Tiskane izdaje
Maraton Franja je zahteven projekt, v katerem v različnih vlogah, od udeležencev, organizatorjev do gledalcev, sodeluje več kot 60.000 ljudi. Gorazd Penko je »komandant kolesarske parade«, kot se je včasih rad poimenoval eden izmed ustanoviteljev dirke in prvi direktor Zvone Zanoškar. Franja je pod njegovo in Penkovo taktirko zrasla v del slovenske športne prepoznavnosti in tradicije. Postala je pravi praznik kolesarstva.
Vodenje Franje ste prevzeli pred dvanajstimi leti. Letos ste maraton prvič speljali brez legendarnega Zanoškarja. Franja deluje še vedno tako, kot jo je on začrtal. Kako ste doživljali vašega nekdanjega trenerja in šefa?
Delamo po Zvonetovih načelih, ker drugače bo »prišel nazaj«. Tako je rekel pred leti, ko mi je predal vodenje maratona. Med nama je bilo vselej veliko zaupanje. Izkazoval mi ga je že kot zelenemu tekmovalcu v Rogu, nato pa vso kariero in tudi po tem, ko mi je predal posle. Bil pa je zelo strog učitelj. V klubu so se ga vsi bali. Jaz se ga nisem, tako kot se ne bojim nikogar. Morda je bila to tista moja lastnost, ki naju je za vekomaj povezala. Dajal mi je vso podporo. Zelo hvaležen sem mu, da mi je omogočil izobraževanje. Ko mi je rekel, da mi bo predal Franjo, sem se spraševal, kje je našel prav mene. Mislil sem si: dobro, če bo kaj narobe, me bodo tako ali tako razrešili ...
Štart in cilj Franje je bil dolga leta v Tacnu. Kaj je prinesla selitev v BTC?
V največjem trgovskem centru v tem delu Evrope so pokazali veliko zanimanje za Franjo, a le z enim pogojem, da bo mednarodno prepoznaven. Vse sile smo napeli, da bi prišli v serijo Golden Bike. Žal pa je propadla, še preden smo se vključili vanjo. Na podlagi kandidature za Golden Bike so nas nato uvrstili v svetovni koledar.
S preobrazbo ste Franjo postavili ob bok največjim tovrstnim prireditvam v svetu. Denimo maratonu v Dolomitih?
Dolomitski maraton je zaradi pokrajine in Gira d'Italia, ki vsako leto gostuje na dva tisoč in več metrov visokih prelazih, med najbolj prestižnimi v svetu. Italijani ga zelo spretno tržijo in ne potrebujejo druge prepoznavne niše ali odskočne deske. Z njimi se po tej plati težko kosamo. Naša prednost je, da imamo ob progi veliko gledalcev, ki zadnja leta ustvarjajo vzdušje največjih dirk. Nekdanji belgijski kolesar in nekaj časa tudi boter naše prireditve Johan Museeuw se je čudil, kako ljudje tako množično podpirajo maraton, če na njem ni profesionalcev. Prav ta predanost prireditvi je ena izmed naših velikih prednosti, ki jo moramo v prihodnje izkoristiti.
Množična kolesarska rekreacija na visoki ravni se je razmahnila po letu 1998, ko se je začelo kolesarstvo dvigovati v anglo-saksonskem svetu.
V šestnajstih letih je Anglija postala svetovna velesila. Samo v marcu in aprilu je bilo na Otoku kar 64 prireditev in dirk za rekreativce. Anglija in še zlasti Amerika sta postali svetovno tržišče za visoko kolesarsko tehnologijo. Rekreativno kolesarstvo se je tako razširilo, da danes profesionalno v elitni konkurenci predstavlja le še 0,5 odstotkov celotne kolesarske zgodbe v svetu.
Pri nas se je množično kolesarstvo nezadržno začelo širiti po letu 2000. Zakaj smo bili tako pozni?
Ker nismo imeli dovolj močno razvite zavesti, da moramo tudi sami narediti kaj za svoje zdravje in dobro počutje, ne glede na starost. Raziskave kažejo, da je primerna oblika rekreacije za vsa življenjska obdobja. Veliko bolj kot tek. Kolesarstvo ima svojo filozofijo. Če si star ali mlad, lep ali grd, v vsakem primeru se lahko voziš s kolesom. Zadnje objave iz Amerike kažejo, da se vrhunski menedžerji bolj osredotočajo na vožnjo s kolesom kot na golf. Ugotovili so, da imajo od kolesarjenja veliko več.
Zanimivi so premiki, opažanja, kako se določene nacije lotevajo tega. Kje smo v Sloveniji?
Vsako okolje ima svoje posebnosti. Mi sledimo bolj trendom, ki so danes najbolj razviti v Ameriki, Veliki Britaniji, Nemčiji in skandinavskih državah. Paradoks pa je, da kolesarske nacije Španija, Italija in Francija v mnogočem zaostajajo. Prevzete nad dosežki v tekmovalnem športu zviška gledajo na rekreativno kolesarstvo. Pravzaprav ga zapostavljajo, tako kot tudi žensko kolesarstvo. To jih že precej tepe, saj je industriji oziroma proizvajalcem vseeno, kdo kupi kolo za 7000 evrov – Jožica, Srečko, Felice, Felix, Pilar ali Jacques. V Italiji se že dogaja, da določeni pokrovitelji raje izberejo rekreativno kolesarstvo, ker se rekreacija giba med pet, sedem in deset tisoč udeleženci ter gledalci tedensko.
Slovenija je zaradi svoje majhnosti posebna. Po številu kolesarjev na prebivalca sodi med najbolj razvite.
Pred leti sta Fakulteta za šport in Olimpijski komite Slovenije naredila anketo, v kateri se je 350.000 ljudi izjasnilo, da se redno ali občasno ukvarjajo s kolesarstvom. Danes je ta trend še toliko večji. Pomemben dejavnik pri priljubljenosti so bili tudi tekmovalni uspehi najboljših slovenskih reprezentantov (leta 2001 je Andrej Hauptman osvojil bronasto kolajno na SP – op. p). Pri ženskah smo najbrž med vodilnimi na svetu. Lani je bilo na Franji 11 odstotkov udeleženk nežnejšega spola, se pravi 349 ženske od nekaj več kot 3000 udeležencev. Letos jih je bilo na obeh maratonih in vožnji na kronometer 421 med več kot 4000. To je svojevrsten fenomen v svetovnem merilu. Na večini maratonov se ta številka giblje okrog pet odstotkov. Izjema je maraton v Dolomitih, kjer se, navkljub težavnosti proge, število žensk zadnja leta veča in dosega že 10 odstotkov.
Slovenke imajo rade kolesarstvo, kar lahko vsak dan vidimo na cestah. Kako doživljate razmah ženskega kolesarstva?
Razmerje ženske : moški na kolesih je v odstotkih 35:65, kar je precej več kot v mnogih državah razvitega sveta. To se pozna tudi pri prodaji koles. Znani trgovec, ki ima trgovino na trasi Franje, mi je povedal, da so včasih, ko ni bilo ženske ekipe, prodali letno pet koles. Zdaj dve na teden!
Žensko tekmovalno kolesarstvo obstaja dobrih 50 let. Pri nas je bilo kolikor toliko razvito, ko sta bila zanj zagreta Jože in Vida Uršič (slednja še vedno tekmuje) ter nekaj posameznic, ki pa so bile prepuščene same sebi. Potem je potonilo, ker smo ga pač odločno podcenjevali. Zdaj spet raste. Prva ženska profesionalna ekipa BTC City Ljubljana je nastala iz maratona Franja. Kako ste se iz moškega kolesarstva preusmerili k dekletom?
Ko sem bil leta 2000 še selektor moške reprezentance, me je Delov novinar Primož Kališnik prepričeval, da za Franjo ustanovimo žensko ekipo. Vendar se zaradi obveznosti in prezaposlenosti – bil sem reprezentančni selektor in trener v Rogu – tega projekta nisem mogel lotiti. Imel sem osnutek, kako bi ženska ekipa izgledala, a ni šlo, kar mi je takrat tudi Zvone Zanoškar predal vse posle v maratonu Franja. Še danes ne vem, kako mi je takrat uspelo opraviti vse zadolžitve. V kolesarskih krogih so se čudili, kako to, da imamo tako močno moško kolesarstvo, ženske ekipe pa nimamo. Potem pa sem nekega dne, mislim, da je bilo leta 2005, pogledal štartno listo in videl, da je prijavljeno 32 ali 37 kolesark. Točnega števila se ne spomnim.
Kališnikove kolesarke Kluba Polet vas sprva niso upale vprašati, ali bi jih trenirali. Potem pa se je ena od njih le opogumila.
Ja, Maja Žitnik je konec sezone prišla k meni in v imenu vseh dam izrazila željo, da bi tekmovale. Kakšen poseben navdušenec za ženske dirkanje nisem bil. Je pa bil to čas, ko smo se z Italijani pogovarjali o priključitvi našega maratona Alpe Adria Touru. Dogovorili smo se, da ima vsak organizator svojo ekipo. Delo, Polet in Kališnik so bili za žensko ekipo. Potem smo z dekleti nastopali na maratonih Alpe Adria Toura.
Kako ste pokrivali stroške?
Določene razmere za delovanje in nastope smo zagotovili v klubu. Dekleta so si še lani sama plačevala treninge in priprave, opremo pa smo jim zagotovili v klubu. Tako se je začela zgodba o dekliški ekipi za maratone, ki se je prelevila v prvo slovensko profesionalno ekipo.
Kako uspevate združiti maraton Franjo in trenersko delo v ženski ekipi?
Po duši sem in vedno bom trener. Franjo sem prevzel po sili razmer. Dekletom sem se opravičil, ker se jim ne morem v celoti posvetiti. Tudi svojima otrokoma Karin in Izidorju, ki sta se odločila za kolesarstvo, se žal ne morem posvečati toliko, kot bi onadva želela. To me precej muči, ker sem pri svojem delu perfekcionist. Upam, da razumejo.
Kolesarji vsega sveta ne razumejo, kako to, da imamo deželo narejeno za kolesarstvo, a je s poraznimi cestami tako neprijazna do tega športa.
Žal je to dejstvo, ki ga ne moremo skriti. Če ne poznaš cest, se ti hitro lahko zgodi, da zaviješ na odseke, ki so nam v veliko sramoto. Med njimi je denimo na Franji odsek Povodje – Šmartno pod Šmarno goro ali pa cesta v starem delu mesta v Škofji Loki. Vsi vemo, kaj bi bilo treba narediti, a se ne premakne. Prometno infrastrukturo bi morali spremeniti v bolj primerno kolesarstvu. Vsi klančki, pločniki in robovi, kot so v Vižmarjih, Logatcu, Tacnu in večini krajev po Sloveniji odbijajo človeka od vožnje s kolesom. Bolj kot užitek na kolesu me kolesarjenje po teh cestah spominja na vožnjo po grbinah. So pa seveda tudi na novo asfaltirane ceste na Notranjskem, Dolenjskem, Krasu in Štajerskem, ki so sicer odlične, a za rekreativno-potovalno kolesarjenje precej zahtevne.
Koliko so sploh varne slovenske ceste?
Označenih stez na cestah zunaj naselij skorajda ni, zato o kolesarskih stezah dva metra ločenih od prometnega pasu lahko le sanjamo. Dejstvo pa je, da je varnost v prvi vrsti odvisna od kulture voznikov. Ta se je v zadnjih letih precej izboljšala. V klubu kolesarjem in kolesarkam nenehno poudarjamo, da morajo zaradi slabih razmer za kolesarje sami poskrbeti za svojo varnost ter predvidevati dogodke na cestišču zase in za druge udeležence prometa.
Koliko ljudi v Sloveniji živi od kolesarstva?
Težko je najti pravo številko, vsekakor pa precej, saj so po vsej državi posejane trgovine in servisi. Kot vidim, živijo solidno. V kolesarski posel sodijo tudi proizvajalci dresov, trgovci s športno prehrano.
Pogrešate tovarno koles Rog, ki je bila nekoč sinonim ne samo slovenskega kolesarstva, ampak tudi eden izmed simbolov slovenske industrije?
Seveda. Prepričan sem, da bi Rog lahko preživel, če bi se prilagajal času. Žal tega ljudje, ki so ga vodili, niso bili sposobni. Do zmanjševanja zaposlenih bi zagotovo prišlo, vendar bi blagovna znamka obstala in danes tudi dobro živela. Le pravilno bi se morali organizirati.
Morda pa se bo le pojavila kakšna nova znamka slovenskih koles, če se bodo kolesarji novejših rodov videli kot bodoči podjetniki in proizvajalci. Kaj menite?
Menim, da bi lahko še vedno proizvajali kolesa na svetovni kakovostni ravni. Imamo dovolj strokovnjakov, le prave ljudi je treba zbrati skupaj. To seveda ne pomeni, da bi bili pomemben proizvajalec, ker smo pač majhni. Zagotovo pa bi lahko zelo vrhunsko delovali na določenem področju. Takšen potencial ima zagotovo naš nekdanji kolesar Jure Berk, ki je odličen popravljalec karbonskih koles. V Sloveniji smo močni v dodani vrednosti določenega proizvoda.
Konec avgusta bo Slovenija oziroma Ljubljana gostila svetovno prvenstvo za rekreativce. Kakšno udeležbo pričakujete.
Ko smo se odločali za kandidaturo, smo računali, da bi bil izjemen dogodek, če bi na prvenstvu nastopilo 1000 udeležencev. Upam, da bomo dosegli to udeležbo oziroma da se nam ne bo zgodilo to, kar se je lani v Trentu Italijanom, ko je bilo domačih kolesarjev manj kot Avstralcev. Proga maratona Franja je takšna, da je primerna za veliko tipov kolesarjev. Pomembno za naš maraton in SP je, da smo v stičišču mnogih kolesarskih držav. Blizu nismo le Italijanom in Avstrijcem ter Hrvatom, ampak tudi Francozom, Švicarjem, Nemcem, Čehom, Poljakom in navsezadnje so blizu tudi Nizozemci, Litvanci in Ukrajinci. Ob tem kaže poudariti, da je veliko kolesarskih gostov iz Amerike in Avstralije.
Pri kolesarski zvezi resno razmišljate o kandidaturi za cestno svetovno prvenstvo. Kakšne so realne možnosti, da bi gostili največje kolesarske ase?
Organizacijsko smo prvenstvo sposobni vrhunsko izpeljati, kar dokazujemo na vseh ravneh – od policije do varovanja – na maratonu Franja. Svetovna prvenstva po svetu organizirajo kraji in pokrajine, ki so največkrat po številu prebivalcev in dohodku močnejši od Slovenije. Gostitelj je lahko le Ljubljana, vendar pa pri nas brez pomoči države ne bi šlo. A pri pripravi kandidature ne moremo prehitevati dogodkov. Za prvenstvo mora biti najprej država s finančnim zagotovilom. Svetovno prvenstvo je izziv za slovensko gospodarstvo kot tudi turizem. Sam vidim največjo težavo v nastanitveni infrastrukturi in prenočitvenih zmožnostih. Samo tistih, ki morajo biti na svetovnem prvenstvu, je ponavadi več kot 8600. Za Ljubljano pa je znano, da so hotelske zmogljivosti polovično zasedene, četudi se nič posebnega ne dogaja. V krogu 60 do 70 kilometrov bi gostje SP hitro napolnili vse hotele in druge nastanitvene objekte. Dejstvo je, da prvenstva povsod pripravljajo iz gospodarsko-turističnih vzgibov. Večjih denarnih vložkov v Sloveniji ne bi bilo potrebnih, razen tega, da obstoječe ceste razširimo in pripravimo za dirkanje največjih mojstrov.
Kje pa bi sploh izpeljali prvenstvo?
Proga za kronometer na Franji je primerna tudi za elito. Lahko bi bila prvi del cestnih dirk. Glede na to, da lahko prvenstvo razpršimo po Sloveniji, bi moško ekipno preizkušnjo v vožnji na čas naredili v Novem mestu, še zlasti, če bi se moštvo Adrie Mobila uvrstilo nanj. Ženski ekipni kronometer bi bil med Postojno in Ljubljano. Proga je sorazmerno dolga, a je lahka in primerna za ženske. Cestne dirke bi lahko začenjali iz istih mest, cilj pa bi bil v Ljubljani, kjer bi imeli krožno dirko z enim ali dvema vzponoma. Cilj bi bil na Kongresnem trgu v Ljubljani. Scenarij smo pri zvezi naredili skupaj z mestom. Težavnost trase bi lahko naredili primerno slovenskim adutom, denimo Luki Mezgecu ali pač Mateju Mohoriču, Janu Polancu oziroma tistim kolesarjem, ki bodo v letu prvenstva na vrhuncu moči. Vsak organizator lahko pri postavitvi trase tudi taktizira na svoj račun.
Vsako leto se pogovarjamo o odlični organizaciji, a se tudi sprašujemo, kakšna je prihodnost Franje?
Želimo si, da bi postala kolesarski praznik v širšem družbenem pomenu. Proga je primerna za širok krog ljudi. Tudi prezahtevna ni. V Alpe Adria Touru se čudijo, zakaj imamo na dolgi trasi tudi 2000 udeležencev, večina pa 250. Odgovor je na dlani. Zato, ker imajo maratoni večinoma pet ali šest vzponov, kakršen je pri nas Kladje. Tudi za zelo dobre kolesarje je težko imeti 3500 metrov višinske razlike na 160 kilometrih. Trasa Franje je zelo hitra in zato primerna za večjo množico kolesarjev. Na njej lahko vsak kolesari, hitro ali počasi, odvisno pač od posameznikove pripravljenosti. Lahko se vanj vključi kjerkoli želi – v Vrhniki, Logatcu, Idriji, Cerknem, Škofji Loki ...
Letos ste celotno traso označili s tablami. Na trasi ni bilo videti niti enega parkiranega avtomobila. Pravite, da je bil obisk gledalcev zaradi tega večji kot kdajkoli.
Oznake so bile zagotovo največja pridobitev. Ljudje so bili seznanjeni s Franjo in zanjo živeli. Gledalci so me navdušili. Navijali so s tolkali, trobili, ragljami, sirenami ... Vzdušje je bilo fantastično. Tudi samoorganizirane okrepčevalnice so bile ob cesti. Hvala vsem, ki so živeli s Franjo in pripomogli, da je bila kolesarska, kot še nikoli doslej.
Letošnja vožnja na kronomer za pokal UCI in državno prvenstvo ni potrdila samo visoko organizacijsko kakovost, ampak je bila tudi tekmovalno zadetek v polno. Najbrž bi veljalo nadgraditi to prireditev?
Konkurenca je bila med ženskami na zelo visoki kakovostni ravni. Glede na to, da so bile vse ekipe zadovoljne in so izrazile željo, da bi še naprej prihajale v Ljubljano, razmišljam, da bi v prihodnje priredili trietapno dirko. Petkovemu kronometru in nedeljski dirki na trasi maratona Franja bi dodali še sobotno etapo. V kakšni obliki se še nismo zmenili, vsekakor pa bi bila v Ljubljani.
