Pametno bi bilo na Iliriji, ne v Tivoliju

Ulična košarka ni več kraljica iger v ljubljanskih soseskah.

Objavljeno
18. avgust 2019 06.05
Posodobljeno
18. avgust 2019 06.05
Pametno igrišče v Tivoliju je postavljeno, zdaj naj ga »uničujejo« nadobudni košarkarji. FOTO: Roman Šipić/Delo
Pametno igrišče. Kakorkoli so si že snovalci zamislili projekt o učeno zvenečem košarkarskem igrišču v Tivoliju pod botrstvom Gorana Dragića (mar tudi plačnikom?), so pošteno usekali mimo. Vsaj kar zadeva pristno košarkarsko sceno v Ljubljani, bolj znano kot ulično, ki je bila v obdobju nekdanje skupne države eden od zaščitnih znakov tako starih kot novih sosesk. V zadnjih desetletjih, ko so klubi prevzeli vajeti v svoje roke in z ustanavljanjem selekcij (tudi zaradi zaslužka ali preživetja) z otroki, ki so  tako rekoč komajda shodili, so ulični košarki ukradli njeno pomembno poslanstvo, selekcija pa je, žal, skoraj mrknila z ljubljanske urbane scene.

Tivolsko košarkarsko igrišče je v samostojni Sloveniji že drugič doživelo celovito prenovo. Tudi »reciklirano« izpred 24 let, ki ga je s svojim obiskom in otvoritvijo počastil sloviti mož iz Jordanove nepremagljive dinastije Chicaga Scottie Pippen, je bolj kot ne sodilo v kategorijo spretnega političnega oglaševanja, kot v resnejšo zgodbo o širjenju ali ohranjanju slavne košarkarske tradicije v Ljubljani. Čeprav je staro igrišče že resno načel zob časa, si je treba naliti čistega vina: ni bil načet zaradi gneče otrok in košarkarskih navdušencev, marveč zaradi naravne dotrajanosti.   

Ne vem, kdo je ključni oblikovalec Dragićeve javne podobe in kdo mu narekuje ali svetuje, kaj naj počne in kako, ampak, kar zadeva mene, kdor koli že je, to počne sila nerodno. Razen, če je namen udinjanje natančno znani skupini ljudi in za »prave« namene. Zato tudi v tivolskem za ušesa in oko prijaznem dogodku ne vidim nekaj tako čudovitega, da bi skakal od sreče. Ne pristajam niti na krilatico bolje nekaj, kot nič. Ker je »nekaj« kmalu postalo »nič« tudi pred leti v sicer pozitivni akciji »Verjemi v svoj koš«.


V Ljubljani, velemestu košarkarske tradicije, ni manjkalo »porodnišnic«, ki so rojevale odlične košarkarje in ustvarjale številne pozitivne zgodbe.


Prav zdaj, ko se na noge postavlja močna regionalno obarvana Olimpija, se zdi, da je napočil idealen trenutek, da se poskuša oživeti njeno slavno zgodovino in tudi stare ulične košarkarske običaje, resda preoblikovane času in tehnologiji primerno. Toda pomoč panogi, ki pogreša večjo vlogo nekoč sijajnih košarkarjev in njihov osebni angažma, naj se začne tam, kjer se je košarka vedno igrala in je vedno imela zaledje. V Ljubljani, velemestu košarkarske tradicije, pa resnično ni manjkalo »porodnišnic«, ki so skozi desetletja rojevale odlične košarkarje in ustvarjale številne pozitivne zgodbe, narekovale življenjski utrip ne le mesta, marveč tudi Slovenije. Od Prul, Zelene jame, Vodmata, Kodeljevega, Bratovševe ploščadi, Fužin, Ilirije, Kolezije, Trnovega, Ježice ...

Tako kot sem nekoč že okrcal prva moža slovenske košarke, predsednika krovne organizacije Mateja Erjavca in glavnega tajnika Radoslava Nesterovića, ki se nista posebej pritegnila za to, da bi s svojim vplivom in znanjem poskušala postaviti na noge »svojega« padlega velikana Slovana, bi tudi Gogija spomnil, da je zrasel na Iliriji, v Kosezah. Tam ga slovenska in ljubljanska košarka ter njegovi nasledniki potrebuje bolj kot v Tivoliju.

Pri tem srčno upam, da legendarno igrišče na Iliriji ni zgolj žrtev politikantstva, ker ne sodi pod okrilje MOL.