Kukoč kažipot Srečnemu Luki
Eduardo Brozovič o tem, kako bo Luka Dončić zapustil Evropo celo brez vzdevka, ki bi slikovito odražal njegovo mojstrstvo.
Odpri galerijo
Pred Luko Dončićem so številni izziv v košarkarski karieri.
Razpravljanje, ali je Luka Dončić dovolj kakovosten košarkar, da bi lahko postal prvi izbranec letošnjega nabora NBA, je postalo dolgočasno zapravljanje časa. Njegove igralne veščine, zrelost zunaj parketa in na njem ter idealen stas lahko primerjamo zgolj še z asi elitne lige, ne pa z najboljšimi mladci z ameriških univerz in drugih celin. In nenazadnje: če je bil lahko Italijan Andrea Bargnani št. 1. »drafta« 2006, Srb Darko Miličić drugi v eni najkakovostnejših letin (pred njim je bil LeBron James, za njim Carmelo Anthony, Chris Bosh in Dwyane Wade), Hrvat Dragan Bender pa predlani pristal na četrti stopnički, bi morali v ZDA pričakati 19-letnega slovenskega čudodelca z rdečo preprogo in mu ponuditi, naj sam izbere, kje želi nadaljevati košarkarsko pot.
Ko se bo Dončić odpravil prek Atlantika, se bomo bržkone tudi spomnili, da smo bili ob njegovem vzponu preveč togi. V duhu sodobnega časa smo poudarjali njegovo blestečo igralno statistiko in projekcije, koliko denarja bo zaslužil v ligi NBA. Številne odlike v njegovi igri so ostale neopevane, odpovedali so tako »kavčerji« kot strokovnjaki in tudi športni poeti. Luka bo Evropo zapustil celo brez vzdevka, ki bi slikovito odražal njegovo mojstrstvo. A brez skrbi, Američani mu ga bodo hitro našli – morda Lucky Luke po junaku stripa, ki je pri nas znan kot Srečni Luka ali Talični Tom – in oponašalci bodo prišli na svoj račun.
O pomanjkanju domišljije pričajo tudi primerjave z zvezdniki iz preteklosti. Najprej je prišel na vrsto Dražen Petrović, čeprav Dončićev igralni slog nima prav nič skupnega z legendarnim strojem za doseganje košev iz Šibenika. Zaradi Ljubljančanove višine so nato prišle vzporednice z Dejanom Bodirogo, čeprav jih prav tako ni veliko. Vsi trije so le v različnih obdobjih oblekli dres Reala iz Madrida, kjer Balkance radi mečejo v isti koš.
Če bi že morali izbrati osebnost iz zgodovine evropske košarke, je Dončiću nekako najbliže Toni Kukoč, ki je svojčas prinesel revolucijo pod obroče. Okorele privržence taktike je prepričal, da ima domišljija nešteto prednosti, tudi slovitega Aleksandra Nikolića, ki je pri splitski Jugoplastiki svetoval Božidarju Maljkoviću, kakšne naloge naj naloži svojim košarkarjem. »In kaj naj počne tisti visoki suhec? Naj se zgolj igra,« mu je zabičal.
Kukoč je oplemenitil poslanstvo raznovrstnih dvometrašev, da lahko tako kot danes Dončić igrajo na vseh položajih, in pomagal razbliniti predsodke Američanov. Leta 1990, ko so ga izbrali na naboru, je bil že dvakrat evropski klubski prvak ter imel zlato kolajno z EP in srebrno z OI, toda pri 21 letih starosti se ni mogel uvrstiti višje od 29. mesta. Pozneje se je izkazalo, da so bili pred njim tudi popolni diletanti, medtem ko je bil Splitčan zelo pomemben člen ob treh Chicagovih zmagoslavjih in leta 1996 najboljši šesti mož v ligi NBA.
Visoka uvrstitev na naboru lahko res prinese finančne ugodnosti v prvih štirih sezonah, toda na koncu štejejo le dosežki v karieri. In to bi moral biti tudi Dončićev cilj.
Ko se bo Dončić odpravil prek Atlantika, se bomo bržkone tudi spomnili, da smo bili ob njegovem vzponu preveč togi. V duhu sodobnega časa smo poudarjali njegovo blestečo igralno statistiko in projekcije, koliko denarja bo zaslužil v ligi NBA. Številne odlike v njegovi igri so ostale neopevane, odpovedali so tako »kavčerji« kot strokovnjaki in tudi športni poeti. Luka bo Evropo zapustil celo brez vzdevka, ki bi slikovito odražal njegovo mojstrstvo. A brez skrbi, Američani mu ga bodo hitro našli – morda Lucky Luke po junaku stripa, ki je pri nas znan kot Srečni Luka ali Talični Tom – in oponašalci bodo prišli na svoj račun.
O pomanjkanju domišljije pričajo tudi primerjave z zvezdniki iz preteklosti. Najprej je prišel na vrsto Dražen Petrović, čeprav Dončićev igralni slog nima prav nič skupnega z legendarnim strojem za doseganje košev iz Šibenika. Zaradi Ljubljančanove višine so nato prišle vzporednice z Dejanom Bodirogo, čeprav jih prav tako ni veliko. Vsi trije so le v različnih obdobjih oblekli dres Reala iz Madrida, kjer Balkance radi mečejo v isti koš.
Če bi že morali izbrati osebnost iz zgodovine evropske košarke, je Dončiću nekako najbliže Toni Kukoč, ki je svojčas prinesel revolucijo pod obroče. Okorele privržence taktike je prepričal, da ima domišljija nešteto prednosti, tudi slovitega Aleksandra Nikolića, ki je pri splitski Jugoplastiki svetoval Božidarju Maljkoviću, kakšne naloge naj naloži svojim košarkarjem. »In kaj naj počne tisti visoki suhec? Naj se zgolj igra,« mu je zabičal.
Kukoč je oplemenitil poslanstvo raznovrstnih dvometrašev, da lahko tako kot danes Dončić igrajo na vseh položajih, in pomagal razbliniti predsodke Američanov. Leta 1990, ko so ga izbrali na naboru, je bil že dvakrat evropski klubski prvak ter imel zlato kolajno z EP in srebrno z OI, toda pri 21 letih starosti se ni mogel uvrstiti višje od 29. mesta. Pozneje se je izkazalo, da so bili pred njim tudi popolni diletanti, medtem ko je bil Splitčan zelo pomemben člen ob treh Chicagovih zmagoslavjih in leta 1996 najboljši šesti mož v ligi NBA.
Visoka uvrstitev na naboru lahko res prinese finančne ugodnosti v prvih štirih sezonah, toda na koncu štejejo le dosežki v karieri. In to bi moral biti tudi Dončićev cilj.
