Tiskane izdaje
Ljubljana – Osemdesetletnika Tone Fornezzi-Tof in Janez Winkler simbolizirata maraton Franjo, kolesarsko preizkušnjo, ki je v 33 letih postala praznik kolesarstva, mešanica trpljenja in nepopisnega užitka, ki ga uživač na kolesu lahko doživi le po tri- in večurnem jahanju na »jeklenem konjičku«.
Letos sta prekolesarila mali maraton z Zanoškarjevim bataljonom oziroma skupino nekoč najbližjih sodelavcev lani preminulega Zvoneta Zanoškarja, alfo in omego prireditve, ki se je z leti vpisala med najpomembnejše in najbolj množične na svetu. Na slovesni podelitvi pokalov so ju nagradili z gromkim aplavzom, tako kot tudi Luko Mezgeca, junaka Gira, ki je Slovenijo tako razveselil z zmago v zadnji etapi v Trstu.
Letošnji maraton je potekal v sedmih hitrostih
Pravzaprav si je čestitke zaslužilo vseh 7600 udeležencev, kolikor jih je letos nastopilo v soboto in nedeljo na Franji v velikem (156 km), malem (97 km) in družinskem maratonu (25 km). Starosti Tof in Janez sta, ne glede na vse udeležence, sinonim za slovenske kolesarske grče, kakršnih je v vseh starostnih kategorijah vsako leto več. Tudi brezmejna energija, ki sta jo izžarevala, je značilna za kolesarsko druščino, v kateri ni drugih misli kot, kako premagati pregrade in zavore, ki jih postavljata telo in glava.
Letošnji maraton je potekal v sedmih hitrostih. Udeleženci so startali po starostnih skupinah. Večina je bila z delitvijo zelo zadovoljna, ker ni bilo strahu pred padcem in gnečo, kakršna je bila v preteklih letih, ko so vsi startali skupaj. Drugi (v veliki manjšini) so bentili, ker niso mogli dirkati. Zmagali so seveda prvi, ker je maraton vendarle kolesarjenje rekreativcev, v katerem so zmagovalci vsi.
Tudi tisti, ki so se karavani pridružili na Vrhniki, v Logatcu, Idriji ali pač v Škofji Loki. Vsak pač kolesari po svojih zmožnostih, času in vremenu primerno. V nedeljo je bilo na progi peklensko vroče. Najtežje je bilo na vzponu na Kladje, kjer niti prhanje ni dovolj ohladilo pregretih glav. Kako peklensko je bilo, morda najbolje povedo besede nekdanjega profesionalca Jureta Pavliča, ki je v zadnjem delu progo v ljubljanskem kotlu videl dvojno. Vročinskih krčev, žal, nič ni moglo ublažiti. Tudi štirje litri vode so bili za nekatere premalo.
Dirkači so bili visoko motivirani
Kakorkoli že, slavo zmagovalcev sta na velikem maratonu požela tridesetletnika – Italijan Giuseppe Di Salvo (3;30:48) in Madžarka Monika Kiraly (3;40:25). Sicilijanec je v šprintu četverice prehitel tudi Primoža Porento, člana najbolj množičnega kluba na letošnjem maratonu, Bambija iz Kranja (skupaj jih je nastopilo 110 članov). Drugi najboljši Slovenec je bil Igor Kopše (Arbo) tretji pa Matej Lovše (Tuš Mobil).
Madžarka iz Mosonmagyarovara, kraja na severozahodu Madžarske (na meji s Slovaško), je bila hitrejša od zmagovalke med Slovenkami Laure Šimenc (KD Alpe). Ajda Opeka (KD Branik) je bil četrta, medtem ko sta bili Špela Škrajnar in Andreja Jagodic (Tuš Mobil) peti in šesti. Na malem sta bila najhitrejša Sandro Zambolini (2;10:05) in Irena Voglar (Bambi; 2;26:30). Pri moških je bil drugi Uroš Smolej (Bambi), tretji pa Rok Černe, medtem ko sta se pri ženskah za zmagovalko zvrstili Anita Mejač (KSBL 1887) in Dunja Kerpan (Brda).
Dirkači so bili visoko motivirani, saj je bil maraton za večino kvalifikacija za jesensko svetovno prvenstvo. Di Salvo, pred dvema letoma še profesionalec v italijanskem moštvu Miche, je pokazal pravi obraz zvitih italijanskih šprinterjev. Naslov svetovnega prvaka je bil dovolj avtoritativen za tekmece, ki so se že po vzponu na Kladje vdali v usodo, da je zmagovalec znan. Italijan, ki si je pred nedeljskim nastopom nekaj dni pozorno ogledoval progo, se je le uvrstil na SP. Porenta, ki na leto prekolesari 15.000 km (toliko kot, denimo, eden najboljših profesionalcev sveta Vincenzo Nibali), je bil zelo zadovoljen, saj je s tretjim mestom dosegel najboljši izid v šestih nastopih (lani je bil peti).
Avtomobilisti kritični do organizacije
Madžarka Kiraly je v Ljubljano prišla prvič in zmagala. Tudi ona je imela največ težav z vročino, sicer pa je bila, tako kot vsi udeleženci, navdušena nad sprejemom ob trasi. Ob progi malega in velikega maratona je bil stokilometrski špalir ljudi, kakršnega v vsej zgodovini Franje še ni bilo. Najbolj se je dotaknil Gorazda Penka. Solz radostnic ni mogel skriti.
Potem ko je zastor na odru v BTC padel in se je promet po glavnem mestu sprostil, je bilo od nekaterih avtomobilistov slišati, da je bila organizacija slaba, ker se niso mogli nemoteno voziti po mestu. Če bi prišli na cilj maratona, bi zagotovo spremenili mnenje. Toliko dobre in pozitivne energije, kot je je bilo v preteklih treh dneh na Franji, bi Slovenija potrebovala vsak dan. Pravzaprav bi moral biti vsak dan v mestih po Sloveniji praznik kolesarstva.
Tako bi vozniki avtomobilov lažje razumeli kolesarje, predvsem pa misel, da je vožnja s kolesom na koncu najhitrejši in najudobnejši mestni prevoz, predvsem pa svoboda, ki zbistri glavo.
