Čeferin: Na tak način ne moremo razviti vrhunskega športa

Z Aleksandrom Čeferinom smo govorili o zahtevnem letu 2025, še pomembnejšem letu 2026, ob tem pa odprli številne aktualne dileme. V majhnem delu obsežnega intervjuja za Sobotno prilogo Dela smo odprli tudi področje športa, vlaganja v šport in povezanih davčnih izzivov, ta del objavljamo spodaj. Celoten intervju na tej povezavi.

Načeli smo tudi vprašanje davkov v Sloveniji. Kako vidite davčno politiko na področju športa?

Imamo dobrega ministra za šport, ki je še minister za gospodarstvo in turizem, Matjaža Hana, in on se opazno močno trudi, da bi kaj dosegel na tem področju. Naša politika na področju športa je namreč ena najslabših v Evropi, ena najmanj ugodnih. Težko sprejmem, da se politiki fotografirajo pri uspehih športnikov, ki so naši največji promotorji v tujini, ob tem pa jim ne pomagajo, pogosto jim celo škodujejo.

Čeferin preživel zahtevno operacijo in udaril po Perezu

Ste lahko konkretni?

Nisem preverjal številk, toda predsednik enega od nogometnih klubov v Sloveniji mi je rekel, da bi potreboval več kot milijon evrov, če bi želel igralcu nameniti letno neto plačo 500.000 evrov, njegov tekmec na primer na Poljskem pa bi za to potreboval 600.000 evrov. Tako ne moremo razviti vrhunskega športa, ki generira največ športnih idolov, slednji pa množičnost v športu. Davčna politika v športu in kulturi bi morala biti bolj prijazna. Veliko sem se pogovarjal z ministrom Hanom, ampak sam ne more premakniti stvari čez noč.

Bi morali biti bolj ponosni na Slovence, ki v vrhunskih tujih klubih dobro služijo? Morda zveni relativno, toda nikomur pri nas ničesar ne jemljejo, kljub temu pa pogosto vidimo naslednje: ko zmagajo, so naši, ko so oddaljeni od zmag, pa izpostavljamo njihove plače.

Športniki so največji promotorji te države. Vsi Američani, ko se začnejo pogovarjati z mano, mi najprej rečejo: »Luka, Luka.« Luka Dončić je res promotor Slovenije. Tadej Pogačar je morda najboljši kolesar vseh časov. Tudi Benjamin Šeško, Anže Kopitar, Janja Garnbret, da ne naštevam vseh. Bolj bi morali biti ponosni nanje in morali bi jih pritegniti nazaj po koncu kariere. To denimo uspešno počne Grčija; celo Novak Đoković se ni preselil v Srbijo, ampak zdaj živi v Grčiji. Po vsem svetu me sprašujejo, kako je mogoče, da ima dvomilijonski narod tako uspešne športnike. Očitno premoremo ravno dovolj balkanskega in zahodnega, ravno dovolj iznajdljivosti, pridnosti in trme. Ampak saj veste: če politik obleče dres reprezentance ali pa Rogličevo rumeno majico, še ne pomeni, da ga je podprl. S tem poskuša podpreti sebe. Športna infrastruktura v državi? Edini stadion, ki je zgrajen, je zgradila Mestna občina Ljubljana, država ne vlaga. Veliki zaslužki? Športniki zaslužijo, kolikor so vredni na trgu, nihče jim nič ne podari. Naša naloga bi morala biti, da jih poskušamo dobiti nazaj, da jih poskušamo vključiti bodisi v projekt bodisi v promocijo države, ne posameznega politika.

Aleksander Čeferin vodi Uefo od 14. septembra 2016. FOTO: Jože Suhadolnik

Preselimo se iz slovenske politike v mednarodno. Primerjajmo izvršni odbor Uefe in evropsko komisijo: izvršni odbor je načeloma izvoljen na štiri leta, glasove prispevajo države članice Uefe. Podobno je v Evropski uniji, tudi tam volijo članice EU. Toda ko gledamo komisijo ali izvršni odbor, ki mu predsedujete vi, je njun vpliv v svojem okolju različen.

Drži, a tudi sistem je drugačen, če sem povsem iskren. Ko vodimo evropski nogomet, mi tudi financiramo evropski nogomet in morda je zato lažje ohraniti večji vpliv. Pri nas ni političnih struj, pri nas gre izključno za interes panoge, torej nogometa, ki je mnogo ožji od področja, ki ga vodi evropska komisija.

Čeferin: Evropa pridiga celemu svetu, drugi pa nas prehitevajo

Kaj ste se naučili v času vodenja Uefe? Prevzeli ste jo v zelo težkih časih.

Prevzel sem jo v težkih časih, toda kmalu so sledili še težji časi. Jaz sem se v resnici soočal s krizo za krizo, prvi je sledila druga, tej tretja … To je bilo kar naporno, ampak povečini smo izšli kot zmagovalci v vseh kriznih situacijah. Naučil sem se, da je nogomet neke vrste politika, da je v njem ogromno interesov, ker je tako vpliven in ker se v njem obrne tako veliko denarja.

V kontekstu denarja lahko izpostavimo trgovanje z igralci oziroma prestope igralcev. So šle odškodnine predaleč oziroma previsoko?

Zagotovo so zneski za plače in odškodnine vse bolj enormni. Če primerjate, koliko je zaslužil Brane Oblak, pa je bil vrhunski igralec pri Bayernu, ali pa koliko je zaslužil Diego Maradona v primerjavi z igralci danes, je razlika ogromna. Toda ne pozabimo, da te cene določa trg, igralce pa bi težko označili za nekoga, ki je izkoriščan, saj presneto dobro zaslužijo. Drži le, da gre za vse višje številke, in gotovo se postavlja vprašanje, do kdaj bo to trajalo.

Razmišljate o omejitvah?

Mi že imamo omejitve, klubi namreč lahko porabijo največ 70 odstotkov svojega proračuna za plače. Klasična omejitev, kot jo poznajo v Severni Ameriki, po pravilih Evropske unije najbrž ni možna, pravijo pravniki, lahko bi bila problematična. Toda razpravljamo tudi o tem in tudi klubi imajo interes, da se to naredi.