Nesprejemljivo je, da bomo še lep čas brez evroligaša

Ni še minilo sto dni od začetka nove kariere Raša Nesterovića, ki je 3. novembra nasledil Iztoka Remsa v vlogi generalnega sekretarja Košarkarske zveze Slovenije. Toda v uvajalnem obdobju miru niti ne potrebuje, vse težje razmere zahtevajo hitre rešitve in ukrepe, na obzorju pa so tudi spremembe v evropski klubski košarki.

Ko ste prevzeli položaj, ste dejali, da KZS dobro deluje in da ni potrebe po spremembah. Ali zdaj menite drugače?

Vtisi so sveži, vendar imam bolj jasno sliko pred očmi. Uvidel sem, katere so glavne težave KZS, klubov in igralcev. Vse skupaj poskušam uravnotežiti, saj razmere v državi niso rožnate. Klube tare velike finančna stiska, zato jim poskušamo pomagati prebroditi ovire, kar ni lahko. Kot običajno pa se bo delo KZS merilo skozi dosežke moške reprezentance. Če bo na EP dosegla odmeven uspeh, bo lažje vzpostaviti stik s pokrovitelji in iskati rešitve za gmotne in organizacijske težave na drugih področjih.

Doslej ni bilo košarkarjev na tako visokih položajih na KZS. Ste si vzeli za del svojega poslanstva, da jim utrete pot?

Prav gotovo. Kajti prepričan sem, da bi jih morali vključiti tudi v delo klubov. Ne prav vseh in na silo, ampak če se ponudi priložnost, bi jih vsekakor morali povabiti k sodelovanju, kar doslej ni bil primer. Saj športniki niso neumni in vedo, da delo funkcionarjev ni samo posedanje ob kavici in obujanje spominov. Število mest je na žalost omejeno, reprezentančna sezona, v kateri bi se vsi najraje videli, pa traja le dva meseca na leto.

Ali imate že kakšno ime v mislih?

Na KZS računamo, da se nam bo po koncu sezone pridružil Marko Milič, saj je idealen za delo z mladimi. Ima izkušnje s svojo košarkarsko šolo, po dveh desetletjih od prihoda k Olimpiji pa je poleg bratov Dragić še vedno najbolj prepoznaven slovenski košarkar, kar je po svoje žalostno. »Milko« bo kot karizmatična osebnost pravi magnet in čeprav se še nismo natančno dogovorili, pričakujem, da bo stalno z nami pri projektih, kakršni so Igriva košarka, Superšolar, tabor KZS in dodatne prireditve.

Sveže zamisli bi potrebovali tudi klubi, saj bodo brez njihovega kakovostnega dela želje po uspehih reprezentance le utopične sanje.

Vseskozi ponavljam, da bi morali mladim omogočiti več priložnosti za razvoj. Rodil se je tudi predlog, da bi našli nekakšno spodbudo za moštva, ki bodo v DP nastopala brez tujcev. Toda na sestanku združenja prvoligašev so se takoj našli takšni, ki so vprašali, kateri bedak si je to izmislil. Rekel sem, da če zapišemo na papir imena vseh tujcev naših klubov, ne bomo našli petih nosilcev igre. Domači košarkarji so tisti, ki vlečejo vse skupaj.

Se strinjate, da je pomanjkanje vizije, potrpljenja in poguma še večja težava kot finančna stiska?

Če je 16-letni fant sposoben igrati na ravni lige Telemach ali ABA, ne vem, zakaj ne bi. Na klopi ne bo pridobil izkušenj. Tujci naj bodo kakovostni in pravi profesionalci, da se bodo soigralci od njih učili. Zveni kot znanstvena fantastika, ampak idealno bi bilo, če bi imeli v reprezentanci šest košarkarjev iz domače lige. Na žalost smo izgubili kakovostno piramido. Včasih smo imeli evroligaško Olimpijo, Pivovarno Laško, Savinjske Hopse, Postojno, Helios in še koga za njo ter šest sedem drugih, ki so imeli v moštvih mlade igralce. Ko sem si jaz utiral pot, je logična pot vodila prek Slovana k Olimpiji, nato v Bologno in v ligo NBA. Zdaj pa gredo fantje mimo Olimpije in Krke čez mejo, da bi imeli boljše razmere na razvoj. Za marsikaterega obetavnega začetnika so precejšnja ovira že članarine. Če bi bilo v mojih časih glavno merilo za mlade košarkarje zmožnost plačila vadbe, bi ostali brez 90 odstotkov reprezentance, saj smo v glavnem prišli iz delavskih družin.

Postali ste član Fibine komisije igralcev, ki jo vodi Vlade Divac. Med petletnim mandatom boste lahko vplivali na napovedane spremembe. Za reprezentančna tekmovanja so že v veljavi, zdaj so očitno na vrsti klubska.

Res je. Evropska košarka je razcepljena že 15 let. Novo vodstvo FIBA se trudi, da bi se tekmovanja vrnila pod eno streho in da bi na vseh igrali po istih pravilih. Prav tako bi rado doseglo, da bi se vedelo, kako se deli dobiček in kdo je za kaj odgovoren. Igralci, trenerji in gledalci so zdaj neredko zmedeni, zato upam, da bomo v letu ali dveh dobili sistem, ki bo ustrezal vsem. Priložnosti je dovolj za vse, če se bodo našli na isti valovni dolžini in začeli sodelovati.

Ali ne bo tako kot leta 2000 prevladal interes največjih klubov, ki bodo izbirali med FIBA in ULEB, manjši jim bodo sledili?

Če se bomo ozirali zgolj na bogate, se bo tudi njihov krog vedno bolj ožal in na koncu bomo imeli evroligo s šestimi klubi. Kdor jo vodi, bi moral skrbeti za vsesplošen razvoj košarke. Ko se je Olimpija uvrstila na finalni turnir evrolige, po višini proračuna ni bila med prvimi desetimi in nikoli ne bo imela toliko denarja kot Real ali CSKA. Bo pa vedno sposobna zbrati 12 košarkarjev, ki se bodo znali boriti. Evropska košarka je že tako v krizi in gledanje zviška na države z manj denarja, a z bogato tradicijo, jo lahko le poglobi.

Imate tudi vi občutek, da si je s slepim oponašanjem lige NBA zabila avtogol?

Tam je marsikaj lažje, saj je 29 od 30 klubov iz ene države. V Evropi je toliko različnih dejavnikov, od zgodovine, velikosti, košarkarske tradicije, finančne moči, zakonov in davčne ureditve, da je vse težje uskladiti. A finančni uspeh NBA ni prinesel le koristi. Proizvodnja košarkarjev peša tudi v ZDA, saj je sistem kolidžev zastarel. Dokler bodo v študentski košarki odigrali le 20 tekem na sezono in se bodo največji talenti premladi odpravili med profesionalce, ne bo bolje.

Težave imamo tudi na lokalni in regionalni ravni. Predsednik KZS Matej Erjavec vztraja, da se morajo nacionalna prvenstva preveč prilagajati ligi ABA, kako vi vidite odprta vprašanja?

Osnovna zamisel lige ABA je dobra. Lahko sicer razpravljamo, ali je zdajšnji ustroj ustrezen, ampak na noben način ne sme razvrednotiti državnih prvenstev. Moti me, da Slovenija še lep čas ne bo imela evroligaša, kar je za našo košarko nesprejemljivo. Težave nam povzroča tudi spored regionalne lige s 26 koli in končnico, ki nas sili v pretirano stiskanje DP, zato mislim, da bo tako kot pri FIBA in ULEB potreben boljši dogovor z ABA. Kar bo zelo težko, kajti v njej poleg klubov iz nekdanje Jugoslavije enkrat igrajo Izraelci, drugič Čehi, pa Madžari in Bolgari, v igri so bili še Romuni, Avstrijci, Libanonci in še kdo. Kot pravi podpredsednik srbske zveze Dejan Bodiroga, je vse skupaj podobno avtobusni postaji. Tudi zaradi nejasnih pravil, ki se nenehno spreminjajo. Crvena zvezda lahko konča redni del sezone brez poraza, a zaradi slabega tedna ali morebitnih poškodb izgubi v polfinalu in ostane brez evrolige.

Srbi že nekaj let tarnajo, ampak potihem priznajo, da jim zdajšnji sistem ponuja možnost, da si priigrajo dve mesti v evroligi. Če bi se vrnili k nacionalnim kvotam, bi imeli le eno.

Slovenija, Hrvaška in Srbija bi morali imeti pravico do svojega predstavnika v evroligi. Razmere so sicer drugačne kot pred leti, a niso tako slabe. Če smo pošteni, evroliga klubom prinaša glavno možnost zaslužka, igralcem in trenerjem osebno uveljavitev, pokroviteljem pa reklamo. Vse tri države bi se morale uskladiti in priboriti pravico do samostojnih vstopnic. Čez leto ali dve bi se bržkone lahko dogovorili za spremembo ustroja.

Ali je glede na Olimpijine dosežke in dejstvo, da drugi slovenski klubi niti nimajo večjih evropskih ambicij, cilj uresničljiv?

Strinjam se, da se v naši želji skriva past. Za slovensko košarko vsekakor ne bi bilo dobro, če bi si priborili neposredno pot v evroligo in evropski pokal, potem bi pa v klubih rekli, da jih vse skupaj niti ne zanima, da nimajo denarja ali ustrezne dvorane. KZS lahko pomaga le do določene mere, nato pa morajo klubi prevzeti odgovornost in poiskati rešitve. Kajti če bi v novih razmerah padli iz sistema, bi se lahko za dolga leta obrisali pod nosom.

Mar »uvoz« klubov v ligi ABA ne kaže, da je celotna regija krepko izgubila sapo?

Seveda. Zaplete se tudi pri omejitvi števila klubov za posamezne države in plačilu za »wild card«. Slednjič se ekipe, ki si priigrajo pravico do vstopa v ligo ABA, zaradi finančnih pomislekov odpovedo sodelovanju, tako kot se je lani Helios. Večji klubi so morda zdaj zadovoljni, toda kaj bo čez nekaj let, ko bodo manjši prenehali proizvajati talente? V Srbiji imajo s košarkarskim podeželjem podobne težave kot mi, zato poskušajo oživiti drugačen sistem od zdajšnjega. Povsem jih razumem, saj imajo štiri klube, ki so med osmimi najboljšimi v regiji, in še nekaj moštev, ki bi lahko igrala v ligi ABA, zato lahko sestavijo močno domačo ligo.

Če bi vztrajali, da bi morali Krka in Olimpija redno igrati v Šentjurju, Grosuplju, Šenčurju in Portorožu, za nameček z mladimi domačimi fanti, bi to lahko pomenilo nevarnost, da se bo povečal prepad do evrolige, v katero si tako želimo.

Prioriteti bi morali biti domača liga in evroliga, to bi bilo tisto pravo. Union Olimpija naj bi bila najboljši slovenski klub, a tega v zadnjih 15 letih ni vedno dokazala. Saj je imela prebliske, ampak vseeno mislim, da bi bilo bolje, če bi za leto ali dve spustila žogo in se preusmerila na DP, pa bi lahko imela šest dolgoročnih domačih nosilcev igre. Potem bi ji bilo lažje v ligi ABA, evropskem pokalu ali evroligi, kjerkoli bi že igrala. V tej sezoni vidimo, kako se je Krka nekajkrat opekla v ligi Telemach. Če kdo meni, da je prerasel naše DP, naj v njem odigra dve celi sezoni brez poraza, pa bomo lahko rekli, da je toliko boljši, da moramo najti drugačno rešitev. A v resnici ni.

Tudi pri tem bo nujna uskladitev, saj ni vzvodov, da bi Olimpiji in Krki preprečili igranje v ligi ABA.

Brez dogovora seveda ne bo šlo. Marsikaj bi bilo drugače, če bi se klubi uvrščali v evropske pokale prek lige Telemach. Verjetno bi se morali tudi odločiti, ali bodo še naprej člani KZS.