Aleš Čeh je eden najbolj prepoznavnih in najvidnejših članov slovenske nogometne reprezentance, ki je v 90. letih prejšnjega stoletja postavila čudovito igro z žogo na zemljevid samostojne Slovenije. Nogomet je prav po zaslugi tedanjih članskih reprezentantov dokončno dobil domovinsko pravico tudi pri nas. Vrnitev izbrane vrste selektorja Srečka Katanca iz Kijeva na Brnik novembra 1999 je bila zgodovinska, Slovenija je pozneje prvič igrala na evropskem in nato še na svetovnem prvenstvu. Aleš Čeh je bil nezamenljiv del mozaika, klubsko kariero pa je zgradil že prej. Ljubljančan, rojen v Mariboru, se je izkazal za izjemno pronicljivega sogovornika. Lani je pomagal spisati zgodovino tudi na klopi reprezentance Uzbekistana, pri 57 letih je prišel v najboljše obdobje za največje trenerske izzive. To je le del tem, o katerih smo govorili v tokratni epizodi nogometnega podkasta VAR.

Kaj bi dala Katanec in Kavčič za linč, ki ga je doživel Kek

Aleš, vaša zadnja izkušnja sega v Uzbekistan in zgodovinski podvig tamkajšnje reprezentance, ki se je prvič uvrstila na svetovno prvenstvo. Kako ste videli to zgodbo pod vodstvom selektorja Srečka Katanca z več sodelavci, prav vi ste bili njegov dolgoletni pomočnik?

Zelo sem bil vesel, da smo z Uzbekistanom dosegli ta uspeh. Posebej sem vesel zaradi Srečka, ker je to predvsem njegov uspeh. Neverjetno je, kako je pripravil ekipo, kako so mu sledili najprej igralci, na koncu pa cel narod Uzbekistana. Sprva so bili namreč skeptični.

Pojasnite, prosim.

Niso verjeli, da ta ekipa še lahko kaj opravi. Srečko je igralce pripravil do tega, da so dali od sebe vse. Fantje niso takoj sprejeli naših navodil, kar je normalno, češ, trener, zakaj se moramo vračati v obrambo, saj mi smo napadalci. Potem so spoznali, da je Srečko iskren in da jim želi le pomagati, da pridejo na veliko tekmovanje. Ko so to prepoznali, je bilo vse lažje. Moram poudariti, da je prav Srečko Katanec najbolj zaslužen za uvrstitev Uzbekistana na svetovno prvenstvo.

Srečko Katanec (levo) in Aleš Čeh (skrajno desno) med treningom slovenske reprezentance. FOTO: Roman Šipić

Po Katančevi vrnitvi v domovino ste skupaj s sodelavci ostali v Taškentu, nekaj tekem ste vodili prav vi, po uvrstitvi na mundial 2026 pa je zveza angažirala drug štab. Nazadnje ste delovali samostojno leta 2013 pri Rudarju iz Velenja. Kako to, da niste nadaljevali po svoji poti?

Tako je naneslo. Saj v Sloveniji sta samo dva trenerja, ki bi jima bil pomočnik vsak in to ni nič slabega – to sta Srečko Katanec in Matjaž Kek. Tedaj sem dobil priložnost sodelovanja s Srečkom in na tej poti smo sprejeli več izzivov, dobro nam je šlo tudi denimo v Iraku. To ni korak nazaj, od Katanca se lahko veliko naučiš. Srečko je ob tem veliko upošteval mnenje svojega strokovnega štaba, odlično smo delovali. Ko spoznaš, da si z nekom uglašen in imaš enak pogled na nogomet in enake ideje, ne iščeš alternative.

V Bruslju prvič doslej prekinili govor Čeferina

Ko smo vas gledali med vodenjem tistih tekem, smo dobili občutek, da znate živeti s pritiskom in adrenalinom, ki ga prinašajo velike tekme. Eno je namreč voditi treninge in – če smo malce zlobni – hoditi po igrišču s tablico, nekaj drugega ostati zbran pod hudim pritiskom.

Trenersko delo me veseli, to je ključno, in del zgodbe je to, kar omenjate. Nikdar nisem bil prvi trener na veliki sceni, na teh štirih tekmah, ko ni bilo Srečka, pa je šlo za uvrstitev na svetovno prvenstvo, torej znam živeti s pritiskom, pri čemer je vaš, novinarski pritisk, manjši od tega, ki si ga naložiš sam. S Srečkom imam za Slovenijo, Irak in Uzbekistan čez sto dvajset tekem. Mislim, da sem dovolj izkušen, da bi lahko vodil neko ekipo, in premorem dovolj energije in motiva.

V enem od intervjujev pred približno 35 leti ste morali oceniti položaj slovenske reprezentance in njeno mesto v Evropi. Odgovorili ste takole: Težko je reči. Ko bo zaigralo še vseh pet fantov iz tujine, bomo močnejši, trenutno pa smo z vsemi skupaj ob boku Avstrijcem in Madžarom. Danes to še velja?

Morda. Tudi Madžarov ni bilo dvajset let, vsaka reprezentanca ima vzpone in padce. Avstrija je že zadnjih dvajset let tako dobra, ker so tam začeli vlagati v svoje akademije in spremenili sistem vadbe pri mlajših. Največjim klubom po Avstriji so naredili akademije, ki jih sofinancirata zveza in država. In prednost akademije je pač, da najboljši trenirajo z najboljšimi in najboljši se primerjajo z najboljšimi. To prinaša rezultate. Toda za ta koncept je nujno zgraditi dovolj vadbenih površin oziroma igrišč.

Jernej Suhadolnik, Gorazd Nejedly in Aleš Čeh med pogovorom v podkastu VAR. FOTO: Marko Feist

Ob osamosvajanju Slovenije ste že bili med reprezentanti. Kako se spominjate svojih začetkov? Malokdo ve, da ste relativno pozno začeli igrati »pravi« nogomet, saj ste bili v otroštvu bolj znani po igranju malega nogometa in bili tudi pozneje eden najbolj znanih igralcev na »asfaltu« v Ljubljani.

Asfalt … Začel sem v šolskem krožku. Pri trinajstih letih me je moj trener na osnovni šoli Ledina, gospod Janez Titan, peljal v Slovan in me priporočil, tako da sem nekje s štirinajstimi leti začel igrati veliki nogomet. Vmes sem, ko sem živel na Taboru, igral tudi mali nogomet. Starejši so me vzeli medse in mi dali priložnost, da igram tudi za člane, čeprav sem bil zelo mlad. To mi je dalo zelo veliko v moji poznejši karieri.

Bi bilo pametno, da bi igrali mladi fantje tudi danes več malega nogometa?

Razumem trenerje in klube, ki se bojijo poškodb nogometašev. Toda jaz bi otrokom dal več igre na majhnem prostoru. Hitreje se morajo odločati in hitro vleči poteze. Gre tudi za igro ena na ena in spopad s časovnim pritiskom. To bi jim le koristilo tudi na velikem igrišču.

Iz Slovana ste nato prestopili v Olimpijo, kako se spominjate tistega obdobja?

Olimpija je bila takrat prvak medrepubliške lige in je napredovala v drugo ligo. Mislim, da je Koper izgubil v dodatnih kvalifikacijah z Bačko, priložnost je dobila Olimpija. Za Bežigrad sem prišel na povabilo tedanjega trenerja, gospoda Miloša Šoškića, in sem kar od začetka, že z osemnajstimi leti, redno igral za prvo ekipo. Druga liga je bila za mladega igralca odlična, toda izjemno zahtevna. Prvo leto smo končali pod vrhom. Septembra sem moral na služenje vojaškega roka in v tisti sezoni se je Olimpija uvrstila tudi v prvo ligo. Ko sem se vrnil, sem začel igrati tudi v prvi jugoslovanski ligi.

Med enim od pogovorov ste nam omenili, da je bilo izjemno težko zmagati v gosteh. Mlajši si težko predstavljajo, o čem govorite, lahko poveste kaj več in z nami delite kakšno zanimivo prigodo?

(smeh) Tovrstnih epizod je veliko. Kadar smo se pripravljali na tekmo v gosteh, je bil Šoškić z nami le do sredinega treninga, nato je odšel v Beograd, kjer je živel njegov oboleli oče. Tam nam je poskušal zagotoviti vsaj delno enakovredne pogoje sojenja … Spominjam se tekme v Ljubljani, ko smo premagali Sarajevo s 3:0, nato pa nekaj časa pozneje neke tekme proti Hajduku v Splitu. Obakrat isti sodnik. Za Bežigradom sem mu čestital za korektno sojenje, v Splitu sem ga vprašal, kako lahko sodi tako očitno za gostitelja. »Ne skrbi, danes boste izgubili, naslednjič, ko bom sodil v Ljubljani, pa zmagali,« je odvrnil. To je ena od tovrstnih anekdot.

Šeškov trener razočaran, a se zaveda širše slike

Država je nato razpadla, odločili ste se za odhod v Avstrijo, vaš novi delodajalec je postal graški klub GAK. Kdo vas je pripeljal v Gradec? Prvo stran športa v Delu je krasil naslov: Aleš Čeh nepričakovano zapušča bežigrajske nogometaše. Kaj se je zgodilo?

Takrat sem bil kapetan Olimpije, za nameček mlad, razumem tedanje presenečenje novinarjev. Po prvi sezoni, ko smo postali slovenski prvaki, sem na nagovor tedanjega trenerja GAK, gospoda Milana Miklaviča, in pa bivšega selektorja, tedanjega kapetana tega avstrijskega kluba, gospoda Matjaža Keka, prestopil v GAK, ki je tedaj igral v drugi avstrijski ligi.

Aleš Čeh je vodil reprezentanco Uzbekistana tudi v tekmi z močnim Iranom in ostal neporažen. FOTO: Instagram

Pozneje ste se prebili med legende kluba, v močnem avstrijskem prvenstvu ste napredovali tudi v prvo ligo in se prebili celo v pokal Uefa, torej predhodnika današnje evropske lige. Vaš srditi tekmec je bil tedaj zares močni Sturm, ki je uspešno več let igral celo v ligi prvakov.

V klub sem prišel leta 1992, tri leta zatem smo napredovali v prvo ligo in nato vseskozi igrali le v prvi ligi. Tekme s Sturmom so bili pravi derbiji. Premagali so nas tudi s 4:0, mi njih tudi s 5:0 … Govorimo o ekipi, ki jo je vodil Ivica Osim, zanjo so igrali Darko Milanič, Ivica Vastić, pa Kocjan in Franko Foda, sedanji selektor Kosova … Mi smo prišli v pokalu Uefa do dvoboja z Interjem, ki je bil tedaj med najboljšimi ekipami v Evropi.

Nekako vzporedno z vašo rastjo v klubu v Gradcu je rastla tudi slovenska nogometna reprezentanca. Najprej jo je vodil Bojan Prašnikar, nato nekaj let Zdenko Verdenik, leta 1998 jo je prevzel Srečko Katanec in rezultatsko je šlo le še navzgor. Kako bi s časovne razdalje opisali to pot Slovenije?

Prvo tekmo smo igrali na Madžarskem z nekim tamkajšnjim ligašem, in sicer na pomožnem igrišču. Pokojni Branko Mežnar nam je preko svojih avstrijskih zvez nekako uredil stik s Pumo, da smo imeli vsaj drese. Bilo je hladno, zadnji dan smo dobili še bunde. Zahteven, toda lep začetek. Izredno smo bili ponosni, to moram poudariti. Pri vsakem igralcu se je videl ponos, da je lahko zastopal svojo državo. V Jugoslaviji, roko na srce, ni imelo veliko slovenskih nogometašev možnost igrati za reprezentanco.

Rezultatski preboj?

Vsak začetek je zahteven, potrebovali smo skoraj deset let za uvrstitev na prvo veliko tekmovanje. Dokler niso prišle prve tekme, nismo vedeli, kje smo v primerjavi z drugimi v Evropi. Bojan nas je organiziral, Zdenko je postavil model slovenske igre z branjenjem in s hitrimi prehodi v napad, ker je ocenil, da smo lahko le tako konkurenčni tudi drugim. Srečko je dobil že bolj izkušeno ekipo, ki ji je znal vcepiti pravo miselnost za uspešno igro na rezultat ter samozavest in ji dodal učinkovito igro v napadu. Kemija med nami je bila fenomenalna. Tudi tisti, ki niso igrali, so bili zadovoljni, seveda pod narekovaji. Vse to – in izkušnje – nam je prineslo evropsko prvenstvo 2000. Tudi na svetovno prvenstvo 2002, ki bi moralo biti naš vrhunec, smo šli brez poraza v kvalifikacijski skupini.

Čeh ohranja dobro pripravljenost. Takole je leta 2016 pariral Kevinu Kamplu med treningom na Brdu. FOTO: Mavric Pivk

Kako vam je bilo na mundialu po javnem sporu med selektorjem Srečkom Katancem in Zlatkom Zahovićem?

Tri noči nisem spal po tem, kar se je zgodilo po tekmi s Španijo. Nikomur ne bi privoščil, da bi bil v moji koži oziroma v koži mojih soigralcev. Ampak tako se je očitno moralo zgoditi. Poskušali smo odigrati še dve tekmi najboljše, kar smo lahko. Potem sem se glede na leta poslovil od reprezentance tudi jaz ...

Ko smo ravno pri evropskih in svetovnih prvenstvih … V vašem intervjuju izpred štiriintridesetih let je bila tema evropsko prvenstvo na Švedskem. Zatrdili ste, da sta v ospredju moč in hitrost, tehnika pa vse bolj v ozadju. Zveni kot danes, ko se zdi, da atletika prevladuje nad igro.

Morda, toda, kaj pa je tehnika? Nekoč smo uživali, da je nekdo potisnil drugemu žogo med nogami in da je preigraval kot »Cime«. Danes je tehnika nekaj drugega. Denimo to, kako boš sprejel žogo, da boš že s prvim kontaktom dobil prednost pred tekmecem, da ne naštevam naprej. Ali kako se boš pravilno postavil v obrambi, da boš prišel pred igralca in mu odvzel žogo. Drži, da brez odlične telesne pripravljenosti ne moreš opraviti veliko, toda brez prave tehnike prav tako ne. Nogomet je šel v smer izjemno hitrih »tranzicij«, kot radi rečejo, del zgodbe o uspehu so hitri nasprotni napadi.

Enega od učbeniških nasprotnih napadov smo videli nedavno, ko je Benjamin Šeško zabil gol v majici Manchester Uniteda.

Točno. Hvala bogu, da mu je uspelo v zadnjem mesecu tako dobro opozoriti nase. Vesel sem, da je bil Beni tudi psihično dovolj stabilen, da je prišel iz začetne krize, in upam, da bo tudi nadaljeval v takšnem slogu.

Aleš Čeh med treningom slovenske nogometne reprezentance na Brdu pri Kranju. FOTO: Leon Vidic

Se veselite tudi letošnjega svetovnega prvenstva v Severni Ameriki? Gotovo boste spremljali vsaj reprezentanco Uzbekistana.

Spremljal bom številne reprezentance, posebej pa res uzbekistansko. Tam namreč igra več mladih in nadarjenih fantov, ki smo jim ponudili priložnost prav mi. Srečko ni gledal na starost igralcev. Vsi so bili navdušeni, ko je porinil v ogenj trojico upov, to so bili Husanov, ki je nato odšel v Manchester City, pa Fajzulajev in Urunov. Igrajo odlično, gotovo boste slišali zanje tudi na mundialu.