Argentinčev pogum izzval Tottenhamovo pot v Madrid
Londonski klub pod taktirko trenerja Mauricia Pochettina napreduje iz leta v leto
Odpri galerijo
Trener Mauricio Pochettino in igralci Tottenhama so bili zaradi amsterdamskega čudeža v ekstazi. FOTO: Reuters
Če je bil 24 ur pred Tottenhamovim čudežem Jürgen Klopp na Anfieldu v Liverpoolu osrednji mož, je bil v Areni Johana Cruyffa v Amsterdamu njegov kolega in v velikem finalu lige prvakov veliki tekmec Mauricio Pochettino.
Argentinec je imel resda neulovljivega in zmagovalnega "dirkalnega konja" v podobi pariškega izgnanca Lucasa Moure, toda trener je zdesetkano zasedbo mojstrsko popeljal skozi vse ovire do zaključnega dejanja v Madridu 1. junija.
Sreče, ki spremlja hrabre, je bilo v obilici: po treh polčasih je Tottenham zaostajal z 0:3 (po socialnih omrežjih je takoj zaokrožila fatalnost prednosti s 3:0, ki jo je večer prej zapravila tudi Barcelona), popoln zasuk v razburljivi tekmi, ki so jo zaznamovale tudi zapravljene Ajaxove priložnosti, pa je izpeljal z golom sekundo, dve preko sodniškega petminutnega dodatka.
S srečo je Tottenham dopolnil vsa poglavja imenitne zgodbe, ki se je začela pisati poleti 2014 s prihodom Pochettina, njegovim značajskim preoblikovanjem moštva in vodiloma – »Vedno bodi pogumen; Rad sem pogumen«.
Nadaljevala se je z gradnjo novega štadiona, utrditvijo v deseterici najbogatejših klubov na svetu (lansko leto je imel rekordnih 428 milijonov evrov prihodkov in rekorden dobiček 131 milijonov €) in s kadrovsko politiko, ki jo je upodobil prav nepričakovani junak Moura.
Brazilec je bil lanskega januarja namreč zadnji igralski vložek zelo premišljenega klubskega menedžmenta. V zdajšnjih razmerah je bilo 30 milijonov €, kolikor je plačal za hitronogega Mouro, drobiž. Srečno naključje je bilo, da je Brazilec moral iz Pariza oditi zaradi prihoda svojega slavnejšega rojaka Neymarja.
V prepletu Tottenhamovih srečnih in nesrečnih okoliščin, ki so prinesle največji klubski uspeh na evropskem prizorišču, so se največji junaki izmenjevali.
Večji del sezone je bil nesporni prvi mož najboljši angleški napadalec Harry Kane, njegova poškodba v ključnem delu sezone je v ospredje izvrgla potenciale Južnega Korejca Son Heung-mina, v Amsterdamu pa se je v klubsko zgodovino zapisal še Moura.
»Ob Kaneovi odsotnosti so vsi govorili o Sonu, a Moura je zabil tri gole. To samo potrjuje, da je moštvo pomembnejše od posameznika. Ko enega ni, drugi priložnost ima,« je enostavno pojasnil formulo ohranjanja moči in tekmovalnosti moštva tudi takrat, ko je zdesetkano.
A Moura je vendarle prejel čestitke kot posameznik in ne del moštva, ki mu je sicer omogočilo, da je uresničil svoje otroške sanje.
"Finale lige prvakov so bile moje sanje. Kot otrok sem sanjal o tem trenutku in zdaj živim ta trenutek. V njem moramo uživati, to je najboljši trenutek v mojem življenju in karieri," je, kot mnogi soigralci in trener, s solzami sreče na očeh povedal kot blisk hitri Moura. Najlepše čestitko za predstavo pa je vendarle dobil od svojega kapetana in prav tako enega od velikih amsterdamskih junakov vratarja Huga Llorisa.
"Zasluži si vse pohvale, spisal je zgodovino kluba. Zasluži si jih, ker ima izjemen značaj in mislim, da je to njegova lepa zgodba o zadoščenju."
"Bili smo blizu, zelo blizu. Tudi mi bi si zaslužili finale, ampak zadnje sekunde ... Nogomet je lahko zelo lep, ampak tudi zelo krut," se je Ajaxov trener Erik ten Hag, kot mnogi drugi privrženci nizozemskega in vendarle tudi evropskega velikana, v najtežjem možnem trenutku soočil s temnejšo platjo nogometa.
"Kljub vsemu smo imeli čudovito ligo prvakov, nekaj sekund smo bili oddaljeni od finala, moštvo si zasluži pohvale. Ponosen sem na svoje igralce," je dodal trener, ki na Pochettinov izziv z aktiviranjem kar 195 cm visokega španskega veterana Fernanda Llorenteja in maksimalnim tveganjem ni našel ustreznega taktičnega odgovora.
Na Ajaxov neprimeren taktičen odziv v drugem polčasu, ki je izzval nesrečo, je opozorilo mnogo vrhunskih strokovnjakov, med njimi tudi Šved Lars Lagerbäck.
"To je bila norija, brezglavo so napadali za tretji gol, namesto, da bi s posestjo žoge potiskali Tottenham," je, med drugim, selektor Norveške delil oceno z Louis van Gaalom.
Argentinec je imel resda neulovljivega in zmagovalnega "dirkalnega konja" v podobi pariškega izgnanca Lucasa Moure, toda trener je zdesetkano zasedbo mojstrsko popeljal skozi vse ovire do zaključnega dejanja v Madridu 1. junija.
Sreče, ki spremlja hrabre, je bilo v obilici: po treh polčasih je Tottenham zaostajal z 0:3 (po socialnih omrežjih je takoj zaokrožila fatalnost prednosti s 3:0, ki jo je večer prej zapravila tudi Barcelona), popoln zasuk v razburljivi tekmi, ki so jo zaznamovale tudi zapravljene Ajaxove priložnosti, pa je izpeljal z golom sekundo, dve preko sodniškega petminutnega dodatka.
Enega ni, drugi priložnost ima
S srečo je Tottenham dopolnil vsa poglavja imenitne zgodbe, ki se je začela pisati poleti 2014 s prihodom Pochettina, njegovim značajskim preoblikovanjem moštva in vodiloma – »Vedno bodi pogumen; Rad sem pogumen«.
Nadaljevala se je z gradnjo novega štadiona, utrditvijo v deseterici najbogatejših klubov na svetu (lansko leto je imel rekordnih 428 milijonov evrov prihodkov in rekorden dobiček 131 milijonov €) in s kadrovsko politiko, ki jo je upodobil prav nepričakovani junak Moura.
Brazilec je bil lanskega januarja namreč zadnji igralski vložek zelo premišljenega klubskega menedžmenta. V zdajšnjih razmerah je bilo 30 milijonov €, kolikor je plačal za hitronogega Mouro, drobiž. Srečno naključje je bilo, da je Brazilec moral iz Pariza oditi zaradi prihoda svojega slavnejšega rojaka Neymarja.
V prepletu Tottenhamovih srečnih in nesrečnih okoliščin, ki so prinesle največji klubski uspeh na evropskem prizorišču, so se največji junaki izmenjevali.
Lucas Moura je z ostrogami poletel v finale.
Večji del sezone je bil nesporni prvi mož najboljši angleški napadalec Harry Kane, njegova poškodba v ključnem delu sezone je v ospredje izvrgla potenciale Južnega Korejca Son Heung-mina, v Amsterdamu pa se je v klubsko zgodovino zapisal še Moura.
»Ob Kaneovi odsotnosti so vsi govorili o Sonu, a Moura je zabil tri gole. To samo potrjuje, da je moštvo pomembnejše od posameznika. Ko enega ni, drugi priložnost ima,« je enostavno pojasnil formulo ohranjanja moči in tekmovalnosti moštva tudi takrat, ko je zdesetkano.
A Moura je vendarle prejel čestitke kot posameznik in ne del moštva, ki mu je sicer omogočilo, da je uresničil svoje otroške sanje.
"Finale lige prvakov so bile moje sanje. Kot otrok sem sanjal o tem trenutku in zdaj živim ta trenutek. V njem moramo uživati, to je najboljši trenutek v mojem življenju in karieri," je, kot mnogi soigralci in trener, s solzami sreče na očeh povedal kot blisk hitri Moura. Najlepše čestitko za predstavo pa je vendarle dobil od svojega kapetana in prav tako enega od velikih amsterdamskih junakov vratarja Huga Llorisa.
"Zasluži si vse pohvale, spisal je zgodovino kluba. Zasluži si jih, ker ima izjemen značaj in mislim, da je to njegova lepa zgodba o zadoščenju."
Brazilčeva torpeda so zadela tarčo.
Nogomet je lep in krut
"Bili smo blizu, zelo blizu. Tudi mi bi si zaslužili finale, ampak zadnje sekunde ... Nogomet je lahko zelo lep, ampak tudi zelo krut," se je Ajaxov trener Erik ten Hag, kot mnogi drugi privrženci nizozemskega in vendarle tudi evropskega velikana, v najtežjem možnem trenutku soočil s temnejšo platjo nogometa.
"Kljub vsemu smo imeli čudovito ligo prvakov, nekaj sekund smo bili oddaljeni od finala, moštvo si zasluži pohvale. Ponosen sem na svoje igralce," je dodal trener, ki na Pochettinov izziv z aktiviranjem kar 195 cm visokega španskega veterana Fernanda Llorenteja in maksimalnim tveganjem ni našel ustreznega taktičnega odgovora.
Na Ajaxov neprimeren taktičen odziv v drugem polčasu, ki je izzval nesrečo, je opozorilo mnogo vrhunskih strokovnjakov, med njimi tudi Šved Lars Lagerbäck.
"To je bila norija, brezglavo so napadali za tretji gol, namesto, da bi s posestjo žoge potiskali Tottenham," je, med drugim, selektor Norveške delil oceno z Louis van Gaalom.
