Tiskane izdaje
Ljubljana – Nekdanji reprezentančni vratar Branko Zupan je lani obogatil slovenski nogomet z odkritimi in strokovnimi ocenami v vlogi televizijskega komentatorja. Raven polemike je približal podobnim v najrazvitejših nogometnih državah. A 51-letni Mariborčan iz Kopra je tudi trener, ki ima nogomet v malem prstu.
Leto 2015 bo ostalo v spominu tudi po tem, da ste z neposrednostjo močno razjezili selektorja Srečka Katanca. Kako bi ocenili reprezentančno leto?
Odziv na odkritost ali izražanje mnenja še zdaj čutim v obliki pritiskov, ampak s tem se ne obremenjujem. Reprezentanca in njena zgodba sta se kajpak dotaknili slehernega navijača ali strokovnjaka in sta se tudi mene. Oceno sem oblikoval iz dveh izhodišč. Prva je povezana z rezultatom, druga pa s strokovnimi odločitvami, ki so povezane z igro. Rezultatsko je reprezentanca iztržila veliko, bila je blizu uvrstitve na evropsko prvenstvo, izvedba ali podoba pa je krepko zaostajala za pričakovanji. Upal sem, da se bo igra približala ravni, zaradi katere je bila prepoznavna na SP v Afriki pred petimi leti.
Izpostavili ste »afriško« zgodbo reprezentance, ta je bila delno tudi vaša, saj so jo tvorili večinoma igralci iz vašega rodu selekcije do 21 let. Zakaj, na primer, ne tista iz Katančevega prvega mandata?
Reprezentanca Matjaža Keka je imela temelj, na katerem je bilo mogoče graditi. Gradnja se je ustavila, ker v strokovnem smislu ni šla v korak s časom. Trenerski tim je imel premalo usposobljenih mož, zaradi česar ni bilo mogoče izkoristiti vseh potencialov in slediti razvoju. To je pripeljalo do tega, da je naš model zdaj tak, da ga narekujeta navdih posameznikov in improvizacija. Katanec v treh letih še ni, na primer, odpravil težave z zvezno vrsto. Ne ve se, v kakšni vlogi bi bil najboljši Kevin Kampl. Na nek način pa je bila afriška selekcija žrtev lastnega uspeha. Premlada je dosegla vrhunec in tudi hitro izgubila motivacijski naboj in željo za novimi uspehi. Igralci so postali preveč zvezdniški. Škoda, v nogah je imela še eno veliko tekmovanje.
Je Slovenija sploh kdaj imela svoj model igre?
Branko Elsner in Zdenko Verdenik sta ga ustvarila, po njiju ga ni bilo več. Zgled bi lahko bil celostni avstrijski model. Imel sem priložnost, da sem ga spremljal. Njihova zdajšnja zgodba o uspehu ima za seboj 10-letno strategijo, katere posledica je vrhunska selekcija. Nacionalni program je temeljil na delu v regijah in ustanavljanju akademij, ki so imele strokovno in finančno oporo v krovni organizaciji.
Sliši se lepo, ampak ali je v Sloveniji mogoče posnemati avstrijski model?
Vsakokrat, ko se je Slovenija uvrstila na velika tekmovanja, je imela na voljo denarna sredstva, da bi lahko vzpostavila celotno strokovno piramido z znanjem in podporo vseh institucij od Fakultet za šport do drugih znanstvenih ustanov. Ali če pojasnim drugače, če lahko Ivo Boscarol vlaga v strokovnjake, zakaj ne bi tudi Nogometna zveza Slovenije. Lahko bi ustvarili moštvo strokovnjakov, ki bi lahko vleklo voz naprej in sledilo razvoju ter svetovnim trendom. Žal se takšnega ustroja ni posrečilo uveljaviti niti pod Rudijem Zavrlom, ki je živel za nogomet z dušo in srcem ter ga je čutil. Imel je občutek za to, koga nastaviti, ni pa okrepil, kar je bilo že postavljeno. Ni bilo primerne vizije, zaradi česar so bile ključne stvari zamujene. In če ni zmogel Zavrl, kako bi zdaj lahko bilo boljše? Lahko da je ta slabost povsem normalna, saj je treba vedeti, da ima NZS, kot jo poznam zdaj, le dobrih dvajset let tradicije.
Je selekcija do 21 let ustvarjalka bodočih članskih reprezentantov?
Morala bi biti. Nasploh naj bi bila piramida reprezentanc sestavljena tako, da bi članska selekcija dobila taktično in tehnično usposobljene igralce. Kolikor sem seznanjen, se zadeve urejajo v tej smeri. Pogrešam pa tip strokovnega športnega direktorja, povezovalca reprezentance do 21 let in članske. Da bi pravilno vključeval in spremljal razvoj igralcev, da bi bilo čim manj spregledanih podrobnosti, da bi imel pregled nad formo igralcev, s čimer bi selektorju olajšal delo. On bi se medtem lahko povsem osredotočil na pripravo za tekmeca.
Toda pri tem ne gre le za uveljavitev ustreznega sistema, marveč tudi za značajske značilnosti selektorjev.
Tudi za najboljše sadeže velja, da je potreben čas, da dozorijo. Slovenski nogomet na reprezentančni ravni potrebuje daljšo tradicijo. Z njo pridejo boljše razmere in zamisli. Zato je še vedno očitno pomanjkanje tradicije sodelovanja, povezovanja ljudi in znanja. Izpostavil bi španski model. Članski selektor Vicente del Bosque je nenehno v pogovorih s kolegi in izmenjuje informacije. V ozadju ustroja deluje utečen sistem, ki do zadnje podrobnosti spremlja razvoj in ga določa. Na podlagi vseh znanj se izbira ustrezne profile igralcev in sestavlja mozaik reprezentance.
Kakšna je slovenska klubska podoba?
Maribor je vsekakor najbližje idealu organiziranosti. Tu so bile odločilne izkušnje Zlatka Zahovića, on je našel strokovne sodelavce, jim prisluhnil in sprejel ter jih še okrepil. Sestavil je skupino, ki enotno diha in to je dokaz, da je klub lahko uspešen, če sistem deluje, če naloge opravljajo nevtralni ljudje, ki niso odvisni od rezultatov in so dejansko v službi kluba ter delujejo v skladu s strategijo. Pojavila se je Olimpija. Oba bi morala biti vlečni lokomotivi, ampak to ni dovolj za ustvarjanje igralcev. Prihodnost vidim v ustanavljanju močnih regijskih centrov, nekakšnih akademij. Koper in Gorica na zahodu, Ljubljana v središču, Celje in Velenje, nato Maribor in še Prekmurje. Ko je nastal nogometni razred v šišenski gimnaziji, sem pričakoval, da bodo nastajali še drugi po vsej Sloveniji. Z ustanovitvijo akademij bi selekcionirali znanje, dobili najboljše, spodbudili motivacijo, resnost dela in mladim omogočili maksimalne razmere za trening.
Ali klubi v SNL sledijo trendom, ki jih narekujejo najboljši?
Glavni je model igre in s tem so klubi 'v trendu'. Nekoč je bila postavitev 4-4-2 nezamenljiva, zdaj sta v ospredju 4-2-3-1, 4-3-3, tudi 3-5-2. Krunoslav Jurčić je bil dejansko uspešen in je uveljavil nov sistem, ki ga je pred njim že poskušal Ante Čačić s prehodom iz 4-4-2 v 4-3-3. Tudi Olimpija je kazala trende sodobne igre. Domžale izstopajo z inovativnimi menjavami sistemov, s čimer dvigujejo univerzalnost. Miran Srebrnič je z Gorico vzpostavil homogenost in organiziranost.
Zdi se, da SNL še vedno ne vzgoji ustreznih profilov igralcev. Kje se najbolj zatika?
Izhajati je treba iz tega, da je nogomet umetnost in zabava. Zato je treba uriti veščine mladih igralcev, jim omogočiti, da razvijajo tehnične odlike, zamisli, ustvarjalnost. Obvladovanje žoge je virtuoznost, mi pa prehitro silimo igralce k rezultatski odgovornosti. Učinek je nasproten od želenega, vzgojimo poslušne igralce brez poguma in lastne odgovornosti. Prevladujoči celoten sistem je povezan s prevladujočo filozofijo o marljivih, trmastih, bojevitih, skromnih Slovencih, ki tekmece lahko presenetijo le z bliskovitmi nasprotnimi napadi in na 'horuk'. V SNL je še vedno preveč bojazljivosti, žoga se prehitro izgublja, zato se preveč teče. Pomembna je kakovost posesti žoge, premoči zagotovo ne zagotavlja medsebojno podajanje branilcev. To je le del slabosti, zaradi katerih je profiliranje krepko omejeno.
Široko bazo, denar, strokovnost in tradicijo. To imata, denimo, Španija in Nizozemska, kako naj ji sledi Slovenija z majhno igralsko širino in omejenimi zmožnostmi?
Verjemite mi, da širina in denar nista vse. Treba je poskusiti in vztrajati, pri čemer imamo tudi dovolj usposobljen strokovni kader. V Sloveniji je premalo situacijskih treningov z različnimi igralnimi oblikami. Ti igralce prisilijo, da si upajo več upravljanja z žogo. Krepijo občutek, prostorsko inteligenco, urijo se v zaznavanju in predvidevanju. Posamezniki razmišljajo kot skupina. Prav tako mislim, da se pri nas pomanjkljivo dela na tehničnih prvinah, čim več bi bilo potrebnih dvobojev ena na ena. Omejiti prisilo oddajanja žoge s prvo ali drugo podajo. S tem igralcem odvzamejo odgovornost in jih šablonizirajo, namesto da bi jih spodbujali k presenečenjem, univerzalnosti ...
Slovenija je ta trenutek vratarska velesila. Kako bi se opredelili, Samir Handanović ali Jan Oblak?
Handanović ima vrhunske potenciale, visok je, eksploziven, ima sposobnost hitrega odzivanja, dobro sodeluje z ekipo, obvlada dvoboje ena na ena, taktično izurjen v zaznavanju trenutkov, gibljiv. Ne zateka pa se k ekstremnim tveganjem. Oblak je zgodba zase, značajsko je skromen, zelo komunikativen, nezvezdniški. Lahko je zgled, kako se pristopi k zahtevnim nalogam. Ni mu treba dvigati glasu, ve, kdaj počakati in kdaj z občutkom ukrepati. Svojo popolnost je razgalil v znameniti obrambni akciji ena na ena proti Realovemu zvezdniku Garethu Baleu. V celotni akciji je razkril domala vse, kar odlikuje najboljše: zbranost, predvidevanje, prostorski občutek. Najtežji element je nadziranje gibov in ukrepanja v trenutkih, ko se igralca gibljeta drug proti drugemu. Več tvega, zato kdaj tudi naredi napako, a ga ta ne ustavlja. Ima vse, da lahko še napreduje, in tudi srečo, da brani za Atletico, ki neguje načrtno organizirano branjenje. To mu omogoča, da izjemno bere igro in krepi taktično predvidljivost. Ve, kam bo priletela žoga.
