Čas za oktobrsko revolucijo (še) ni prišel

Ljubljana – Kaj lahko pričakujejo navijači slovenske reprezentance po osvojeni točki v Vilniusu? Optimisti še vedno računajo na šest točk v oktobrskih tekmah s Slovaško in z Anglijo v Ljubljani, pesimisti dve ničli z udeleženkama eura 2016 in slovo selektorja Srečka Katanca. Najbolj realna je »srednja« pot: nov trnov ciklus Slovencev in negotov razplet kvalifikacij za Rusijo 2018.

Izhodišče pred vilniuškim dvobojem je bilo znano: Slovenci so prišli po tri točke, baltska reprezentanca je upala na presenečenje. Tudi na igrišču se je hitro razkrilo »realno« razmerje moči, gostje so namreč večino tekme narekovali ritem igre in bili opazno »boljši«. Za uspeh v današnjem nogometu to vendarle ni dovolj, saj štejejo le goli, število podaj, strelov v okvir vrat in umetniški vtis gredo v pozabo že dan po tekmi.

Slovencem se je (ne)pričakovano zalomilo že na prvi oviri na poti do Rusije, druga in tretja ovira pa bosta – vsaj navidez – še veliko težji od litovske. Fantom, ki jih je poslal na igrišče Katanec, bi težko očitali pomanjkanje motiva ali želje po dosegi cilja. Veselje ob golih Reneja Krhina in Boštjana Cesarja je bilo še kako pristno, Slovenci bi lahko ob večji zbranosti zabili še najmanj dva gola; pri rezultatu 0:2 so stoodstotne priložnosti zapravili Robert Berić, Josip Iličić in Roman Bezjak. Fantje so dobesedno do zadnje sekunde tekme verjeli v sposobnost, da lahko zasukajo zaostanek dveh golov, kar krasi le največje ekipe. Litovci najbrž ne bi zdržali ne telesno ne psihološko, če bi Milivoje Novaković v 83. minuti znižal zaostanek za Zlatkom Zahovićem na 32:35, tako premočni so bili v zadnjem obdobju tekme Slovenci. Mimogrede: v zadnjih dvanajstih letih so le tri reprezentance zabile v Litvi več kot dva gola na kvalifikacijskih tekmah: Španija (do 70. minute je bilo tedaj 1:1), Češka in Anglija ... Zakaj se je torej Katančevi reprezentanci zalomilo?

V seštevku je šlo za pomanjkanje sreče (Slovenci so dobili oba gola po individualnih napakah), obilo smole (Bezjak, Iličić in Novaković so merili naravnost v vratarja) in taktično napako selektorja v pripravi na tekmo. Izgovarjanje na dejavnik bodisi sreče bodisi smole nikdar ni modro in plemenito, človek lahko vpliva le na lastne poteze in odločitve. Spet se je potrdilo, da Slovenija v zadnji vrsti ne premore dovolj kakovosti za igro z dvema klasičnima napadalcema in postavitev igralcev v rombu (4-4-2), četudi igra proti reprezentanci, kot je litovska. Bočna napadalca nista bila dovolj konkretna pri predložkih, prav tako vezisti niso dovolj hitro zapirali prostora pri izgubljenih žogah – prav na ta način so Litovci zabili oba gola, obakrat pa je ostal sam v obrambi Miral Samardžić, na katerega so se nato neupravičeno jezili navijači. Očitno bi bilo veliko bolje (in bolj varno), če bi se lotili Litovcev s podvojenim številom igralcev na bočno-krilnih položajih (npr. 4-2-3-1 ali 4-4-2 z lažno devetko kot nazadnje v Baslu z Iličićem), pri čemer bi imeli v igri enega napadalca manj kot v Litvi. Robert Berić in Roman Bezjak sta si bila večkrat v napoto, saj sta mrzlično čakala na uporabne žoge, ki so ostajale »na varnem« na slovenski polovici igrišča, torej pred litovskim obrambnim zidom. Morda bi moral Katanec upoštevati le klubske »navade« nekaterih igralcev; Kevin Kampl bi moral po tej teoriji igrati v zvezni vrsti z Renejem Krhinom (kot nekoč v selekciji U-21), pri čemer je model igre manj pomemben od dejstva, da gre za dva centralna vezista, v Litvi nevidni Benjamin Verbič na levem krilu.

Litovski Alamo je začel razpadati šele v drugem polčasu, ko je Katanec poslal v igro še enega igralca s potezo več – Josipa Iličića. »Jojo«, Kampl in Valter Birsa so nato večkrat izigrali vse bolj upehane gostitelje, pri čemer je prednjačil prav razigrani Iličić. Le strokovni štab je poznal intenzivnost Iličićeve poškodbe, saj Fiorentinin zvezdnik o tem ni želel govoriti, zato je težko oceniti, ali bi »moral« Iličić začeti tekmo od prve minute ali ne. Dejstvo je le, da je Slovenija z njegovim vstopom postala igriva in konkretna, ob večji učinkovitosti gostov bi bilo res lahko 2:3 ali 2:4. To bi bila – upoštevaje izhodišče ob odmoru – ena od največjih zmag v zgodovini nogometne Slovenije, četudi z Litvo. Septembrskih bojev je bilo torej hitro konec, oktober bo še zahtevnejši. Upoštevaje dejstvo, da prihajata v Stožice favorita skupine F Slovaška in Anglija, bo hitro jasno, kakšna bo oktobrska (r)evolucija na igrišču in ob njem ter v katero smer bo šla slovenska reprezentanca.