Težko je, če nisi navajen pisarne

Ljubljana – Iskanje nove identitete po koncu tekmovalne kariere je za športnike hud izziv. Nekdanji kapetan Uniona Olimpije Vladimir Boisa pravi, da je imel srečo, ko se mu je lani ponudila priložnost, da ostane v košarki, in to kar kot podpredsednik gruzinske zveze. A spoznava, da prehod ni enostaven, za marsikoga je celo prehud zalogaj.

Izziv, da poprime za delo pri gruzinski zvezi, mu je lani ponudil dotedanji predsednik Bešik Liparteliani, ki je pred umikom videl svojega naslednika prav v Boisi. »Po tehtnem razmisleku, h kateremu me je pripeljalo tudi nezadovoljstvo zaradi stagnacije športne kariere, sem pristal. Ocenil sem, da v primeru izvolitve ne morem narediti nobene škode, kvečjemu lahko prinesem korist za zvezo. A na lanskih decembrskih volitvah sem tik pred glasovanjem odstopil od kandidature, podprl zdajšnjega predsednika Miheila Gabrihidzeja in raje prevzel podpredsedniško vlogo,« pojasni Boisa, pa ne, ker bi mu upadle ambicije. Kot pravi, je še pravi čas ocenil, da ni dovolj izkušen za vodenje celotne organizacije, kot eden od dveh podpredsednikov pa je nekakšen športni direktor reprezentance, kar se mu zdi dovolj močna odskočna deska za novo kariero.

»Predvsem sem hvaležen, da sem doživel predvolilno kampanijo, saj je bila hitri 'tečaj', kako stvari delujejo v zakulisju. Kot igralec pač s tem nimaš stika, potem pa sem se nenadoma soočil z lobiranjem, igrami v zakulisju in diplomacijo. Kot podpredsednik sem še vedno močno vpet v delovanje zveze in odgovoren za reprezentanco, obenem pa je to položaj, ki mi ravno prav omogoča, da postopno zorim in se učim. Informacij je ogromno, najhuje je, ko si prepričan, da imaš prav, pa te drugi na odboru ne podprejo,« Boisa z zadovoljstvom opisuje svoje delo v Gruziji, saj reprezentanca zadnja leta stalno napreduje in jo bo tudi do EP 2015 še vodil selektor Igor Kokoškov.

S proračunom 1,3 milijona evrov se sicer ne more postavljati ob bok najmočnejšim evropskim zvezam, a tudi ta počasi raste, povečini pa ga polni država, ki prispeva 90 odstotkov denarja. »V Gruziji tržne usmerjenosti še ni, država podpira tudi klube, a zato zveza odgovarja za vsako potezo. Veliko je birokracije,« pojasni Boisa, nazorno pa doda, da se je moral funkcionarske abecede učiti od začetka, od pisanja poslovne elektronske pošte do dopisov in stikov z uglednimi poslovneži in politiki.

»Tega te šport ne nauči, četudi ti da ogromno drugih stvari. V manj kot letu dni sem navezal stike z ministri, predsednikom vlade in ljudmi iz FIBA, saj poskušam izkoristiti vsako priložnost, ko bi lahko spremljal predsednika ali generalnega sekretarja, ki običajno zastopata zvezo v mednarodnih krogih. Vendar bi v njunih čevljih težko hodil. Zlasti položaj generalnega sekretarja je izjemno zahteven. Dela je ogromno cel dan, sam pa nisem vajen toliko časa preživeti v pisarni, poleg tega moraš za to kar dobro poznati zakone, biti napol politik. V zdajšnji vlogi uporabljam svoje športno znanje, če bi želel biti denimo sekretar, pa bi najbrž že moral opraviti kakšno šolanje. V Sloveniji se je zdaj tega dela lotil Rašo Nesterović, kar zelo cenim, a njemu bo lažje, saj bo imel veliko podporo in pomoč v Mateju Avanzu,« je prepričan Boisa, ki z obema dobro sodeluje. Hkrati pa potoži, da se gruzinska zveza težje dogovori za sodelovanje z večjimi državami, ker pač ni tako uveljavljena na evropskem košarkarskem zemljevidu. Prihodnje leto želijo denimo pred EP pripraviti močan mednarodni turnir, na katerem bi radi gostili tudi Slovenijo.

Četudi nima strogo začrtane nove poti, pa Boisa, ki ima po lanskih volitvah zagotovljen podpredsedniški položaj do decembra 2018, priznava, da je vloga športnega direktorja v klubu tista, v kateri se vidi tudi v prihodnosti. »Četudi je to veliko zahtevnejša raven kot ta, na kateri delujem zdaj. V klubu je namreč pritisk še veliko večji. V reprezentanci je osnova, da moraš poskrbeti za idealne priprave in idealnega trenerja. Zdaj poskušam prepričati odbor na zvezi, da bi pripeljali kakšnega trenerja z območja nekdanje Jugoslavije, ki bi prevzel eno od naših mlajših reprezentanc. Uvidel sem, da igralci veliko bolje delajo, ko imajo nad seboj tujca. Prav tako smo letos podpisali pogodbo o sodelovanju z Laboralom Kutxo, ki zelo dobro dela z mladimi, in poskrbeli za dogovor z državo, da ne bo več dajala denarja neposredno klubom, marveč jim ga bo razdelila prek zveze. Tako imamo nadzor nad delom v klubih, kar bi v prihodnje lahko prineslo rezultate, saj je mnogo reprezentantov v resnici nastalo na tujem,« dodaja Boisa, ki pravi, da so od lani Slovenci prepričani, da ima dom v Gruziji, tam pa mu ga pripisujejo v Sloveniji. A zanj dvoma ni: dom je, kjer je družina, in to si je ustvaril v Sloveniji.