Medtem ko Slovenci krpajo reprezentanco, Srbi vabijo vse zvezdnike
Zlatim z lanskega eurobasketa grozi zaton zgodovinskih razsežnosti
Odpri galerijo
Z Luko Dončićem in Goranom Dragićem zgolj na tribuni je marsikaj težje. FOTO: FIBA
Ljubljana – Pričakovanje drugega kroga kvalifikacij za SP 2019 potrjuje krute razmere za slovenske košarkarje. Lanski evropski prvaki se trudijo zakrpati svoje vrste, da bi lahko nastopili z vsaj takšnim moštvom, ki je končalo uvodne etape poti proti Kitajski s tremi zaporednimi porazi z Belorusijo, Španijo in Črno goro. Njihovi tekmeci so medtem že junija privabili vrsto asov iz evrolige in lige NBA, v septembrskem ciklu pa bodo nastopili s skoraj popolnimi zasedbami.
Spomnimo se lahko neprikritega hihitanja, ko se je hrvaška reprezentanca spotaknila na Nizozemskem ter proti Romuniji in Italiji na domačem parketu ter zelo resno ogrozila svoje napredovanje v drugi krog kvalifikacij. Toda ko je mobilizirala svoje zvezdnike ameriške lige Bojana Bogdanovića, Daria Šarića in Ivico Zubca, je dobila vse tri revanše in zdaj pričakuje nadaljevanje z zmago več kot Slovenija in lepimi možnostmi za preboj na mundial pred naslednjima dvobojema z Litvo v Osijeku in Poljsko v Gdansku. Še bolj izstopa srbski primer, saj je selektor evropskih podprvakov Aleksandar Đorđević po dveh porazih z Nemčijo vpoklical na septembrski tekmi z Grčijo v Heraklionu in Estonijo v Beogradu prav vse ase. Torej tudi odsotne na lanskem eurobasketu Nemanjo Bjelico (Sacramento), Miloša Teodosića (LA Clippers) in Nikolo Jokića (Denver), Bogdana Bogdanovića (Sacramento), ki je preskočil prvi krog kvalifikacij za SP, in Bobana Marjanovića (LA Clippers), ki je v njih odigral le zadnji tekmi.
Slovenija medtem ne bo mogla računati na pomoč iz ZDA, zaradi klubskih in zdravstvenih zapletov pa bodo že 14. septembra v Latviji in tri pozneje proti Turčiji v Stožicah pod vprašajem košarkarji evroligaških klubov, ki jih nato zagotovo ne bomo videli v novembrskem in februarskem ciklusu. Lanska istanbulska pravljica bi torej utegnila postati prava nočna mora, saj ne pomnimo, da bi kakšna reprezentanca tako hitro omagala po osvojitvi naslova evropskega prvaka, da se ni uvrstila na naslednje veliko tekmovanje. Nekaj podobnega, a v bistveno blažji obliki, se je primerilo Grčijo, saj se po zlati kolajni na domačem EP 1987 ni prebila na OI naslednjega leta. V evropskih kvalifikacijah je pač zasedla peto mesto za Sovjetsko zvezo, Jugoslavijo, Španijo in Italijo, v Seul pa so potovale le tri zasedbe. Nagel zaton si je privoščila tudi Nemčija, prvak stare celine 1993, saj je bila 12. na SP 1994, 10. na EP 1995 in ostala brez OI 1996. Poznamo pa tudi obratne zgodbe. Litva se denimo ni uvrstila na SP 2002, a že naslednje leto osvojila prvo mesto na EP.
Kaj naj šele rečemo o Sloveniji? Pred lanskim podvigom je bila 12. na prejšnjem eurobasketu in prek malih zaslonov spremljala OI v Riu, zdaj pa bi potrebovala nov čudež, da bi lahko četrtič zapored nastopila na SP. V prejšnjih primerih se je nanj uvrstila neposredno z dosežki na celinskih prvenstvih – kot 6. leta 2005, 4. leta 2009 in 5. štiri leta pozneje. Zato lahko zveni sila krivično, da si mora zdaj kot evropski šampion utirati pot prek kvalifikacij in da bo morda edino veliko ime, ki bo v njih celo obtičala. Toda kljub upravičenim pomislekom na račun neregularnosti ustroja ne smemo pozabiti, da bo na SP 2019 prvič tekmovalo kar 32 reprezentanc, 12 iz Evrope. Pod to mejo pa se je naša reprezentanca uvrstila le trikrat – na EP 1993, 1997 in 2001 – in javnost takrat ni skoparila z ostrimi kritikami.
Spomnimo se lahko neprikritega hihitanja, ko se je hrvaška reprezentanca spotaknila na Nizozemskem ter proti Romuniji in Italiji na domačem parketu ter zelo resno ogrozila svoje napredovanje v drugi krog kvalifikacij. Toda ko je mobilizirala svoje zvezdnike ameriške lige Bojana Bogdanovića, Daria Šarića in Ivico Zubca, je dobila vse tri revanše in zdaj pričakuje nadaljevanje z zmago več kot Slovenija in lepimi možnostmi za preboj na mundial pred naslednjima dvobojema z Litvo v Osijeku in Poljsko v Gdansku. Še bolj izstopa srbski primer, saj je selektor evropskih podprvakov Aleksandar Đorđević po dveh porazih z Nemčijo vpoklical na septembrski tekmi z Grčijo v Heraklionu in Estonijo v Beogradu prav vse ase. Torej tudi odsotne na lanskem eurobasketu Nemanjo Bjelico (Sacramento), Miloša Teodosića (LA Clippers) in Nikolo Jokića (Denver), Bogdana Bogdanovića (Sacramento), ki je preskočil prvi krog kvalifikacij za SP, in Bobana Marjanovića (LA Clippers), ki je v njih odigral le zadnji tekmi.
Po pravljici nočna mora?
Slovenija medtem ne bo mogla računati na pomoč iz ZDA, zaradi klubskih in zdravstvenih zapletov pa bodo že 14. septembra v Latviji in tri pozneje proti Turčiji v Stožicah pod vprašajem košarkarji evroligaških klubov, ki jih nato zagotovo ne bomo videli v novembrskem in februarskem ciklusu. Lanska istanbulska pravljica bi torej utegnila postati prava nočna mora, saj ne pomnimo, da bi kakšna reprezentanca tako hitro omagala po osvojitvi naslova evropskega prvaka, da se ni uvrstila na naslednje veliko tekmovanje. Nekaj podobnega, a v bistveno blažji obliki, se je primerilo Grčijo, saj se po zlati kolajni na domačem EP 1987 ni prebila na OI naslednjega leta. V evropskih kvalifikacijah je pač zasedla peto mesto za Sovjetsko zvezo, Jugoslavijo, Španijo in Italijo, v Seul pa so potovale le tri zasedbe. Nagel zaton si je privoščila tudi Nemčija, prvak stare celine 1993, saj je bila 12. na SP 1994, 10. na EP 1995 in ostala brez OI 1996. Poznamo pa tudi obratne zgodbe. Litva se denimo ni uvrstila na SP 2002, a že naslednje leto osvojila prvo mesto na EP.
Kaj naj šele rečemo o Sloveniji? Pred lanskim podvigom je bila 12. na prejšnjem eurobasketu in prek malih zaslonov spremljala OI v Riu, zdaj pa bi potrebovala nov čudež, da bi lahko četrtič zapored nastopila na SP. V prejšnjih primerih se je nanj uvrstila neposredno z dosežki na celinskih prvenstvih – kot 6. leta 2005, 4. leta 2009 in 5. štiri leta pozneje. Zato lahko zveni sila krivično, da si mora zdaj kot evropski šampion utirati pot prek kvalifikacij in da bo morda edino veliko ime, ki bo v njih celo obtičala. Toda kljub upravičenim pomislekom na račun neregularnosti ustroja ne smemo pozabiti, da bo na SP 2019 prvič tekmovalo kar 32 reprezentanc, 12 iz Evrope. Pod to mejo pa se je naša reprezentanca uvrstila le trikrat – na EP 1993, 1997 in 2001 – in javnost takrat ni skoparila z ostrimi kritikami.
