Berlusconijev glamur

Zgodba rdeče-črnih iz prestolnice Lombardije je polna lovorik, uspehov, spektakularnih tekem, največjih zvezdnikov svetovnega nogometa, pa tudi mračnejšega obdobja, toda v zadnjih 24 letih, ko je lastnik in predsednik kluba predsednik italijanske vlade Silvio Berlusconi, je vse to začinjeno z edinstvenim glamurjem in spektakularnostjo, ki sta bila včasih rezervirana izključno za modno in hollywoodsko sceno. AC Milan (Associazione Calcio Milan od leta 1939) je sinonim za elitizem v vseh pogledih, tudi ob nogometni zelenici. Med igralci sta to najbolj poosebljala že upokojena odlična branilca in nekdanja kapetana moštva Franco Baresi in Paolo Maldini, katerih številki na dresu 6 in 3 sta prav tako upokojeni.

Leta 1899 sta angleška obrtnika v Milanu Alfred Edwards in Herbert Kilpin z italijanskimi prijatelji ustanovila Milan Foot-Ball and Cricket Club; ohranila sta angleško različico imena njunega novega doma. Že čez dve leti je bil Milan italijanski prvak v nogometu, ta uspeh je ponovil v letih 1906 in 1907. Leto kasneje se vodilni možje kluba niso mogli dogovoriti glede tujcev v dresu ljubljenega kluba, zato so se njihove poti razšle. Zagovorniki internacionalizacije so ustanovili klub Internazionale ali skrajšano Inter, ki je aktualni evropski in svetovni prvak ter vse stoletje najhujši, povrhu še mestni tekmec Milana. Da bo mera polna, si kluba delita tudi stadion Giuseppe Meazza (prvi zvezdnik kluba pred drugo svetovno vojno) oziroma San Siro, kakor ga raje imenujejo Milančani. Klub se je prisilno preimenoval v italijansko ime Milano zgolj med vladavino fašizma.

Sušno obdobje brez lovorik je trajalo zelo dolgo, do leta 1951, ko je že mednarodno obarvani Milan spet osvojil naslov italijanskega prvaka. V tistem času je blestela švedska trojka Gre-No-Li, Gunnar Gren, Gunnar Nordahl in Nils Liedholm. Na prvo mednarodno trofejo so morali privrženci rdeče-črnih čakati do leta 1963, ko je v finalu evropskega pokala prvakov na londonskem Wembleyju padla portugalska Benfica iz Lizbone. Prvi strateg je bil Nereo Roco, po katerem so v Trstu poimenovali osrednji stadion, v napadu je blestel golgeter, »capocannoniere« Jose Altafini, mladi up je bil kasnejša klubska legenda Gianni Rivera. Imenitna lovorika je šla v roke kapetanu Cesaru Maldiniju, očetu prej omenjenega Paola. V naslednjih letih je na igrišču postal prva rdeče-črna violina Rivera, ki ga je občudoval ves nogometni svet. Milan je evropski prestol spet zasedel leta 1969, ko je v Madridu dobesedno povozil Ajax Rinusa Michelsa s 4:1.

V šestdesetih letih so se organizirali navijači, najbolj vneti »tifozi« so 1967. ustanovili skupino Commandos Tigre, leto kasneje je nastala kultna grupacija Fossa di Leoni, leta 1975 pa Brigate Rossonere. V tem obdobju Milan ni žel velikih uspehov, igralsko je bil klub precej skromnejši, vse je slonelo na Riveri, ki je bil v jeseni kariere. Sočasno je v organizaciji kluba vladalo kaotično stanje, predsedniki so si kot po tekočem traku podajali kljuko izhodnih vrat. Pristanek na dnu se je zgodil leta 1980, ko so klub vrgli v drugo ligo zaradi sodelovanja posameznikov pri dogovarjanju izidov tekem s stavničarji.

Veliki preobrat v vseh pogledih in začetek najbogatejšega poglavja v zgodovini Milana sta napočila februarja 1986, ko je klub prevzel takrat zgolj bogataš in še ne politik Silvio Berlusconi. Denar ni bil več vprašanje, prav tako ne ambicije, drznost in spretnost pri nakupu vrhunskih igralcev in trenerjev. Berlusconi je iz Nizozemske pripeljal Marca van Bastna in Ruuda Gullita, ki se jima je kasneje pridružil rojak Frank Rijkaard. Trener Arrigo Sacchi je s super kakovostnimi nogometaši začel pohod na svetovni vrh. Odtlej pri Milanu navdušeno štejejo najuglednejše lovorike, med drugim so še petkrat zasedli evropski prestol. Po mednarodnih lovorikah je Milan najuspešnejši nogometni klub na svetu; 7-krat evropski prvak in 2-krat prvak nekdanjega pokala pokalnih prvakov, 5 evropskih superpokalov, 4-krat svetovni klubski prvak.

Berlusconi je od vsakega trenerja zahteval spektakularno, izrazito napadalno usmerjeno igro. Ko se je iz takšnih ali drugačnih razlogov kdo od strategov odločil za previdnejšo igro, je najbogatejši Italijan vselej glasno negodoval ter javno kritiziral strokovno vodstvo, češ da tega v nogometni Scali, kakor tudi imenujejo San Siro, že ni mogoče gledati. Šel je celo tako daleč, da je kar ukazal igro s tremi klasičnimi napadalci. Še najmanj se je vtikal v delo Carla Ancelottija, ki je z osmimi leti (od 2001 do 2009) v trenerski vlogi rekorder v klubu. Berlusconi hoče na San Siru gledati nogometni šov, pa naj stane, kar hoče. Skozi večmilijonsko armado navijačev Milana si je utrl pot do političnega odra in naklonjenosti volivcev. Ves čas je na preži glede utripa med navijači; če ga začnejo kritizirati zaradi nezadostnega angažmaja okrog kluba, poskrbi za nakup zvezdnika. Tako je nazadnje pripeljal Zlatana Ibrahimovića in Robinha. Poseben prestiž – ne glede na položaj na lestvici – ima tudi zanj vsakič znova mestni obračun z Interjem ali tako imenovani Derby della Madonnina. Zdaj je vroča tema menjava na predsedniškem položaju, saj ga bo pri vodenju kluba menda nasledila hčerka Barbara.

V obdobju, ko so med letoma 1989 in 1995 igrali v petih finalih pokala prvakov oziroma lige prvakov, so nogometne genijalce, med katerimi sta bila tudi Hrvat Zvonimir Boban in Črnogorec Dejan Savičević, poimenovali kar Gli Immortali (nesmrtni, pod taktirko Sacchija) in Gli Invicibili (nepremagljivi, ko je bil trener sedanji selektor Anglije Fabio Capello. »To je bil nogomet totalne dominacije. Kjerkoli smo gostovali, smo devetdeset minut igrali na ena vrata, zato ni nenavadno, da Milan v obdobju med letoma 1991 in 1993 ni izgubil niti ene tekme v italijanskem prvenstvu,« se spominja Boban, ki so mu navijači rossonerov nadeli vzdevek Zorro. Res, Milan na Apeninskem polotoku ni izgubil 58 tekem zapored, od 26. maja 1991 do 21. marca 1993. Leta 1994 je denimo v finalu lige prvakov v Atenah pometel z Barcelono (4:0).

Idealna enajsterica z začetka devetdesetih let pod vodstvom Sacchija je bila: Galli - Tassotti, Costacurta, Baresi, Maldini - Colombo, Ancelotti, Rijkaard, Donadoni - Gullit, Van Basten. To je bilo moštvo, ki je osvojilo vse, kar je možno osvojiti, vse do danes pa so si v »hudičevi« (simbol kluba je hudič, maskota pa prijazni hudiček Milanello) slačilnici med drugim pregrešno drage noge masirali še drugi svetovni nogometni zvezdniki: Roberto Baggio, Oliver Bierhoff, Cafu, Marcel Desailly, Dida, Kaká , Leonardo, Daniele Massaro, Ronaldo, Rui Costa, Serginho, Andrij Ševčenko, Giovanni Trapattoni, George Weah in drugi, ki so med 49 člani Milanove hiše slavnih. K tem lahko dodamo današnje ase, ki nosijo sloviti dres (Ibrahimović, Ronaldinho, Robinho, Alessandro Nesta, Clarence Seedorf, Andrea Pirlo, Filippo Inzaghi, Alexandre Pato), in takoj je kristalno jasna veličina kluba iz prestolnice mode. Njeni čari so premamili že marsikaterega umetnika v kopačkah; zadnja najslavnejša žrtev glamuroznih milanskih noči s stotnijami manekenk in fotomodelov je Brazilec Ronaldinho, ki ne najde vrnitve na pot stare slave in je zato že pripravljen na odhod.

Če bo k običajnim okoliščinam v razvoju nogometnih mladcev pripomogla še sreča, bo zvezdniški klub dobil tudi prepoznaven slovenski pečat. Letos je profesionalno pogodbo z Milanom podpisal 19-letni Mitja Novinič iz Petišovcev, ki je julija doživel krst v prvem moštvu, a se je prejšnji mesec poškodoval in so mu operirali koleno, tako da je ta sezona zanj izgubljena. V primaveri (mladinskem moštvu) rdeče-črnih pa na preboj na veliko sceno čaka 18-letni Kranjčan Uroš Palibrk, ki sanja o igranju v konici napada najuspešnejšega kluba. Kdo ve, morda bomo v bližnji prihodnosti pisali o slovensko-brazilskem dvojcu Pa-Pa (Palibrk-Pato) v sedmem najbogatejšem nogometnem klubu na svetu.