V nadaljevanju preberite:

Luka Dončić kot najboljši strelec, najboljši asistent, najkoristnejši igralec prvega dela, najkoristnejši igralec in prvi strelec končnice in seveda prvak lige NBA. To so navijaške želje Slovencev, med katerimi ni malo takšnih, ki verjamejo, da je Ljubljančan v svoji osmi sezoni v najmočnejši košarkarski ligi celo sposoben uresničiti ta scenarij. Manjka le še nagrada za najboljšega obrambnega košarkarja, potem bo še večji kot Michael Jordan. A naj se navijači prepustijo sanjam ...

Če gre našemu globalno najbolj prepoznavnemu športniku kaj na roko, je to njegova zmagovalna miselnost, saj že leta spremljamo trend, da zmagujejo igralci bledega značaja. Osebnostno odraščanje Luke Dončića je nekaj povsem normalnega za igralca, ki je na svoji razvojni poti tako rekoč prehiteval vse. Košarkar tako razkošnega igralnega talenta ali kdorkoli drug v drugih športnih panogah ima tudi slabosti in te so, kot je opazno tudi pri Luki, vidne prav v voditeljskih sposobnostih. V mlajših letih jih ni bilo mogoče videti ali vzgajati, ker je bil pod okriljem starejših, bolj izkušenih in takrat tudi boljših. V mlajših kategorijah ga skoraj ni bilo. V ZDA in doma njegovi »čuvaji« skrbno pazijo, da ne bi prišel v neugoden položaj in se spopadel z neprijetnimi vprašanji, ki so zunaj rumenih rubrik, kot so, kakšne avtomobile rad vozi, katero glasbeno zvrst posluša, katera filmska igralka mu je všeč ... Zelo previdno mu odmerjajo tajming, kje, kdaj in kaj.

In ne pozabimo, tudi zlati kapetan Goran Dragić je vrhunec svoje kariere v vlogi vodje dočakal v četrtem desetletju.