Tiskane izdaje
Vrste košarkarskih upokojencev so minuli teden dobile še enega imenitnega člana. Tim Duncan je tako kot Kobe Bryant, ki je slovo naznanil pred meseci, osvojil pet naslovov prvaka lige NBA, obvladal vse veščine igre in celotno kariero preigral v istem moštvu, vendar je hkrati njegovo popolno nasprotje. Miren, tih in prav nič ne da na slavo, bolj kot posamični podvigi so ga vedno zanimali moštveni uspehi.
Preden je Duncan prispel v San Antonio, so bile Ostroge daleč od današnje slave. V sezoni 1996/97 so zbrale le 20 zmag v 82 tekmah, saj je bil prvi zvezdnik moštva David Robinson v glavnem poškodovan, tako da je bil Gregg Popovich med svojim ognjenim krstom v vlogi prvega trenerja v ligi NBA nenehno na prepihu. Toliko bolj, ker je leto poprej v menedžerski vlogi odslovil razvpitega, a hkrati neverjetno koristnega Dennisa Rodmana. Pravi izbor na naboru NBA pa je postavil vse na glavo. Izkušeni »Admiral« Robinson in nadarjeni novinec sta združila moči v eni najboljših centrskih zasedb vseh časov, tako da je teksaški klub v pičlem letu popravil svoj iztržek za 36 zmag, leto dni pozneje pa že proslavil prvo lovoriko.
Kar so bile nekoč sanje, je nenadoma postalo stalnica. Tim Duncan je nosil dres San Antonia kar 19 sezon, s soigralci vselej dobil vsaj 61 odstotkov tekem in se v sleherni sezoni uvrstil v končnico, v kateri so se jih tekmeci bali kot hudič križa. Igrali so pač nekoliko drugače kot druga moštva. Eni bi rekli z evropskim in južnoameriškim pridihom, drugi so menili, da so dolgočasni podeželani. Tretji so jih ponujali kot zgled kolektivnega sodelovanja in vedenja, domala vsi pa so zasluge za uspehe pripisovali Duncanu. Sam se ni nikoli silil v ospredje, pustil je, da so govorila njegova dejanja. Kot edini v zadnjih 35 letih se je uvrstil v elitno peterko sezone že kot novinec in vso kariero užival neizmerno spoštovanje kot »Mr. Fundamental«. Vedno je namreč poskušal uporabljati najbolj preproste veščine, brez odvečnih potez za pridobivanje popularnosti.
Zadnjo tekmo je odigral 12. maja, dobra dva tedna po 40. rojstnem dnevu. Proti Oklahomi je zbral 19 točk in 5 skokov ter neslišno odkorakal med legende kot edini košarkar, ki je osvojil šampionske prstane v treh različnih desetletjih. Ameriška mreža ESPN ga je izbrala za najboljšega krilnega centra v zgodovini lige NBA pred Karlom Malonom, v skupni razpredelnici vseh košarkarjev pa mu namenila osmo mesto za Michaelom Jordanom, Kareemom Abdul-Jabbarjem, LeBronom Jamesom, Magicom Johnsonom, Wiltom Chamberlainom, Larryjem Birdom in Billom Russellom.
Njegovih odlik so se najbolj zavedali soigralci, ki jih je na dolgi poti izmenjal kar 140, saj so okusili neverjetno avanturo. Med njimi sta bila tudi Rašo Nesterović, ki so ga leta 2003 pripeljali v San Antonio, da bi poskusil nadomestiti Robinsona, in Beno Udrih. Najbolje pa sta se z Duncanom ujela Emanuel Ginobili in Tony Parker. Zasloveli so kot velika trojica in najuspešnejši trio vseh časov, saj so skupaj dosegli največ zmag tako v tekmah rednega dela prvenstva (575) kot v končnici (126). Izjemno plodno je bilo tudi sodelovanje z Greggom Popovichem, ki je njegova sorodna duša in vztraja na klopi Ostrog.
»Kdo ve, kje bi bil, če ne bi bilo Tima. Verjetno bi bil zavaljen in bi treniral kakšno lokalno klapo za nagrade Budweiserja,« pravi strateg Ostrog, ki dobro ve, da se je Duncan vsako leto strinjal z nižjo plačo, kot bi si jo zaslužil, da so lahko sestavili čim boljše moštvo. Kljub vsemu je pri San Antoniu dobil 240 milijonov dolarjev, za katere nihče ne ve, koliko mu sploh pomenijo. To je potrdil tudi sam: »Denar nikoli ni bil pri vrhu mojih prioritet. Zato pa sem zelo tekmovalen, a na svoj način. Ne vpijem in se ne prerivam, igral pa sem, dokler sem užival. Odhajam ponosen, ker smo trije fantiči z Deviških otokov, Francije in Argentine doživeli toliko stvari v domovini košarke.«
