila sta se kmalu po njenem 18. rojstnem dnevu, poročila pa leta 2001: temnopolti športni junak in milijonar ter dekle iz skromne družine z mehiškimi koreninami. Poroke se niso udeležili niti Kobejevi starši in sestri niti soigralci. Mlada soproga je za 19. rojstni dan dobila razkošnega lamborghinija, prvo hčerko pa sta poimenovala Natalia Diamante zaradi materine ljubezni do draguljev. Dodobra jo je potešila poleti leta 2003, ko so njenega moža med okrevanjem po operaciji kolena v Koloradu obtožili posilstva 19-letne receptorke v hotelu.
Bryant je priznal le nezvestobo, a izplačal večji odškodninski znesek dekletu, ki je tik pred začetkom sojenja umaknila obtožbo. Težke čase je nekako prebrodila tudi Vanessa, ki je za opravičilo dobila prstan z osemkaratnim škrlatnim diamantom, takrat vrednim štiri milijone dolarjev. Kobe Bryant je bil pač košarkarsko božanstvo in vzornik mnogim, a še zdaleč ni bil angel.
Shaquille O'Neal se je medtem preselil v Miami, kar je Bryanta podžgalo: dokazal bo, da lahko tudi »sam« postane prvak lige NBA. S Paujem Gasolom in Lamarjem Odomom pod obročema mu je končno uspelo v letih 2009 in 2010, obakrat je bil tudi izbran za junaka finalnih dvobojev. Dodatno je obogatil svojo zbirko, v kateri so še trofeja za MVP rednega dela prvenstva 2008 in štiri za najboljšega igralca tekem All-Star NBA, na katerih je igral kar 18-krat. Enajstkrat se je uvrstil v elitno peterko sezone, danes pa ga najdemo na četrtem mestu lestvice najboljših strelcev lige NBA vseh časov za Jabbarjem, Karlom Malonom in LeBronom Jamesom. Za nameček je z reprezentanco ZDA osvojil dve zlati kolajni na olimpijskih igrah 2008 in 2012.
Zadnjo tekmo je odigral 13. aprila 2016 in tudi na njej potrdil svoje velemojstrstvo: Utahu je natresel kar 60 točk, kar je bil njegov peti najboljši dosežek v karieri. Deset let poprej se je z 81 točkami proti Torontu zasidral tik za Chamberlainovo stotico in tam bo bržkone še lep čas.
»Vse skupaj je bilo čudovito. Ne morem verjeti, da se je končalo,« je po labodjem spevu, za katerega so na črnem trgu prodajali vstopnice po 27.500 dolarjev, pozdravil navdušene gledalce ter se posvetil družini, še posebej štirim hčerkam, ki so vidno vplivale na njegov značaj in ga omehčale. Toda kot se mu je na igrišču vse skupaj odvrtelo s pravljično hitrostjo, se je tudi končalo, ko je 13-letno Gianno, sila obetavno košarkarico, v helikopterju pospremil na tekmo šolske lige. Vanessa je v meglenem jutru izgubila moža in hčerko, 17-letna Natalia in triletna Bianka očeta in sestro, sedemmesečna Capri pa ne bo nikoli spoznala svoje družine v celoti.
Tako kot se Kobe Bryant ni po naključju uvrstil med legende, nikakor ni zašel pod obroče. Njegov oče Joe »Jellybean« Bryant je bil poklicni košarkar, osem let (1975–1983) je igral tudi v ligi NBA za Philadelphio, San Diego in Houston. In ko sta s soprogo Pamelo po hčerkah Sharii in Shayi 23. avgusta 1978 v Philadelphii dobila še sina, sta ga poimenovala Kobe Bean. Prvo ime sta izbrala po znanem zrezku iz japonske govedine, drugo je skrajšani očetov vzdevek.
Kobe je navijal za Milan in zagotavljal, da bi postal poklicni nogometaš, če bi z družino ostal na stari celini.
»To so bila nora leta, zato sina nisva mogla poimenovati John ali George,« je nekoč zaupal Bryant starejši, ki se je v drugi polovici športne poti preselil z družino v Evropo ter osem sezon igral za Rieti, Reggio Calabrio, Pistoio in Reggiano v Italiji ter Mulhouse v Franciji. Ko so se vsi skupaj vrnili v ZDA, je bil Kobe star že 14 let in popolnoma zasvojen s košarko. V dobršni meri zaradi očetovega vpliva, velik delež pa je prispeval dedek, ki mu je po pošti pošiljal videokasete s posnetki tekem lige NBA. Toda zaradi življenja v Italiji še zdaleč ni bil imun niti na nogomet. Navijal je za Milan in zagotavljal, da bi postal poklicni nogometaš, če bi z družino ostal na stari celini.
Stene na trgu Microsoft Square v bližini dvorane Staples Center v Los Angelesu so na gosto popisane s spominskimi besedami njegovih častilcev. FOTO: Reuters
V ligo NBA so ga pospremili dvomi
Po vpisu na srednjo šolo Lower Merion je izstopal po vsem. Po višini, saj se je naglo približeval končnim 198 cm, razgledanosti in tekočem znanju italijanščine, dobrih ocenah in predvsem po košarkarskih veščinah. Po štiriletnem šolanju je bil najboljši strelec v zgodovini srednjih šol v Philadelphii, prehitel je tudi velikega Wilta Chamberlaina, še vedno lastnika številnih rekordov v ligi NBA, med drugim strelca 100 točk na eni tekmi. Toda ko se je Kobe pri 17 letih odločil, da se bo tudi sam preizkusil med profesionalci, so ga na nabor NBA 1996 vendarle pospremili tudi skeptični pogledi.
»Razumem, da bi se rad dokazal, a tudi jaz želim postati filmska zvezda. Ni še pripravljen, premlad je,« je takrat ocenil eden od klubskih oglednikov, ki se je pozneje moral močno ugrizniti v jezik. Ne sicer takoj, saj je moral Bryant počakati, da ga je Charlotte izbral šele kot 13. po vrsti in ga dva tedna pozneje brez večjega odpora prepustil LA Lakers v zameno za Vladeta Divca. Tudi njegov krstni nastop v ligi NBA ni bil prav nič senzacionalen – proti Minnesoti je igral šest minut, zgrešil svoj edini met in ostal brez ene same točke –, na koncu sezone pa je njegovo povprečje 7,6 točke pritrjevalo dvomljivcem.
Toda to so bili časi, ko se je v Los Angelesu vse odvijalo zelo hitro, v hollywodskem slogu in navijačem domačih Jezernikov po upokojitvi legendarnih Kareema Abdul-Jabbarja in Magica Johnsona ni bilo treba dolgo čakati na novo šampionsko dinastijo. Njena nosilca sta bila orjaški center Shaquille O'Neal, ki so ga privabili iz Orlanda, in iz dneva v dan boljši Kobe Bryant.
Kobeja Bryanta in njegovo hčer Gianno so po smrti objokovali tudi v Manili. FOTO: Reuters
Preziral je manj ambiciozne
Prvi je sejal strah z brutalno močjo, drugi z izjemnimi strelskimi sposobnostmi in »morilskim« značajem. Skupaj sta prinesla moštvu tri zaporedne naslove prvaka v letih 2000–2002, toda za njuno ubranostjo se je skrivalo marsikaj. Tudi Bryantova zavist, ker je O'Nealu v vseh treh primerih pripadla lovorika za najboljšega igralca finalne serije. Zaradi njunega velikega ega je bil v veliki zadregi celo sloviti trener Phil Jackson, ki je pred tem v Chicagu spretno sodeloval z neverjetno tekmovalnim Jordanom.
O'Neal je bil kot ogromen otrok, vedno se je smejal in šalil, zato so ga soigralci in novinarji imeli radi. Bryant pa se ni niti trudil prikriti, da je odraščal v dobro situirani družini, da je spoznal tudi drugačno kulturo in da je bil izrazit individualist, ki je manj ambicioznim neredko pokazal, da jih prezira. Tako kot mnogi športni velikani je pač še bolj sovražil poraze, kot je oboževal zmage. Zato si je kar sam nadel vzdevek Črna mamba, v klubskem avtobusu se je rad držal zase, poslušal glasbo ali se pogovarjal po telefonu. To so bili namreč časi, ko je spoznal svojo bodočo ženo Vanesso, ki je bila takrat stara 17 let.
Tako kot mnogi športni velikani je še bolj sovražil poraze, kot je oboževal zmage.
Zaročila sta se kmalu po njenem 18. rojstnem dnevu, poročila pa leta 2001: temnopolti športni junak in milijonar ter dekle iz skromne družine z mehiškimi koreninami. Poroke se niso udeležili niti Kobejevi starši in sestri niti soigralci. Mlada soproga je za 19. rojstni dan dobila razkošnega lamborghinija, prvo hčerko pa sta poimenovala Natalia Diamante zaradi materine ljubezni do draguljev. Dodobra jo je potešila poleti leta 2003, ko so njenega moža med okrevanjem po operaciji kolena v Koloradu obtožili posilstva 19-letne receptorke v hotelu.
Bryant je priznal le nezvestobo, a izplačal večji odškodninski znesek dekletu, ki je tik pred začetkom sojenja umaknila obtožbo. Težke čase je nekako prebrodila tudi Vanessa, ki je za opravičilo dobila prstan z osemkaratnim škrlatnim diamantom, takrat vrednim štiri milijone dolarjev. Kobe Bryant je bil pač košarkarsko božanstvo in vzornik mnogim, a še zdaleč ni bil angel.
Vanessa Bryant je ob zapisu delila fotografijo srečne družine, preden je v njo kruto posegla usoda. FOTO: Instagram
Hčerke so ga omehčale
Shaquille O'Neal se je medtem preselil v Miami, kar je Bryanta podžgalo: dokazal bo, da lahko tudi »sam« postane prvak lige NBA. S Paujem Gasolom in Lamarjem Odomom pod obročema mu je končno uspelo v letih 2009 in 2010, obakrat je bil tudi izbran za junaka finalnih dvobojev. Dodatno je obogatil svojo zbirko, v kateri so še trofeja za MVP rednega dela prvenstva 2008 in štiri za najboljšega igralca tekem All-Star NBA, na katerih je igral kar 18-krat. Enajstkrat se je uvrstil v elitno peterko sezone, danes pa ga najdemo na četrtem mestu lestvice najboljših strelcev lige NBA vseh časov za Jabbarjem, Karlom Malonom in LeBronom Jamesom. Za nameček je z reprezentanco ZDA osvojil dve zlati kolajni na olimpijskih igrah 2008 in 2012.
Zadnjo tekmo je odigral 13. aprila 2016 in tudi na njej potrdil svoje velemojstrstvo: Utahu je natresel kar 60 točk, kar je bil njegov peti najboljši dosežek v karieri. Deset let poprej se je z 81 točkami proti Torontu zasidral tik za Chamberlainovo stotico in tam bo bržkone še lep čas.
Kobe Bryant se je poslovil v velikem slogu, na zadnji tekmi pred upokojitvijo je natresel Utahu kar 60 točk. FOTO: Reuters
»Vse skupaj je bilo čudovito. Ne morem verjeti, da se je končalo,« je po labodjem spevu, za katerega so na črnem trgu prodajali vstopnice po 27.500 dolarjev, pozdravil navdušene gledalce ter se posvetil družini, še posebej štirim hčerkam, ki so vidno vplivale na njegov značaj in ga omehčale. Toda kot se mu je na igrišču vse skupaj odvrtelo s pravljično hitrostjo, se je tudi končalo, ko je 13-letno Gianno, sila obetavno košarkarico, v helikopterju pospremil na tekmo šolske lige. Vanessa je v meglenem jutru izgubila moža in hčerko, 17-letna Natalia in triletna Bianka očeta in sestro, sedemmesečna Capri pa ne bo nikoli spoznala svoje družine v celoti.
