Prepuščanje zadovoljstvu bi bilo lahko nevarno

Ljubljana – Še pred poldrugim letom, pred začetkom kvalifikacij, je bilo EP košarkaric videti neskončno daleč. V ponedeljek se je slovenski reprezentanci sramežljivo nasmihala celo uvrstitev v četrtfinale, na koncu se je morala zadovoljiti s 14. mestom. Domov se je vrnila razočarana, saj se je apetit razumljivo večal, a tudi s pravico do ambicioznega pričakovanja naslednjih tekmovanj.

Mnogi so sicer ocenili, da so Slovenke dosegle svoje že s prebojem med 16 najboljših v Evropi. Toda takšno razmišljanje je preveč ponižno in celo nevarno, kvalifikacijske zmage nad Litvo in Latvijo namreč niso bile le sladki prebliski. Iz druščine simpatičnih, a neškodljivih zasedb so skočile v višji razred in si nakopale tudi obveznosti, ki spremljajo kakovostne ekipe v slehernem nastopu. Zato jih je po tesnem porazu s Francijo, zmagi nad Grčijo in odličnem začetku proti Srbiji toliko bolj zapekel razpad sistema na odločilni tekmi. Izgubile so sicer proti branilkam naslova, toda letošnje Srbkinje so daleč od svojega slovesa in so v včerajšnjem repešažu izpadle proti Latviji s 70:75.

Scenarij je znan in neštetokrat prežvečen. Slovenske ekipe v najrazličnejših panogah pogosto zablestijo proti realno boljšim od sebe, zmrznejo pa proti premagljivim tekmecem, ko zmage štejejo dvojno. Lep primer športne nezrelosti je moška košarkarska reprezentanca, čeprav je odigrala že 79 tekem na EP in 22 na SP ob skupnem izkupičku 52:49. Iztržek deklet na velikih tekmovanjih je 1:2 in veliko pove, kaj vse so morale prestati v minulih četrt stoletja praznine. Prav tako, kaj vse bodo morale še izboljšati, da bi lahko postale redne članice elite.

Zgovoren je že pogled na statistiko Slovenije ne letošnjem EP. Imela je šest košarkaric s strelskim razponom med 7,7 in 13,7 točke na tekmo ter šesterico, ki je v treh nastopih skupaj prispevala deset točk. Razmerje je celo izboljšala z izredno naturalizacijo Američanke Shante Evans v zadnjem hipu, toda še vedno ji je zmanjkal kakšen močnejši adut za turnirski sistem prvenstva, v katerem imajo veliko vlogo utrujenost in poškodbe. Še posebej za ekipe, ki tako kot slovenska poskušajo z izjemno agresivno obrambo in igro v hitrem ritmu prikriti svoje slabosti pri postavljenih akcijah.

A kje najti dodatne »okrepitve«? V slovenskem prvenstvu tekmuje devet ekip z manj kot stotimi članskimi košarkaricami, iz praške dvanajsterice pa se le Sandra Piršič ni kalila v Celju. Zgodba je torej podobna hokejski, vsaka zmaga pa podobna čudežu. Na srečo sta le dve od letošnjih »čudodelk« starejši od 28 let, 32-letna Maja Erkić in leto starejša Piršičeva. Sanje o uvrstitvi na SP 2018, na katerem bo poleg gostiteljice Španije igralo še pet reprezentanc z letošnjega EP, so se razblinile, toda že v začetku julija bo Slovenija dobila tekmice v kvalifikacijah za eurobasket 2019, v katerih bo morala potrditi, da ni bila le kratkotrajen utrinek.

»Prepričana sem, da v Sloveniji ni dekleta, ki bi zavrnila vpoklic v reprezentanco. Zelo dobro se razumemo in imamo izjemen strokovni štab, tako da kontinuiteta dela ni vprašljiva,« meni Nika Barič, na EP najboljša strelka in podajalka slovenske zasedbe, ki je bila v uvodnem delu tekmovanja deveta po učinkovitosti (povp. 65,3), a imela četrto najskromnejšo obrambo (71,3) za Belorusijo, Črno goro in Madžarsko. Drugo poglavje je seveda skromna klubska baza, zato bi že jeseni morali izkoristiti sveži praški piš, da bi jo razširili in izboljšali dela v »neceljskih« okoljih.