Ljubljana ne potrebuje veliko, da bi se odzvala

Jurica Golemac je spremenil košarkarje Kopra Primorske v serijske osvajalce lovorik, je zdaj na vrsti Cedevita Olimpija?

Objavljeno
10. februar 2020 08.45
Posodobljeno
10. februar 2020 08.45
V Zagrebu rojeni Jurica Golemac se je pri 42 letih vrnil v klub, s katerim je v mladih letih okusil zlate čase košarke v Ljubljani. FOTO: Blaž Samec
Po spletu okoliščin je Jurica Golemac postal trener košarkarjev Cedevite Olimpije prav ob okrogli 20-letnici njegovih prvih tekem in uspehov v Tivoliju. V sezoni 1999/2000 se je v Olimpijinem dresu uvrstil v četrtfinale evrolige in osvojil slovenski pokal, a s soigralci spoznal tudi drugo plat medalje. Ostali so brez domačega ligaškega naslova kljub močni zasedbi z Juretom Zdovcem, Šarunanom Jasikevičiusom, Markom Miličem, Sanijem Bečirovičem, Primožem Brezcem, Slavkom Kotnikom
 

Ste v tistih zlatih časih kdaj pomislili, da boste nekoč nasledili »železnega« Zmaga Sagadina?


Takrat sem bil star 22 let in seveda nisem gledal tako daleč. Vsi smo razmišljali le o treningih in kako bi zmagali na naslednji tekmi. Da bi lahko nekoč postal trener, sem začel razmišljati okoli 30. leta starosti, misel pa je začela dozorevati, ko sem igral za Panathinaikos, torej pri 33 letih.
 

Sagadinovo vodilo je bilo košarka od jutra do trde noči. Verjetno je s tem povezano, da je tudi večina vaših soigralcev ostala zapisanih košarki kot trenerji, funkcionarji, agenti, ogledniki ...


Brez dvoma. Za Zmaga je bilo vedno pomembno, da znamo uporabljati glavo. Ko smo tuji košarkarji prišli v Tivoli, smo se morali učiti slovenščino, kar je bilo zelo koristno. Ko fantje dokaj mladi zapostavijo šolo, pač ne uporabljajo možganov na pravi način in vsaj del zbranosti se jim ne razvija. Mi smo imeli košarko za zajtrk, kosilo in večerjo, zato smo bili osredotočeni na naše delo, toda Zmago je bil pred svojim časom. Pred tekmami smo imeli analize, ob katerih je marsikdo debelo pogledal. Takrat še ni bilo interneta in sodobnih računalniških programov, vendar sta bila Zmagova pomočnika Tomo Mahorič in Sašo Filipovski vsaj po deset ur na dan v trenerski pisarni in presnemavala podrobnosti z enega videorekorderja na drugi, da smo dobili potrebne informacije. Največ, kar nam je Zmago dal, pa je bila želja, da moramo zmagati na vsaki tekmi. Nenehno smo bili pod napetostjo in se nismo smeli sprostiti, zato nas je večina ostala v košarki.
Kot trener postavljam v ospredje obrambo, zato pričakujem napredek in povečanje individualne odgovornosti.

 

Pomembna značilnost takratne Olimpije je bilo tudi, da je dolgoročno nadgrajevala moštvo, kar zdaj zveni nemogoče. Imela je tudi prepoznaven recept: nekaj izkušenih in osebnostno zrelih košarkarjev, nekaj mladih talentov in kakšna tuja okrepitev.


Takšna mešanica je bila uspešnica. Brez izkušenj ne moreš, prav tako ne brez talenta in mladostne energije. Moj cilj je podoben, da bi imel v moštvu nekaj košarkarjev v najboljših letih in nekaj mladih, le tako so lahko vsi motivirani in željni uspehov.
 

Imeli ste živahno igralsko kariero, po odhodu iz Ljubljane leta 2002 ste branili barve 13 klubov, kar pomeni, da ste spoznali številne trenerske filozofije. Kolikšen del ste prevzeli?


Ko sem bil košarkar, mi ni bilo vedno prijetno spreminjati okolje domala vsako leto. Toda bil sem nemirnega duha in vedno sem iskal nekaj novega. Za mojo zdajšnjo kariero to ni bilo slabo, saj sem imel veliko dobrih trenerjev in spoznal različne načine dela. Od vsakega sem nekaj vzel, pri nekaterih pa sem se naučil tudi, česa ne smem početi.

image
Jurica Golemac je znan po temperamentnem vodenju tekem. FOTO: ABA

 

Kaj ste si dejali, ko ste pred vrnitvijo v Ljubljano postavili prvo diagnozo za Cedevito Olimpijo?


Igralski kader je kakovosten, a svojih odlik ne izkorišča. Kot trener postavljam v ospredje obrambo, zato pričakujem bistven napredek in povečanje individualne odgovornosti pri defenzivnih nalogah. To je ena od stvari, ki me najbolj moti, zato moramo spremeniti avtomatizme, da bi pridobili obrambno miselnost.
 

Eno od košarkarskih pravil pravi, da igralec začne ceniti »vrednost« vsake žoge in se ne spušča v lahkomiselne akcije šele, ko mora v obrambi garati za vsak milimeter prostora.


To je tudi eno od mojih načel. Z napadom lahko dobiš eno ali dve tekmi, ko moraš osvajati trofeje, pa moraš biti vedno vrhunski v obrambi. To je proces, zdaj pa smo sredi sezone in nimamo veliko časa za vadbo in uigravanje po mojih pravilih. V naših časih je veljalo, da ne smemo prejeti več kot 75 točk. Takrat je bilo to lažje, saj je bila igra počasnejša, moštvo je imelo na voljo 30 sekund za napad in po skoku pod tekmečevim obročem novih 30, toda ne bi bilo slabo, če bi se približali tej številki.
 

Vaš predhodnik in prijatelj Slaven Rimac je pred odhodom dejal, da košarkarji igrajo vse preveč sebično. Gre za pomanjkljivost, ki jo je možno odpraviti ali vsaj omejiti?


Nekateri so res kazali znake sebičnosti, toda z mojim prihodom ne smejo več razmišljati zgolj o sebi, temveč o moštvu. Ni nujno, da so prijatelji in da skupaj hodijo na pijačo po treningih. Med vadbo pa se morajo zavedati, da lahko cilje izpolnimo le, če pomagajo eden drugemu. Vedno gledam pozitivno na stvari, če je naš cilj priti do številke deset, uspe pa nam do sedmice, sem lahko še vedno zadovoljen. Spremeniti moramo miselnost moštva in okrepiti njegovo kolektivno samozavest, saj je pod Rimčevim vodstvom prikazalo nekaj zelo dobrih tekem.
 

Fenomen je vendarle izrazit. Igralci imajo velik ego, če citiram Rimca, ko pridejo zadnje minute tekem, pa se ustrašijo zmage, če uporabim vaše besede po tekmi z FMP. Kako uskladiti to mešanico, ne nazadnje bodo že ta teden občutili pritisk v končnici pokala Spar?


Moštvo se je spravilo v položaj, da je na sleherni tekmi pod pritiskom. V slovenski košarki delujem kot trener četrto sezono in vem, da ni slabih tekmecev, samozavest in dobre odločitve pa pridobiš na treningih, iz količine vadbe, dobrega dela in pozitivnega vzdušja. Če po treningu veš, da si storil nekaj koristnega zase in za moštvo, boš lahko bolj odločno prevzel odgovornost.

image
Košarkarji Cedevite Olimpije se morajo še navaditi na njegove napotke. FOTO: ABA

 

Kaj je zdaj največja prioriteta moštva? Doseči vrhunski rezultat v ligi ABA in se uvrstiti v katerega od evropskih pokalov ali domači trofeji?


Vedno govorim, da so takšni cilji za klubske uprave, navijače in novinarje. Zame kot trenerja je glavni cilj naslednji trening. Imamo potrebno kakovost, da lahko tekmujemo z vsemi, in še vedno menim, da moramo priti do zadnjega dvoboja v vseh tekmovanjih. Klub ima seveda svoje načrte, saj je vložil denar, jaz pa si želim, da bi na vsaki tekmi igrali po najboljših močeh in se dvigali iz dneva v dan. Ljubljana kljub vsemu ne potrebuje veliko, da bi se odzvala, pomoč pa potrebujemo zdaj, ko nam je težko. Ko nam bo šlo kot po maslu, bodo Stožice polne, saj ko je v Ljubljani nekaj »in«, hočejo biti vsi zraven.
 

V Kopru ste imeli mladega, a klasičnega organizatorja stare šole Žana Marka Šiška in gibljive centre, s katerimi ste povzročali težave mnogim. Zasnova stožiškega moštva je drugačna, kakšne kompromise boste morali sprejeti v formuli, ki vam je prinašala uspehe?


Zelo preprosto, jaz se bom prilagodil moštvu, drugače sredi sezone niti ne gre. Ekipa je takšna, kot je, jaz pa sem se odločil, da bom prevzel njeno krmilo, ker verjamem vanjo. Igrali bomo drugače, kot je Koper Primorska, bom pa poskusil izkoristiti ves potencial košarkarjev, ki jih imam na voljo.
Igrali bomo drugače, kot je Koper Primorska, bom pa poskusil izkoristiti ves potencial košarkarjev.

 

Je med vašimi košarkarji sploh kakšna močnejša osebnost, ki vam lahko v slačilnici pomaga okrepiti enovitnost moštva? Jaka Blažič je kapetan in njen vodilni košarkar, vendar je videti vse preveč miren.


Značaji so različni in jih ne moremo spremeniti, zlasti pri fantih v zrelih igralskih letih. Toda vztrajam, da se z dobrimi treningi in zmagami slačilnica poveže, zato si lahko uspešen, četudi nimaš v moštvu bodisi brezhibne osebnosti bodisi falota, ki bi vlekel soigralce na svoj način.
 

Mora pa vodja verjeti v klubski projekt. Pred kakšnim tednom je zato zvenelo nenavadno, da se je resno govorilo o možnosti, da bi Blažič sredi sezone odšel v Italijo.


Strinjam se. Menim, da je potrebno določiti dolgoročno strategijo, v kateri ne bo šlo prav vse tako, kot smo si zamislili, vendar se moramo držati začrtane smeri. Za boljše košarkarje bi bilo dobro, da bi ostali v Stožicah, saj drugače moštvo ne more napredovati. Za mene je kontinuiteta kvaliteta, to smo dokazali v Kopru in tudi drugi na višjih ravneh. V evroligi je najuspešnejši Anadolu Efes, ki je pred začetkom sezone zamenjal le dva igralca.

image
Po zmagi nad FMP je trenerju čestital tudi Olimpijin predsednik Tomaž Berločnik. FOTO: ABA

 

Podpisali ste pogodbo za dve leti in pol, kar pri trenerjih vendarle ni jamstvo za dolgoročno delo.


Že v Kopru sem vsak dan delal, kot da bom ostal deset let, pa so se stvari hitro spremenile in nisem prilezel niti do tretjine triletne pogodbe. Pri mojih letih vendarle ne bi rad prepogosto menjaval klubov, zato bi rad ostal v Ljubljani.
 

Še pred vašim prihodom je klub zapustil Ryan Boatright, nato pa so po vrsti prišli Dominic Artis, Domen Bratož in kot vaš očitni izbor Ivan Marinković iz Kopra. Slednji ne sme igrati v ligi ABA, ampak samo v DP in pokalu Spar, Artis je sedmi tujec, v slovenskih tekmovanjih pa bodo lahko igrali le po štirje na večer.


Morali bomo trenirati in izbirati tujce gleda na značilnosti tekmecev. Z Marinkovićem smo dobili visokega košarkarja, ki ima tudi slovenski potni list, zato nam bo v njegovem primeru lažje. Artis je ustvarjalec in nam bo pomagal, da bomo lahko odpočili Codija Miller-McIntyra in Blažiča.
 

Maik Zirbes naj bi odšel po koncu lige ABA, kaj bo z drugimi presežnimi tujci?


Tudi o Maiku se bomo še pogovarjali. Lahko pride do poškodb ali drugega zapleta, čas pa nas še ne priganja. Pokalni končnici bo sledil reprezentančni premor, med katerim bomo začeli iskati pravo rešitev.
 

Včasih je Olimpija slovela po uspešnem usklajevanju lova na rezultat in uveljavljanja talentov. V tej sezoni je posodila drugim klubom kar nekaj mladih košarkarjev, tudi Marka Simonovića in Jusufa Sanona. Bo tudi v prihodnosti bolje, da se bodo kalili v tujih okoljih?


Razlika je, da ima Olimpija od rojstva lige ABA hkrati dve močni tekmovanji in nima veliko časa za vadbo. Včasih je igrala v evroligi in slovenskem DP, v katerem je bila dominantna, zato nam je ostajal čas za individualni trening. Tudi organizacija kluba je bila neverjetna, saj smo na tekme leteli s čarterji in prihranili veliko časa. Zdaj se je težje posvetiti mladim, zato menim, da je koristno, da naši fantje trenutno igrajo za druge klube. Cilj pa je vendarle, da bi našli domačega mladca, ki bi postal prepoznaven obraz kluba in njegova bodoča zvezda. Ne moremo pa tega storiti na silo.
 

Ne nazadnje je težko preprečiti, da bi mladi prezgodaj odšli v tujino v želji, da bi postali novi Luka Dončić.


Mednarodna zveza FIBA ne ščiti klubov, ki proizvajajo talente, zato nimamo vzvodov, da bi jih zadržali. V mojih časih smo morali podpisati z matičnim klubom šestletno pogodbo 4+2, če ti jo je ponudil. Zdaj lahko fant odide pri 18 letih za smešno odškodnino. Ko sem bil še pri Ciboni, smo privabili Šiška iz Olimpije za 15.000 evrov, čeprav je bil najbolj nadarjeni dirigent v regiji.