
Postanite naročnik | že od 14,99 €

V nedeljo se je v španski Granadi zgodil eden najbolj čustvenih trenutkov sezone v ligi ACB. Na parket je po dvajsetih letih znova stopil Ricky Rubio, eden največjih talentov, kar jih je kdaj videla španska košarka.
A to ni bila le vrnitev domov, na kraj, kjer je kot čudežni deček pri komaj 14 letih začel svojo profesionalno pot; bila je vrnitev v življenje.
Rubio je po dolgem boju s slabim duševnim zdravjem, ki ga je za več kot leto dni oddaljila od košarke, znova obul športne copate in v dresu Joventuta iz Badalone proti domači Granadi pokazal, da še ni rekel zadnje besede.
Štiriintridesetletni Rubio je svojo ekipo popeljal do zanesljive zmage s 87:75, pri tem pa bil z 18 točkami, štirimi podajami in tremi ukradenimi žogami ključni mož na igrišču. A številke so bile tokrat postranskega pomena.
V izjavi po tekmi je dejal: »Minilo je 20 let, čeprav se zdi kot včeraj. Veliko se je zgodilo, a še vedno lahko rečem, da uživam v igranju košarke.«
Pred svetovnim prvenstvom leta 2023 je svet šokirala novica, da se Rubio umika iz španske reprezentance zaradi težav z duševnim zdravjem. Takrat je molčal, nato pa je v oddaji Lo de Évole razkril pekel, skozi katerega je šel. Pritiski, ki so se nabirali vse od njegovega debija pri komaj 14 letih, so ga dokončno zlomili med pripravami na prvenstvo.
»Imel sem zelo temačne misli. Nočem dramatizirati, a neke noči v hotelu sem si rekel: 'Nočem več.' Ne le s košarko, ampak z življenjem,« je bil v svoji izpovedi iskren Rubio.

Ta trenutek popolnega obupa je bil vrhunec krize, ki je tlela že dlje časa. »Imam družino, imam sina ... a tako sem se počutil v tistem trenutku.«
Spoznal je, da je prišel do točke, ko potrebuje pomoč, in jo poiskal na edini način, ki ga je poznal – z iskrenim priznanjem svoje ranljivosti.
»Popil sem kavo s trenerjem in fizioterapevtom in jima povedal, kako se počutim. Tisto popoldne je prišla moja žena in rekel sem ji: 'Pomagati mi moraš spakirati. Sam ne zmorem. Ne morem oditi, a potrebujem te, da mi pomagaš.'« Ta klic na pomoč je bil prvi korak na dolgi poti okrevanja.

Rubio je v pogovoru razkril, da se nikoli ni zares znal veseliti svojih največjih uspehov. Celo na svetovnem prvenstvu leta 2019, kjer je Španijo popeljal do naslova svetovnega prvaka in bil izbran za najkoristnejšega igralca turnirja, se je boril s svojimi demoni.
Medtem ko je svet slavil njegove izjemne predstave, je on v sebi doživljal pekel. »To je bil eden največjih dosežkov moje kariere ... a nisem se tako počutil. Ko sem prejemal nagrado, sem si rekel: 'Prevarant sem. Tega si ne zaslužim.'«
Ta občutek nevrednosti in notranje praznine ga je spremljal vso kariero. Kot poroča portal Basketball Network, je breme pričakovanj, ki so ga nanj naložili že kot najstniku, ko so ga na naboru lige NBA leta 2009 izbrali pred bodočim superzvezdnikom Stephanom Curryjem, pustilo globoke posledice.

Vsak dosežek, vsaka zmaga je bila le začasno olajšanje pred novim valom pritiska. Ko je njegova mati umrla za posledicami pljučnega raka, se je njegov boj z depresijo le še poglobil.
»Njegov mladostni nasmeh je izginil – in z njim tudi čarovnija v njegovi igri,« so zapisali pri Basketball Network.
A Ricky Rubio se je vrnil.
Komentarji