Poštirkana, a brez fakinov

Cedevita Olimpija pred sezono velikih preizkušenj.

Objavljeno
06. oktober 2019 06.00
Posodobljeno
06. oktober 2019 06.00
Jaka Blažič je prijeten domači fant v »korporaciji« Cedevita Olimpija, ob sebi pa pogreša še pobalina. FOTO: Roman Šipić/Delo
Odzivi po domači tekmovalni premieri nove košarkarske Olimpije niso bili kaj prida spodbudni. Najprej jo je v Zagrebu opozoril beograjski Partizan v finalu superpokala lige ABA, v sredo pa še v Stožicah nekdanji evroligaš Darušafaka. Zeleno-oranžna kombinacija ljubljansko-zagrebškega kluba in slovensko-hrvaškega kapitala je v sezono velikih pričakovanj šla z upanjem o košarkarskem vstajenju.

Kombinacija je zanimiva in v skladu s trendi o povezovanju ljudi, kapitala, narodov, znanja ... Toda že v štartu, česar tudi zaradi dobrih želja ni bilo najbolj posrečeno omenjati, sta se združila dva poraženca. Eden, Olimpija, kljub bogati tradiciji ni našel poti iz začaranega kroga povprečnosti, drugi, Cedevita, tudi v tako športnem okolju s posebno »kasto« športnih navdušencev, kot jih ima Zagreb, ni mogel spodriniti Cibone, podobno nemočne in ujete v svoji slavni preteklosti, kot je bila Olimpija.

image
Drugi »zlati« fant v ljubljansko-zagrebškem moštvu Edo Murić je nekoč z Zoranom Dragićem vlekel dolenjski košarkarski voz. FOTO: Aba


Cedevita Olimpija je hibrid, ki bi se lažje uveljavil v, na primer, NBA, kot se bo v Ljubljani ali Evropi. Tega se snovalci najbrž niso zavedali, čeprav bi se, ko so sestavljali kamenčke v zares pestrem in velikem mozaiku, morali. Ker deluje v okolju, ki košarko in šport razume bistveno drugače, kot jo drugje, in se je v zgodovini stkala posebna povezava z navijači.

Poenostavljeno, Cedevita Olimpija je »poštirkana« in brez čustev. Takšno je vodstvo kluba, takšen je strokovni štab in temu primerna je tudi sila pomenljiva zasedba, sestavljena po načelu korporacij, ki bi rade malo ugajale okolju in partnerjem, a v glavnem z vselej lepo oblikovano medijsko podobo avtoritativno ohranjala rdečo nit svojega delovanja.

Moj dvom je povezan s tem, da v Cedeviti Olimpija ne vidim duše in predvsem fakina, ki očitno ne sodi v celostno klubsko podobo. Pa bi moral, ker lahko le nekdo takšen aktivira in animira navijaško vojsko ter izzove k vsaj pritajeni podpori še tiste najbolj goreče nasprotnike združitve. Ta fakin naj bi bil domači fant, v sili tudi od drugod, a da bi imel atribute igralca s karizmo, pozitivnimi pobalinstvom in kajpak košarkarskimi veščinami. Nekdo, ki s svojo silno gorečnostjo, pozitivizmom in ambicioznostjo hkrati preusmerja pozornost na sebe, na klub, na panogo.


Cedevita Olimpija je hibrid, ki bi se lažje uveljavil v, na primer, NBA, kot se bo v Ljubljani ali Evropi.


Po tem, kar sem videl, selektorjev moštva takšen fakin ni zanimal. Pa čeprav so ga po mojem mnenju imeli pred nosom. Videl sem ga v Zoranu Dragiću. Zoki ima večino tega, kar to moštvo potrebuje. Za raven, ki si jo želi Cedevita Olimpija, tudi košarkarsko znanje. Toda prav njegova ambicio­znost, zagnanost in komunikacija z občinstvom ga delajo drugačnega od drugih in takšnega, da bi imela koristi lahko klub in on sam. Dopuščam pa možnost, da je bil Zoki tisti, ki je zaradi svojih še vedno velikih osebnih ambicij zavrnil CO.

Prav pretiranega optimizma ne gojim, nikakor pa ne trdim, da Cedevita Olimpija ne bo dosegala boljših športnih rezultatov, kot bi jih ločena kluba. S svojo poštirkano podobo bo negovala sloves urejenega (umetnega) kluba, a zgornji ring dvorane v Stožicah bo še sameval.