Tudi Gregg Popovich se je ob uspehu Toronta najedel zarečenega kruha
Potem ko je Kawhi Leonard popeljal soigralce do prve šampionske lovorike v ligi NBA, je Kanada na nogah.
Odpri galerijo
Navijači so v Torontu navdušeno pozdravili uspeh svojih ljubljencev in komaj čakajo na današnjo šampionsko parado po ulicah mesta.
FOTO: Reuters
Toronto Raptors – prvaki lige NBA. Še vedno zveni nenavadno, kajne, čeprav so si košarkarji edinega kanadskega moštva v elitnem severnoameriškem prvenstvu lovoriko več kot zaslužili. Na poti do svoje prve lovorike so izločili prva nosilca obeh konferenc Milwaukee in Golden State, proti katerima so dobili osem od zadnjih desetih tekem, sence na njihov uspeh pa ne mečejo niti poškodbe branilcev naslova v velikem finalu.
Košarkarji Toronta so bili dolgo tarča posmeha, ne le zaradi slabih rezultatov. Največji zvezdniki so se jih izogibali v širokem loku zaradi višjih davkov kot v ZDA in tudi zaradi hladnega vremena. Mnogi so menili, da bo košarka v Kanadi večno v senci hokeja na ledu, bejzbola, kanadskega nogometa in tudi lacrossa. Tretjim je šla v nos celo klubska maskota, rdeči velociraptor s številko 95, letnico ustanovitve kluba.
O sezonah pred prihodom novih košarkarskih junakov s Kawhijem Leonardom na čelu, ki so prekinili šampionsko dinastijo Golden Stata, ne priča le podatek, da so doslej le enajstkrat okusili končnico lige NBA in da so se letos prvič uvrstili v veliki finale. O borni zgodovini kluba priča pogled pod strop 20 let stare Scotiabank Arene, kjer bi zaman iskali kakšen upokojen dres košarkarja domačega moštva. Doslej si takšne časti pač ni nihče zaslužil, čeprav je imel Toronto kar nekaj asov. Navijači na prvo mesto postavljajo Vincea Carterja, slovitega »Air Canado«, ki vztraja pod obroči tudi pri 42 letih v dresu Atlante, na drugo Chrisa Bosha in na tretje Damona Stoudamira, ki je oral ledino v prvih sezonah.
Sledi so v mestu pustili tudi Slovenci – Rašo Nesterović v sezonah 2006-08 in 2009/10, Uroš Slokar (2006/07) in Primož Brezec (2008) –, vendar so bili za dobro desetletje prezgodnji, da bi okusili pravo košarkarsko mrzlico. Po zaslugi letošnjih uspehov so v državi padli dolgoletni tabuji in anketa med Kanadčani, starimi med 18 in 35 let, je razkrila »škandalozen« zasuk v športni miselnosti. V minulih tednih je veliko več vprašanih spremljalo končnico lige NBA kot boje za hokejski Stanleyjev pokal!
Jalen Rose, nekdanji odlični košarkar, ki je med drugim nosil tudi dres Toronta, zdaj pa je analitik televizijske mreže ESPN, je seveda opazil veliko razliko: »Neverjetno, kakšno eksplozijo strasti je sprožila košarka. Toda koliko košarkarskih moštev ima zgolj Kalifornija? Golden State, LA Lakers, LA Clippers, Sacramento ... Cela Kanada, ki je ogromna dežela, ima le eno profesionalno zasedbo, zato se je vseh 38 milijonov Kanadčanov zedinilo pri navijanju za Toronto. Po državi so našteli vsaj 60 mest, v katerih so se ljubitelji košarke zbirali na prostem, da bi spremljali letošnje boje za naslov prvaka, množice navdušenih pa so bile tako velike kot v ZDA zgolj ob paradah za največje praznike.«
Na plano je udarila pristna ljubezen do igre z oranžno žogo, v kateri Kanadčani še zdaleč niso eksoti. Ne nazadnje jo je leta 1891 izumil njihov rojak James Naismith, v ligo NBA pa so prispevali 41 košarkarjev, kar jih uvršča na prvo mesto večne lestvice okrepitev iz tujine pred Francijo in Srbijo (po 28). Med njimi je pustil največji pečat nekdanji odlični organizator Steve Nash, Rick Fox in Bill Wennington pa se lahko ponašata s po tremi šampionskimi prstani, ki sta jih osvojila z LA Lakers in Chicagom. Toda v duhu kanadske multikulturnosti ni prav nikogar zmotilo, da imajo letošnji prvaki le enega Kanadčana, krilnega centra Chrisa Boucherja, pa še ta je v celotni končnici igral le štiri minute; med finalom ni bil niti med rezervami na klopi.
Pravljica o Toronto Raptors je začela dobivati prijetna poglavja leta 2016, ko so se prvič uvrstili v finale vzhodne konference. Cleveland z LeBronom Jamesom je bil takrat boljši s 4:2 v zmagah, še bolj v naslednjih dveh sezonah v 2. kolu končnice, obakrat s 4:0. Lani pa se je predsednik kluba Masai Ujiri, v Angliji rojeni Nigerijec, ki je odraščal v Zairi v afriški domovini svojih staršev, odločil za temeljit rez in prekinitev črnega niza. Najprej je odpustil Dwana Caseyja, čeprav je bil le mesec dni prej izbran za trenerja leta v ligi NBA, nasledil pa ga je mož, ki pred tem še nikoli samostojno vodil moštva v elitni ligi.
Nick Nurse se je dobro desetletje kalil v Angliji in Belgiji, nato je šest let nabiral izkušnje v ameriški razvojni ligi in bil pet sezon pomočnik pri Torontu, dokler mu niso pri 51 letih ponudili življenjske priložnosti. Ujiri mu je zaupal košarkarje, za katere je verjel, da lahko osvojijo naslov prvaka. Vse upe je položil v roke Kawhija Leonarda, ki je v družbi nekdanjega Olimpijinega aduta Dannyja Greena prišel iz San Antonia v zameno za prvega strelca v zgodovini Toronta DeMarja DeRozana, za vsak primer pa je februarja pripeljal še izkušenega španskega centra Marca Gasola.
Četrto najdražjo zasedbo v ligi NBA – s 136,2 milijona ameriških dolarjev za mezde košarkarjev je Toronto letos zaostajal le za Dragićevim Miamijem (151,7), Golden Statom (148,1) in Oklahomo (145,6) – so sestavili na zanimiv način. Med 30 najbolje plačanih košarkarjev sezone se je uvrstil le en član novih prvakov (z 31,2 milijona $ je bil sedmi branilec Kyle Lowry, ki igra v Kanadi že sedem let), MVP letošnjega finala Leonard je bil šele 36. s 23,1 milijona, Pascal Siakam pa je bil celo prava terna. Kamerunski krilni center je bil komaj 27. izbranec nabora 2016, zato je letos igral za pičlih 1,5 milijona dolarjev, a se uveljavil kot drugi strelec in skakalec moštva v končnici. Zaradi cenovno ugodnih nosilcev igre si je lahko Ujiri privoščil več kakovostnih mož in »daljše« moštvo, kar je bila prednost na koncu dolge sezone.
Prvi v vseh statističnih postavkah je bil kajpada Leonard in tako postavil na laž svojega nekdanjega trenerja Gregga Popovicha. Ta je ob lanskem odmevnem prestopu vztrajal, da je Kawhi sicer odličen košarkar, zato je bil MVP finala že leta 2014, ko je bil star 22 let, a da nima značajskih odlik, da bi bil pravi vodja moštva. In zato ni mogel obdržati Ostrog na vrhu, ko so ostareli Tim Duncan, Emanuel Ginobili in Tony Parker. Ni kaj, tudi najboljši se sem ter tja obilno najejo zarečenega kruha. Na veliko veselje Kanadčanov!
Košarkarji Toronta so bili dolgo tarča posmeha, ne le zaradi slabih rezultatov. Največji zvezdniki so se jih izogibali v širokem loku zaradi višjih davkov kot v ZDA in tudi zaradi hladnega vremena. Mnogi so menili, da bo košarka v Kanadi večno v senci hokeja na ledu, bejzbola, kanadskega nogometa in tudi lacrossa. Tretjim je šla v nos celo klubska maskota, rdeči velociraptor s številko 95, letnico ustanovitve kluba.
O sezonah pred prihodom novih košarkarskih junakov s Kawhijem Leonardom na čelu, ki so prekinili šampionsko dinastijo Golden Stata, ne priča le podatek, da so doslej le enajstkrat okusili končnico lige NBA in da so se letos prvič uvrstili v veliki finale. O borni zgodovini kluba priča pogled pod strop 20 let stare Scotiabank Arene, kjer bi zaman iskali kakšen upokojen dres košarkarja domačega moštva. Doslej si takšne časti pač ni nihče zaslužil, čeprav je imel Toronto kar nekaj asov. Navijači na prvo mesto postavljajo Vincea Carterja, slovitega »Air Canado«, ki vztraja pod obroči tudi pri 42 letih v dresu Atlante, na drugo Chrisa Bosha in na tretje Damona Stoudamira, ki je oral ledino v prvih sezonah.
Zgodovinski trenutek: košarkarji Toronta s svojo prvo šampionsko lovoriko. FOTO: USA Today
Slovenci so bili prezgodnji
Sledi so v mestu pustili tudi Slovenci – Rašo Nesterović v sezonah 2006-08 in 2009/10, Uroš Slokar (2006/07) in Primož Brezec (2008) –, vendar so bili za dobro desetletje prezgodnji, da bi okusili pravo košarkarsko mrzlico. Po zaslugi letošnjih uspehov so v državi padli dolgoletni tabuji in anketa med Kanadčani, starimi med 18 in 35 let, je razkrila »škandalozen« zasuk v športni miselnosti. V minulih tednih je veliko več vprašanih spremljalo končnico lige NBA kot boje za hokejski Stanleyjev pokal!
Jalen Rose, nekdanji odlični košarkar, ki je med drugim nosil tudi dres Toronta, zdaj pa je analitik televizijske mreže ESPN, je seveda opazil veliko razliko: »Neverjetno, kakšno eksplozijo strasti je sprožila košarka. Toda koliko košarkarskih moštev ima zgolj Kalifornija? Golden State, LA Lakers, LA Clippers, Sacramento ... Cela Kanada, ki je ogromna dežela, ima le eno profesionalno zasedbo, zato se je vseh 38 milijonov Kanadčanov zedinilo pri navijanju za Toronto. Po državi so našteli vsaj 60 mest, v katerih so se ljubitelji košarke zbirali na prostem, da bi spremljali letošnje boje za naslov prvaka, množice navdušenih pa so bile tako velike kot v ZDA zgolj ob paradah za največje praznike.«
Na plano je udarila pristna ljubezen do igre z oranžno žogo, v kateri Kanadčani še zdaleč niso eksoti. Ne nazadnje jo je leta 1891 izumil njihov rojak James Naismith, v ligo NBA pa so prispevali 41 košarkarjev, kar jih uvršča na prvo mesto večne lestvice okrepitev iz tujine pred Francijo in Srbijo (po 28). Med njimi je pustil največji pečat nekdanji odlični organizator Steve Nash, Rick Fox in Bill Wennington pa se lahko ponašata s po tremi šampionskimi prstani, ki sta jih osvojila z LA Lakers in Chicagom. Toda v duhu kanadske multikulturnosti ni prav nikogar zmotilo, da imajo letošnji prvaki le enega Kanadčana, krilnega centra Chrisa Boucherja, pa še ta je v celotni končnici igral le štiri minute; med finalom ni bil niti med rezervami na klopi.
Ključni trenutek: Torontov predsednik Masai Ujiri je predstavil novi okrepitvi, Kawhija Leonarda (levo) in Dannyja Greena. FOTO: USA Today
Po nigerijskih notah
Pravljica o Toronto Raptors je začela dobivati prijetna poglavja leta 2016, ko so se prvič uvrstili v finale vzhodne konference. Cleveland z LeBronom Jamesom je bil takrat boljši s 4:2 v zmagah, še bolj v naslednjih dveh sezonah v 2. kolu končnice, obakrat s 4:0. Lani pa se je predsednik kluba Masai Ujiri, v Angliji rojeni Nigerijec, ki je odraščal v Zairi v afriški domovini svojih staršev, odločil za temeljit rez in prekinitev črnega niza. Najprej je odpustil Dwana Caseyja, čeprav je bil le mesec dni prej izbran za trenerja leta v ligi NBA, nasledil pa ga je mož, ki pred tem še nikoli samostojno vodil moštva v elitni ligi.
Nick Nurse se je dobro desetletje kalil v Angliji in Belgiji, nato je šest let nabiral izkušnje v ameriški razvojni ligi in bil pet sezon pomočnik pri Torontu, dokler mu niso pri 51 letih ponudili življenjske priložnosti. Ujiri mu je zaupal košarkarje, za katere je verjel, da lahko osvojijo naslov prvaka. Vse upe je položil v roke Kawhija Leonarda, ki je v družbi nekdanjega Olimpijinega aduta Dannyja Greena prišel iz San Antonia v zameno za prvega strelca v zgodovini Toronta DeMarja DeRozana, za vsak primer pa je februarja pripeljal še izkušenega španskega centra Marca Gasola.
Nick Nurse je že v svoji prvi samostojni trenerski sezoni v ligi NBA osvojil naslov prvaka. FOTO: USA Today
Le Lowry med najbolje plačanimi
Četrto najdražjo zasedbo v ligi NBA – s 136,2 milijona ameriških dolarjev za mezde košarkarjev je Toronto letos zaostajal le za Dragićevim Miamijem (151,7), Golden Statom (148,1) in Oklahomo (145,6) – so sestavili na zanimiv način. Med 30 najbolje plačanih košarkarjev sezone se je uvrstil le en član novih prvakov (z 31,2 milijona $ je bil sedmi branilec Kyle Lowry, ki igra v Kanadi že sedem let), MVP letošnjega finala Leonard je bil šele 36. s 23,1 milijona, Pascal Siakam pa je bil celo prava terna. Kamerunski krilni center je bil komaj 27. izbranec nabora 2016, zato je letos igral za pičlih 1,5 milijona dolarjev, a se uveljavil kot drugi strelec in skakalec moštva v končnici. Zaradi cenovno ugodnih nosilcev igre si je lahko Ujiri privoščil več kakovostnih mož in »daljše« moštvo, kar je bila prednost na koncu dolge sezone.
Prvi v vseh statističnih postavkah je bil kajpada Leonard in tako postavil na laž svojega nekdanjega trenerja Gregga Popovicha. Ta je ob lanskem odmevnem prestopu vztrajal, da je Kawhi sicer odličen košarkar, zato je bil MVP finala že leta 2014, ko je bil star 22 let, a da nima značajskih odlik, da bi bil pravi vodja moštva. In zato ni mogel obdržati Ostrog na vrhu, ko so ostareli Tim Duncan, Emanuel Ginobili in Tony Parker. Ni kaj, tudi najboljši se sem ter tja obilno najejo zarečenega kruha. Na veliko veselje Kanadčanov!
