Peter Vilfan: Tudi Olimpija ima strice iz ozadja

Nekdanji košarkarski svetovni prvak Peter Vilfan je zdaj poslanec Državnega zbora in komentator košarkarskih tekem. Ker sta šport in politika neposredno prepletena, je Vilfan eden najprimernejših sogovornikov ob začetku nove košarkarske sezone.

V tem intervjuju verjetno vsi pričakujejo same kritike, zato začnimo drugače – kaj je v slovenski košarki dobro?

Me veseli takšen začetek, saj sem optimist. Vsaka slaba stvar lahko prinese tudi kaj dobrega. Če ne drugega, ljudi motivira, da v prihodnje naredijo boljše. V slovenski košarki je dobro, da je še vedno zraven veliko otrok, tudi deklic. Ne smemo pozabiti na prebujeno žensko košarko. Po dolgem času imamo žensko ligo z devetimi klubi, pred leti je bilo celo premalo klubov za normalno ligo. Mladih je v košarki precej, a ne tako veliko, kot smo pričakovali po evropskem prvenstvu v Sloveniji.

Druga stvar je, da imamo v slovenski moški ligi spet nekaj novih klubov. Na Primorskem sta celo dva prvoligaša, toda še vedno pogrešam klub iz Maribora, pa tudi iz Koroške in Prekmurja. Slovenska košarka se počasi reorganizira, toda ta proces zaradi vseh okoliščin v slovenski in evropski košarki še ni končan.

Nam manjka nekdo na vrhu piramide?

Jasno je, da je bila nekoč to Olimpija, zraven sta bila še Laško in Krka. Toda zgodba je končana. Ne vidim več Olimpije ali koga drugega, ki bi vlekel naprej slovensko košarko. Najti bomo morali drug način in se sprijazniti, da smo izgubili stik z evropsko elito. Evroliga je dokončno postala elitno tekmovanje s 16 klubi, kmalu pa bo kapital dosegel, da bo to povsem zaprta liga le za najbogatejše.

Bo vodilno vlogo prevzel najboljši klub v širši balkanski regiji?

Nismo več v skupni Jugoslaviji in vsi imamo nacionalna prvenstva. Res pa je, da lahko nek vrhunski klub na Hrvaškem in Srbiji privabi slovenske igralce. Jaka Blažič je tako odšel v Crveno zvezdo, Edo Murić v Partizan, kar je bilo v njunem primeru odskočna deska. Toda to ni rešitev za slovensko košarko, le možnost za najboljše posameznike.

O katerem klubu naj potem sanja mladi slovenski košarkar?

Mladi igralci zdaj doma nimajo več kluba ali košarkarja, ki bi lahko bil idol. Imamo Gorana Dragića, a on je v ligi NBA. Gre za splošen problem. V naši poletni košarkarski šoli v Strunjanu dobro vemo, kdo so največji vzorniki v posamezni generaciji otrok. Najprej so vsi hoteli nositi številko 23, zatem vsi številko Kobeja Bryanta. Potem je sledilo uspešno obdobje Olimpije, ko so vsi hoteli nositi iste številke kot najboljši pri Olimpiji. V zadnjih petih, šestih letih pa ni več nobene povezave. Otroci si denimo izberejo številko 71.

Ampak denarja ni. Vse se je skrčilo, zato se je potrebno vrniti h koreninam. Gledalci bodo morali spoštovati delo v malih klubih v lokalnem okolju. Vse moramo začeti znova – s klubi, igralci in tudi vzorniki. Razočaranje je največje prav v Ljubljani zaradi Olimpije. Imela je največ navijačev, toda zaradi vseh padcev so ljudje nejevoljni.

Saj Olimpija je bila vseslovenski klub.

V najboljših časih so na evroligaške tekme prišli navijači iz vse Slovenije. Še leta 2011 si videl ljudi iz Prekmurja, Gorenjske, Dolenjske, Primorske …

Tudi igralci so bili iz različnih koncev države.

Res je, vsi so hoteli priti v Ljubljano k Olimpiji. Tega zdaj ni več, zato moramo spremeniti koncept.

In kakšen bi moral biti nov koncept?

Priložnost bi morali dati samo mladim. Upal sem, da bo v slovenskih klubih manj tujcev, a spet jih je veliko. Pri nas bi morala biti v ekipi največ dva tujca, rezultat pa bi moral biti podrejen produkciji mladih igralcev. Še vedno ne razmišljamo realno in spet vsi lovijo rezultat in želijo na hitro postati najboljši.

Lahko Olimpija prevzame ta koncept?

Olimpija je povsem svoja zgodba. Prej in zdaj. Razočaran sem, da se spet vse ponavlja. Pričakoval sem, da bodo letos postavili klub na nove temelje. Verjetno bi bilo pametnejše, da bi šli v stečaj kot v enostavno prisilno poravnavo. To je samo potuha. O vsem v klubu odloča svet sponzorjev, a njihove poteze niso nobeno strateško odločanje. Verjetno so se strinjali, da gre za milejši način umiranja kluba. To, da so spet pripeljali igralce z enoletno pogodbo iz vseh vetrov, ni nobena strategija, ampak le metanje peska v oči. Agonijo so prestavili za dodatno leto.

Saj se navijači sploh ne morejo več poistovetiti s klubom.

Natanko tako. Saj niti jaz ne poznam več kot štirih igralcev, pa je košarka moje življenje. Niti najmanj me ne privlači, da bi šel na tekmo. Težko tudi razumem, da igralci še vedno prihajajo. Toda res je, da jih je na trgu ogromno, zato v Olimpijo pridejo, ker nimajo druge možnosti. Pridejo za dva, tri mesece, da se pokažejo in upajo, da jih opazi kdo drug. Toliko srečnejši so, če pri Olimpiji dobijo še kaj plačano.

Zakaj nihče ne preseka te agonije?

Tudi jaz sem več let trdil, da kluba ne smemo zapreti. Tako sem razmišljal leta 2012, 2013, 2014 … A potem sem ugotovil, da se nič ne spremeni. Leta 2018 bomo ugotovili, da bi bilo mnogo boljše, če bi vse zaprli že leta 2013 in šli znova.

Kaj je narobe z enostavno prisilno poravnavo?

Olimpija jo je enkrat že naredila, tedaj precej bolj korektno. Igralcem in trenerjem so ponudili višji odstotek, tokrat pa le dvajset odstotkov. To je »nateg«. Igralci so imeli status samostojnega podjetnika. Če so imeli pogodbo v vrednosti 50.000 evrov na leto, so morali plačati davek in zavarovanje vsaj 10.000 evrov, toda če zdaj dobijo le 20 odstotkov, bodo celo v minusu. A po drugi strani je tudi res, da bi v primeru stečaja ostali brez vsega. Kljub temu pa je enostavna prisilna poravnava le preprosta rešitev, da se vse prelaga v nedogled.

Toda takšna Olimpija je slaba reklama za vse.

Prvi vtis kaže na katastrofo. Dopuščam, da bo Olimpija igrala boljše, toda kaj lahko naredi v evropskem pokalu? Saj še v Sloveniji ni najboljša. In rekli so, da imajo tokrat cilj, da najprej pridejo v ligo za prvaka. Če je to cilj za mlado, slovensko ekipo, potem ni problema, toda letošnja Olimpija je znova kupljena ekipa. Za koliko denarja, niti ni toliko pomembno. Včasih je namreč dražji igralec za 1000 evrov kot tisti za 10.000 evrov, saj za teh 1000 evrov ne naredi prav nič.

Še ena značilnost Olimpije je, da se vse menja, le predsednik Jani Möderndorfer in direktor Matevž Zupančič ostajata.

Ko sem kritičen, ne govorim o njunih človeških vrlinah. Imamo vodstvo kluba, ki sedem let ni osvojilo državnega prvenstva, ne more več osvojiti pokala, pa izpade v polfinalu, četrtfinalu … Večkrat slišim, da ni drugih ljudi, ki bi si upali prevzeti odgovornost, a tudi tisti, ki so v klubu, bi morali imeti neke osebne kriterije. Če si neuspešen trikrat zapored, je skrajni čas, da greš. Pri nas nihče nima samokritike. V politiki, gospodarstvu, kulturi … Povejte mi enega, ki je sam odstopil, ker česa ni delal dobro. Ga ni. Vedno so drugi krivi. Ne moreš nekaj delati samo zato, ker ni drugega. Ali delaš ali pa ne.

Je morda v interesu koga drugega, da ostajata?

Teorij, zgodb in ljudi okoli Olimpije je vedno ogromno – kdo je kriv za dolg, kaj je kdo naredil in rekel … Toda najprej poudarjam – Olimpija je bila športna, gospodarska in politična inštitucija, podprta je bila z vseh strani. Potem poslušamo, da je Olimpijo lahko vodil samo Zmago Sagadin in ljudje okoli njega. Seveda so jo lahko, toda voditi klub s proračunom, ki ni bil veliko manjši od najbogatejših v Evropi, ni tako težko. Včasih so si pri Olimpiji privoščili vse, kar je možno. Na tekme so tako leteli s po dvema čarterskima letoma, pogodbe so bile vrhunske … Nič ni bilo težko. V takšnih razmerah je lahko ustvarjati in imeti bazo. Včasih so sponzorji v vrsti čakali pred pisarno, da bi se lahko priključili Olimpiji. Toda vprašanje je, kako bi ti ljudje delovali v današnjih razmerah. Do današnjih razmer pa nas je nekaj pripeljalo. In to je eden od razlogov, zakaj se ta zgodba tako dolgo ne razčisti. Pride čas za nove ljudi, a mi smo v obdobju, ko imamo nesposobne naslednike, ki se ne umaknejo novim ljudem, ki bi lahko kaj spremenili.

Slobodan Subotić in Radoslav Nesterović sta hotela voditi Olimpijo, a sta hitro odšla.

Okoli Olimpije je veliko ljudi, ki čakajo, da bo minilo čim več časa od obdobja, ko se je začel kopičiti dolg. Želijo, da stvari zastarajo, da ne bo več nevarnosti, da bo še kdo brskal po okostnjakih v omarah in kazal sporne papirje v javnosti. Tega občutka se preprosto ne morem znebiti.

Subotić se je s svojim delom dokazal v tujini in povsod prinesel pozitivne spremembe. O njegovem delu pri Olimpiji sva se večkrat pogovarjala. Ko je prijel v roke stare papirje in videl pravo sliko Olimpije, je bilo sodelovanje z njim hitro končano. Potem je prišel Rašo Nesterović …

Oprostite, kdo so ti ljudje, ki so odslovili Subotića?

Če pogledamo upravo kluba, poznamo samo predsednika in športnega direktorja, potem pa v upravnem odboru ni nobenih vodilnih ljudi iz sponzorskih podjetij, ampak so notri ljudje, ki upravni odbor le zapolnjujejo. Ponavljam – Olimpija je bila nekoč v interesu vseh. Politike, gospodarstva in športa. Tako kot ne moremo razčistiti preteklih dogodkov v politiki, družbi in v gospodarstvu, ne moremo niti pri Olimpiji. Čeprav nisem pristaš tega izraza, ima tudi Olimpija svoje strice iz ozadja.

Vrnimo se k Nesteroviću.

Nedvomno je želel priti v Olimpijo. To je človek, ki v klub ne bi prišel reševat svoje eksistence, kajti če je kdo preskrbljen, je potem on. Prišel bi neobremenjen, verjetno bi koga tudi odslovil in prinesel spremembe. Bil bi samostojen in nihče ne bi vplival nanj. Na koncu pa so mu rekli, naj da dva milijona evrov in naj dokaže, kaj zna. Toda komu naj se Nesterović dokazuje? Sedanjemu predsedniku in sedanjemu direktorju? Pa saj mu ne sežeta niti do kolen.

Spet bom ponovil vprašanje – kdo so ti ljudje?

Če boste vprašali Nesterovića, vam bo verjetno odgovoril, da mu nihče ni ničesar rekel direktno. To je sistem delovanja v naši državi. Nihče ne pride do tebe in ti pove direktno v obraz. Tako pa se nekaj pove, nekaj ne, nekaj reče eden, nekaj drugi, malce se zavira, nič se nikamor ne premakne, dokler ljudje z željo ne odidejo.

Vas pravilno razumem – predsednik in direktor ščitita ljudi, ki bi radi, da stari grehi zastarajo?

Za njiju tega ne bom trdil, saj sta sedanja operativca, ki nimata neposredne povezave s preteklimi dogodki. Toda njun motiv, zakaj po vseh neuspehih še vedno ostajata, mi ni jasen. Morda lahko razumem direktorja Zupančiča, ker bi sicer ostal brez službe, a kar se tiče predsednika Möderndorferja, pa res ne vem. Finančnih ugodnosti nima, ker jih ne more imeti.

Sploh obstaja rešitev?

Jaz je ne vidim. In mislim, da je ne vidi nihče.

Kaj bi lahko pri košarkarski Olimpiji storil človek, kot je Milan Mandarić?

Zdaj košarkarskega Mandarića ne vidim in ga niti ne bo, lahko pa bi prišel leta 2011, ko je bila Olimpija še v evroligi. Če bi takrat našli takšnega človeka, bi bila Olimpija morda zdaj med tistimi 16 klubi v zaprti evroligi. A Olimpija je kasneje postala marginalni igralec. Resda še vedno dobi vabilo v različna tekmovanja, toda bojim se, da bo letošnje igranje v evropskem pokalu povzročilo le še večjo škodo. V vsakem primeru pa je situacija v evropski košarki tako zmedeno zapletena, da je grozno.

Bo lahko nekoč rešitelj s svojim denarjem in vplivom Goran Dragić?

Tukaj bi podal primer Anžeta Kopitarja. Ima povsem dovolj denarja, da bi prevzel Jesenice, a dobro ve, da bi njegov denar samo padel v brezno.

Pri koncu smo, zato lahko tudi končamo s pozitivnimi besedami. Kaj torej porečete o Luki Dončiću?

Luka je … biser! Prepričan sem bil, da bo igral za slovensko reprezentanco. Zanj je to tudi najboljše, saj lahko za Španijo ali Srbijo igra samo en naturaliziran igralec, v Sloveniji pa bo prej ali slej vodja reprezentance. Luka je tudi lep primer, kako do uspeha vodijo zelo različne poti.

V našem kampu je izstopal že pri osmih letih. Kazal je neko posebno željo in zanos, kar redko vidiš pri tako mladih fantih. Zdaj ima krepko čez dva metra, a je organizator igre, lahko pa igra tudi na krilu ali pod košem. Vse obvlada. Ima pregled igre, skok, met … Resda ni Michael Jordan, toda ima vse možnosti, da postane izjemna košarkarska zvezda. Naš je, zato smo lahko ponosni nanj.