Zdovčevo življenjsko delo: Olimpija kot Žalgiris
Vrnitev legende še ni zagotovilo za košarkarski razcvet
Odpri galerijo
Znanje, avtoriteta in delavnost so vrhunska priporočila Jureta Zdovca za oblikovanje evropske Olimpije. FOTO: Uroš Hočevar/Delo
V dnevih pred intervjujem v Delu, v katerem je bila po malem že napovedana vrnitev Jureta Zdovca na trenerski stolček košarkarjev Olimpije, sem v medijih zasledil, da se »Šarčevi pripravljajo zavzeti tudi Petrol«. Naključje ali ne, Zdovc je prevzel Petrol, sicer košarkarskega, in ni kandidat predsednika vlade (mimogrede, kar zadeva športne afinitete, je zdajšnji premier precej podoben do športa vzvišenemu Janezu Drnovšku, kar ni kdo ve kako pozitivno), marveč Zorana Jankovića. In seveda vseh drugih iz velike košarkarske koalicije politikov in gospodarstvenikov, ki rešujejo ali krmarijo državo ter velika podjetja in skupaj zmorejo več milijard evrov prihodkov.
Košarkarska Olimpija brez politike in domačijskega gospodarskega lobija – to si je treba priznati – ne bi bila več živa. Kdo ve, morda bi bila že oživljena, zdrava in na poti k stari slavi, če bi šla skozi popolno katarzo ter vzpostavila vodstveno in lastniško strukturo, ki bi imela v domačem političnem in gospodarskem bazenu zgolj bolj ali manj goreče podpornike, enakovredne gledalcu s plačano vstopnico. Ali in predvsem poslovne partnerje. V drobovju svojega ustroja pa usposobljene in verodostojne ljudi, ki imajo košarko, posel in seveda administracijo v malem prstu.
Košarkarska Olimpija brez politike in domačijskega gospodarskega lobija – to si je treba priznati – ne bi bila več živa.
Bodimo iskreni, sestaviti idealen športni kolektiv, kakršen je bila nekoč Olimpija, z vsemi (za)želenimi kadri, je v Sloveniji in v drugačnih razmerah kot, na primer, v nekdanji skupni državi ali na začetku samostojnosti, ko je bilo še marsikaj mogoče skriti pod preprogo nacionalnega interesa, tako rekoč misija nemogoče. V športu kaže upoštevati še enega od najpomembnejših dejavnikov – srečo. Zraven sodi še potrpljenje. Olimpija že lep čas nima ničesar, zgolj načelno soglasje reševalcev, da se v njeno krsto ne smejo zabiti še zadnji žeblji.
Jure Zdovc in Olimpija sta si usojena. Kaj lahko opravi in kako, je že druga tema. Nekdanji vrhunski košarkar z nespornim znanjem in ugledom tudi zunaj slovenskega okolja je v letih, ko bi lahko izjemne izkušnje prenesel v življenjsko delo. Ni skrivnost, da bi Olimpijo rad oblikoval po vzoru Žalgirisa. V celovit paket spada tudi brzdanje njegove sicer vzkipljive nravi. Ta značajska lastnost je v Zdovčevem primeru zelo pomembna, saj si trener z vlogo gasilca, ustvarjalca in voditelja ne sme privoščiti, da v poslanstvu na daljši rok ne bi imel potrpljenja. Enemu izbruhu bi sledili drugi, zaradi česar bi šlo hitro vse k vragu.
Toda vrnimo se k možnosti, da se dejansko zgodi prevrat v Petrolovem vodstvu in da novi vodja ne upošteva Petrolove vloge v košarkarski koaliciji voljnih. Si predstavljate nastavljenega predsednika uprave, ki ga košarka ne zanima, še manj Olimpija? Da ne upošteva župana, drugih pokroviteljev, kot sta BTC, Spar ... Oprostite za črnogledost, ampak potem bi se Olimpiji naglo bližal nov kolaps. V vrhunskem športu, posebno prestižnem, kot je košarka, brez učinkovitega vodenja z natančno določeno hierarhično strukturo v resni globalni konkurenci ni nobene možnosti za uspeh.
Če si zdajšnja koalicija ni zagotovila absolutne podpore in nedotakljivosti v programski shemi vselej lakomne vladajoče politike, Olimpiji pri preoblikovanju v slovenski Žalgiris ne moreta pomagati niti dva Zdovca, eden na igrišču in drugi na parketu.
Košarkarska Olimpija brez politike in domačijskega gospodarskega lobija – to si je treba priznati – ne bi bila več živa. Kdo ve, morda bi bila že oživljena, zdrava in na poti k stari slavi, če bi šla skozi popolno katarzo ter vzpostavila vodstveno in lastniško strukturo, ki bi imela v domačem političnem in gospodarskem bazenu zgolj bolj ali manj goreče podpornike, enakovredne gledalcu s plačano vstopnico. Ali in predvsem poslovne partnerje. V drobovju svojega ustroja pa usposobljene in verodostojne ljudi, ki imajo košarko, posel in seveda administracijo v malem prstu.
Košarkarska Olimpija brez politike in domačijskega gospodarskega lobija – to si je treba priznati – ne bi bila več živa.
Bodimo iskreni, sestaviti idealen športni kolektiv, kakršen je bila nekoč Olimpija, z vsemi (za)želenimi kadri, je v Sloveniji in v drugačnih razmerah kot, na primer, v nekdanji skupni državi ali na začetku samostojnosti, ko je bilo še marsikaj mogoče skriti pod preprogo nacionalnega interesa, tako rekoč misija nemogoče. V športu kaže upoštevati še enega od najpomembnejših dejavnikov – srečo. Zraven sodi še potrpljenje. Olimpija že lep čas nima ničesar, zgolj načelno soglasje reševalcev, da se v njeno krsto ne smejo zabiti še zadnji žeblji.
Jure Zdovc in Olimpija sta si usojena. Kaj lahko opravi in kako, je že druga tema. Nekdanji vrhunski košarkar z nespornim znanjem in ugledom tudi zunaj slovenskega okolja je v letih, ko bi lahko izjemne izkušnje prenesel v življenjsko delo. Ni skrivnost, da bi Olimpijo rad oblikoval po vzoru Žalgirisa. V celovit paket spada tudi brzdanje njegove sicer vzkipljive nravi. Ta značajska lastnost je v Zdovčevem primeru zelo pomembna, saj si trener z vlogo gasilca, ustvarjalca in voditelja ne sme privoščiti, da v poslanstvu na daljši rok ne bi imel potrpljenja. Enemu izbruhu bi sledili drugi, zaradi česar bi šlo hitro vse k vragu.
Toda vrnimo se k možnosti, da se dejansko zgodi prevrat v Petrolovem vodstvu in da novi vodja ne upošteva Petrolove vloge v košarkarski koaliciji voljnih. Si predstavljate nastavljenega predsednika uprave, ki ga košarka ne zanima, še manj Olimpija? Da ne upošteva župana, drugih pokroviteljev, kot sta BTC, Spar ... Oprostite za črnogledost, ampak potem bi se Olimpiji naglo bližal nov kolaps. V vrhunskem športu, posebno prestižnem, kot je košarka, brez učinkovitega vodenja z natančno določeno hierarhično strukturo v resni globalni konkurenci ni nobene možnosti za uspeh.
Če si zdajšnja koalicija ni zagotovila absolutne podpore in nedotakljivosti v programski shemi vselej lakomne vladajoče politike, Olimpiji pri preoblikovanju v slovenski Žalgiris ne moreta pomagati niti dva Zdovca, eden na igrišču in drugi na parketu.
