Atletico bo spet v zanesljivih Oblakovih rokavicah

»Gremo! Hitreje!« odmeva glas Pabla Vercelloneja, trenerja vratarjev Atletica Madrida, medtem ko se trije mladeniči na travi mečejo v levo in desno. Vercellone brca žogo proti njim ter je vse glasnejši in vse močneje udarja žogo. Trenerjevi klici in vzdihi nogometašev je vse, kar slišimo na majhnem štadionu, obkroženem z rjavimi in zelenimi griči. Več kilometrov naokoli ni ničesar.

Ob 7. uri in 45 minut je zrak še vedno svež, vendar se sonce hitro dviguje nad Los Ángeles de San Rafaelom, mestom, oddaljenim 70 kilometrov severno od Madrida. Slovenski reprezentančni vratar Jan Oblak se tu že dva tedna intenzivno pripravlja na novo sezono. Okolje in način dela sta mu dobro znana, saj od poletja 2014 popolnoma izpolnjuje vse zahteve glavnega trenerja Diega Simeoneja.

»Oblak je tudi letos poleti Oblak. Z eno besedo fantastičen,« pripoveduje klubski tiskovni predstavnik Roberto Hernandez v restavraciji pred hotelom s štirimi zvezdicami, kjer se bodo kmalu pojavili izčrpani igralci. »Dobro trenira, ima dovolj moči, popolnoma smo zadovoljni z njim,« ga še naprej hvali Hernandez. Atletico ne dovoli pogovorov z nogometaši, medtem ko se pripravljajo, tako da niti po več poskusih tiskovni predstavnik ne popušča. »Trener je strogo zahteval, da ne smemo z ničemer motiti igralcev, dokler so tu,« se brani Hernandez. V ozadju se pred hotelom nenadoma zaslišijo glasovi. Nato je slišati še vzklike. »Fernando, Fernando (Torres)! Oblak! Felipe!« kriči na desetine otrok, medtem ko nogometaši izstopajo iz rdečega avtobusa. Z resnimi obrazi hodijo približno deset metrov stran od bele železne ograje, skozi katero navijači potiskajo drese, liste papirja in žoge, da bi jih zvezdniki podpisali. Večina bi rada fotografirala utrujene igralce. Torres je eden od redkih, ki se potrpežljivo ustavi.

Po petih minutah je spet vse mirno. Otroci s starši zapustijo mesto, igralci odidejo na masažo v hotelu. »Tu imajo vse, zato odidejo, samo kadar imajo zjutraj in zvečer treninge na štadionu,« pojasnjuje Raquel, voditeljica hotela. Znotraj je pripravljena dvorana za malico, na vhodu lahko igralci vzamejo športne časopise. Nekoliko naprej je tudi bazen za sprostitev.

Toda Oblak in njegovi soigralci še vedno niso prosti. Sledi odhod v telovadnico z utežmi. Vadijo v skupinah, razpored visi na steni ob jedilnici. Čez približno uro sledi masaža, rehabilitacija in kosilo. Štiriindvajsetletni vratar v rdeči majici in črnih hlačah skupaj s hrvaškim in črnogorskim branilcem, Šimetom Vrsaljkom in Stefanom Savićem, odhaja počivat. Igralci nič več nimajo skupnih sob kakor nekoč, ampak je vsak v svoji sobi. Tu lahko za trenutek pozabijo na nogomet. Janu Oblaku ni treba skrbeti. Ima pogodbo do poletja 2021, uprava pa je prepričana, da bo še veliko poletij preživel v tej sobi, oddaljeni približno dvajset metrov od avtoceste za Madrid. Lani februarja je podaljšal pogodbo in ni izključeno, da bo podpisal novo.

»Nihče niti pomisli ne na to, da bi Jan kamor koli odšel. Nekaj zelo nenavadnega bi se moralo zgoditi, da bi ga Atletico prodal,« pravi Chema Fuente, novinar Munda Deportiva, ki že 15 let poroča o Atleticu. Jan Oblak je zadnji dve sezoni vratar z najmanj prejetimi goli v Španiji. Lansko sezono je v 30 prvenstvenih tekmah prejel 21 golov, sezono pred tem pa v 38 srečanjih samo 18 golov.

Obramba in vratar še vedno steber ekipe

Sonce je visoko na nebu in temperatura se dviguje do psihološke meje 40 stopinj Celzija. Vročina je še vedno neznosna ob 18. uri, ko igralci spet pridejo iz hotela. Spet je slišati vzklike otrok pa tudi tistih nekoliko starejših v črtastih rdeče-belih dresih. Igralci vstopajo v avtobus, na katerem piše »pogum«. Stekla so zatemnjena, zato navijači zaman poskušajo ugotoviti, kje kdo sedi.

Na štadionu, oddaljenem pet minut vožnje že čaka nekaj sto ljudi. Nekateri se skrivajo pred vročino z dežniki in sončniki. Nogometaši se ogrevajo in prihajajo na igrišče. Jan Oblak, njegova zamenjava 33-letni Miguel Ángel Moyá in vratar podmladka hodijo na drugo stran igrišča in si natikajo rokavice. Več deset vznemirjenih navijačev jim ploska z betonskih tribun. Oblak jih pozdravlja in jim maha z roko. Trener Vercellone ga hitro pošlje pred gol. Pred sebe postavi nekaj žog in jih začne brcati proti 1,86 metra visokemu Slovencu. Najprej naravnost v roke, nato v eno in nato še v drugo stran. Postavlja zid, brca žogo, ki se odbija od zida po travi, Oblak pa se meče nanjo. Vercellone nato brcne žogo visoko v desno stran, Oblak pa leti po zraku in poskuša preprečiti, da bi dosegla mrežo.

»Oblak je najboljši,« s tribun zakriči neki majhen deček, ki ga je mama pripeljala, da bi si ogledal tretjeuvrščeno moštvo španskega prvenstva. Betonske tribune žarijo od vročine, vendar se zdi, kakor da otrok to ne moti. Med seboj tekmujejo v naštevanju igralcev.

Ob 19. uri Diego Simeone postavi igralce na sredino igrišča in jim daje navodila. Prva skupina obleče bele majice, igrala bo z dvema napadalcema več kakor rdeča skupina, ki bo vadila obrambo. Za njimi je Oblak. Maloštevilni branilci se vztrajno borijo ter se pomikajo levo in desno, medtem ko žoga potuje z ene na drugo stran. »Dajte! Brcni jo! Izbij jo!« kriči Simeone s črno kapo s ščitnikom na glavi in črno majico, prepojeno z znojem. Branilec Diego Godin posreduje in izbije žogo z igrišča.

»Obramba in vratar bosta tudi prihodnjo sezono glavni oporni steber Atletica,« meni Patricia Cazon, novinarka športnega časopisa AS, ki vsak dan spremlja treninge. »Oblak je tako kakor vedno kos svoji nalogi, dobro trenira in tu ni nič novega.« Nogometaši se razdelijo v skupine in začne se igra na manjšem terenu. Golov ni. Tako kakor dan pred tem. Naenkrat se zasliši zvok Simeonejeve piščalke. Prisodil je kazenski strel, vendar je težko reči, kaj se je res zgodilo. Triindvajsetletni argentinski napadalec Luciano Vietto, ki so ga prejšnjo sezono posodili Sevilli, vzame žogo. V modri majici se približuje in se pripravlja na udarec. Vzame zalet, Oblak se vrže nizko desno, vendar ga mladi napadalec prelisiči in atraktivno zabije gol. Soigralci ga dvignejo v zrak in slavijo, kakor da je zabil gol mestnemu tekmecu Realu Madridu na polfinalu lige prvakov, ko je moštvo v minuli sezoni izpadlo. Oblak ostane resen. Ne zdi se mu smešno, da vsi slavijo gol. To je hkrati tudi edini gol na tej mini tekmi.

Nogometaši se ob 20. uri začnejo raztegovati na blazinah. »Ponosni na svoje igralce,« skandirajo gledalci s tribun. Otroci se prerivajo v prvih vrstah ob prehodu do avtobusa. Več ur so čakali v neznosni vročini, da bi dobili podpis. »Vse je nekako čudno in mirno to sezono,« pripoveduje novinar Chema. »Zdi se mi, da primanjkuje vznemirjenosti prehodnega roka, ki vpliva tudi na treninge,« dodaja. Svetovna nogometna zveza FIFA je kaznovala Atletico zaradi prestopov mladoletnih igralcev, zato klub do januarja 2018 ne sme registrirati nobenega novega nogometaša. Prejšnji teden so iz Seville pripeljali 27-letnega krilnega igralca Vitola, vendar so ga posodili Las Palmasu, dokler se ne izteče rok za kazen. Zdaj vsi čakajo, ali se bo v Atletico iz Chelseaja vrnil napadalec Diego Costa. Odhod Alvara Morate iz Reala Madrida v London je omogočil njegovo vrnitev, vendar bi tudi njega seveda morali nekomu posoditi.

»Toda gotovo nihče ne bo nikamor odšel,« pravi Chema. Atletico je tako končal prvi del priprav, v torek bo odigral prvo prijateljsko tekmo v Mehiki proti tamkajšnjemu klubu Toluca, ki praznuje 100. obletnico obstoja. Slovenski vratar je do zdaj odigral 113 uradnih tekem za rdeče-bele, kar je več kakor za vse druge klube v svoji karieri.

»Pričakujemo Atletico v zanesljivih Oblakovih rokavicah,« pravi neki navijač, medtem ko se rdeči avtobus z igralci oddaljuje med rjavimi in zelenimi griči. Končno je zapihal veter.