Tiskane izdaje
Ljubljana – V državi, ki temelji na odprtem gospodarstvu in sodelovanju s tujino, bi ob prelomu leta težko našli boljšega sogovornika, kot je Aleksander Čeferin. S petdesetletnim odvetnikom iz Grosuplja, ki je septembra 2016 osvojil vrh Evropske nogometne zveze (Uefe) in postal najvplivnejši slovenski funkcionar do zdaj, smo odprli številne izzive, ki na različne načine povezujejo Uefo, Slovenijo in Evropsko unijo.
Uefa je v poslovnem letu 2015–2016 ustvarila 4,6 milijarde evrov prihodkov, toliko ne ustvari nobeno slovensko podjetje. Krka, eden od paradnih konjev slovenskega gospodarstva, ustvari dobro milijardo, toda s petkrat več zaposlenimi kot Uefa. So v nogometu tako visoke marže?
Za našo uspešnost vidim dva vzroka. Prvič, liga prvakov je najboljši produkt na svetu. Zdravila gotovo ne razveseljujejo ljudi tako močno kot nogomet ... In drugič, Uefa je krovna nogometna organizacija v Evropi, torej zgolj ena. Ne delujemo v konkurenci dvajsetih »Uef«. Na vsak način delamo zelo dobro. Plače niso previsoke, na stroških poskušamo privarčevati, kadar je mogoče.
Je res tako preprosto? Ponudiš vrhunski nogomet v ligi prvakov ali na evropskem prvenstvu in pokrovitelji kar stojijo v vrsti, vlagatelji pa se tepejo za odkup TV-pravic?
Za ligo prvakov kar velja – ne moremo sprejeti vseh, ki želijo sodelovati z nami. Podobno je z evropskim prvenstvom, nikakršnih težav nimamo s pridobivanjem pokroviteljev. Prvič, ni boljše reklame, kot je nogometna tekma. Nobeno socialno gibanje na svetu ni tako veliko, kot je velika družina ljubiteljev nogometa. Drugič, sponzorji želijo z nami sklepati posle. Ni več tako, da plačaš in se pojaviš na plakatih. Sponzorji želijo pridobivati nove trge in – podatke. Imamo podatke od več milijonov navijačev, to je zanje odlična priložnost v času digitalnega poslovanja.
Podobno velja za prodajo TV-pravic.
Ob vsaki prodaji iztržimo po 50 odstotkov več, čeprav še vedno poslujemo konservativno. Paketno namreč prodamo vse; nihče ne more predvajati posnetkov golov in povzetkov. Razmisliti moramo, kako naj to razdelimo v prihodnje, kaj naj ohranimo za digitalno področje, ki pomeni prihodnost.
Rast prihodkov Uefe se očitno ne bo ustavila. V ozadju so številni trgi, kot so Kitajska, ZDA, Indija in Afrika, ki predstavljajo možnosti za nadaljnjo rast.
Res je. Zanimivo, med prvimi petimi trgi na področju digitalnega je Indonezija. Gre za trg z okoli 260 milijoni prebivalcev, tam živijo veliki ljubitelji nogometa, po 50.000, 70.000 se jih zbira na stadionih. Indija se prebuja počasi, Kitajska je popolnoma prebujena. Po eni od študij je nogomet šport z največjo stopnjo rasti tudi v ZDA. Afriko mnogi podcenjujejo, toda neupravičeno, saj živi za nogomet, napreduje tudi gospodarsko. Okolje, v katerem delujemo, je res obetavno. Novi trgi so odlični, toda baza je Evropa, ki je zgled vsem drugim. Primer? Ko sem pred kratkim govoril s predsednikom enega od najbogatejših klubov v Evropi, sem se pošalil na račun vodstva Al Džazire po prvem polčasu tekme svetovnega prvenstva z madridskim Realom. Odvrnil mi je: 'Aha, ta tekma je danes?' To pove veliko.
Ste dobili kot podpredsednik Fife občutek, da drugod z zavistjo gledajo na Uefino uspešnost?
Obstaja dvojno čustvo. Nekateri bi se 'priklopili' na nas in z nami sodelovali. Vedo, da se od nas lahko veliko naučijo in mi jim vedno pomagamo. Po drugi strani občasno zasledim očitek, češ, vam je lahko nasprotovati kakšnemu projektu, ko pa ustvarite trikrat več denarja kot Fifa ali petdesetkrat več kot druge celinske konfederacije.
Fifa ima odličen produkt enkrat na štiri leta, večina njenih drugih projektov ni dobičkonosnih.
Pri tem je barviti svet Fife gotovo zahtevnejši od Uefinega sveta. Pri nas je v ospredju nogomet, tam politika, če se lahko tako izrazim. To gotovo ni preprosto.
Kako vplivni funkcionarji sedijo v izvršnem odboru Uefe? V njem imate, denimo, tudi milijarderja.
Najmanj dva: Andreo Agnellija in Sándorja Csányija.
Želim poudariti, da nogomet pritegne interes odločevalcev v posameznih državah.
Neverjetno. Človek bi si težko predstavljal, da ima nogomet lahko tak vpliv.
Kako dojemate ta fenomen nogometa?
Če si član organizacije, ki zabava milijardo in več ljudi, je to orodje izjemne moči. Tega ni mogoče kupiti. Obstajajo številni milijarderji, ki želijo sodelovati, toda ne morejo, ker za to obstajajo določeni postopki. Hkrati gre za veliko neformalno moč. Treba je biti previden, da moči in vpliva ne povezuješ preveč s politiko in politiki. Mislim, da drži ena od izjav nekdanjega srbskega premiera Nikole Pašića: če se preveč približaš politiki, se opečeš, če se od nje preveč oddaljiš, se prehladiš. Če ti uspe ohranjati distanco in ostaneš nepodkupljiv – ne govorim le o denarju –, imaš v rokah veliko moč. Politike obiščem le takrat, kadar to želijo nacionalne zveze, saj jim tako pomagam, da za nogomet v državi naredijo še več.
Koliko državnikov ste spoznali od volilne zmage v Atenah?
Večino pomembnejših predsednikov vlad ali držav v Evropi, pogosto oboje. Načelno so simpatični ljudje, večina ima nogomet res rada, nekateri pa niti ne vedo, za kaj gre.
Angela Merkel je med prvimi.
Merklovi je nogomet posebno pri srcu, tudi Erdoğan je navdušen nad nogometom, nekoč ga je tudi igral. Hkrati obstajajo politiki, ki ne vedo natančno, zakaj smo se srečali. Položaj predsednika Uefe se jim zdi pomemben, čeprav ne ločijo med Uefo in Fifo. To je normalno. V večini držav obisk predsednika Uefe pomaga lokalnim zvezam in nogometu. Vedno želim politikom sporočiti, da je dobro, da tudi država prispeva za infrastrukturo, da pomaga tudi v boju proti huliganstvu, saj nogometna zveza ne more aretirati navijačev, ki so kriminalci. Hkrati jim poskušam dopovedati, da nogomet ni le reprezentanca A, ampak pomaga tudi ministrstvom za zdravje, ker otrokom vceplja zdrav življenjski slog, in za notranje zadeve, saj je na ulicah zaradi tega manj kriminala. Nogomet je širša zgodba in to je moje poslanstvo v odnosu s politiki.
Najbogatejši v Sloveniji se izogibajo vlaganju v nogomet. Tudi v politiki nogomet ni kotiral tako visoko kot drugje na zahodu ali vzhodu.
Slovenija je fenomen na številnih področjih. Začelo se je v nekdanji Jugoslaviji, ko so nas vnaprej opredelili za smučarski narod, delno so nas spustili zraven pri košarki, manj v nogometu. To smo sprejeli, elita se je zbrala okrog smučanja in s tem uresničila določene interese. Pozneje je težko preiti v drug šport, če imaš celotno infrastrukturo nastavljeno drugače. Ko se pogovarjam z ljudmi po svetu, so šokirani, da je letni proračun smučarske zveze pri nas primerljiv s proračunom nogometne zveze. Nogomet je bil pri nas predstavljen kot šport manj izobraženih, južnjakov, toda to se spreminja, če ne zaradi drugega, pa zaradi globalizacije in TV-prenosov tekem. To resda ne prinaša le pozitivnih učinkov: 80 odstotkov naših otrok nosi majice z napisoma Messi ali Ronaldo, ne pa z imeni slovenskih nogometašev, a tudi to je del procesa.
Kako v tujini gledajo na proračun Maribora, ki se giblje okrog ravni letne plače enega nogometaša v vrhunskem klubu?
Vsi se strinjajo, da je Maribor edinstven glede na to, kaj mu je uspelo narediti s tako omejenim proračunom. To ima seveda pozitivne učinke, a tudi negativnega. Če na to gledamo skozi tako imenovano tekmovalno ravnovesje, ki je del mojega programa (ang. competitive balance), je to za Maribor in slovenski nogomet odlično, toda hkrati lahko dodatno oslabi druge v prvi slovenski nogometni ligi. Če je en klub finančno toliko močnejši, lahko manj ustvarja igralce in jih več kupuje. Tako dodatno slabi konkurenco in se odmika od tekmecev. Posledično zasluži še več. Razumem Maribor, vsi bi razmišljali podobno. Maribor je bil že prej posebna zgodba, ne glede na to, da je bil eno leto prvak in drugo ne. Že prej je bil organiziran na evropski ravni. Idealno bi bilo, če bi se stanje izboljšalo tudi v drugih klubih v Sloveniji. To je resda zahteven izziv, saj je naš trg majhen. Nimamo dovolj TV-gledalcev, da bi bogato unovčili prodajo TV-pravic. Vem, koliko plača slovenska televizija za prenose lige prvakov, in vem, koliko plača francoska. To razkriva razliko v trgih, s katero se moramo sprijazniti.
Prihodnje leto bo liga prvakov posodobljena, 25 od 32 mest bo vnaprej pripadlo najboljšim na stari celini. Po novem se bo 45 prvakov – tudi slovenski – borilo za štiri proste vstopnice, do zdaj se je 42 prvakov borilo za pet vstopnic. Navidez ne gre za tako drastične spremembe, kot se je zdelo?
Res je. Igrali bodo eno kolo kvalifikacij več kot do zdaj. Vsak klub, ki bo izpadel, se bo uvrstil v naslednje kolo kvalifikacij za evropsko ligo, do zdaj je to veljalo le za poražence v tretjem kolu. Distribucija nagrad bo še bolj pogodu klubov iz niže uvrščenih držav. Televizijske pravice je laže dobro prodati, če investitorji vedo, da bodo v tekmovanju zastopani klubi iz najboljših lig v Evropi.
O čem se pogovarjate z najbogatejšimi klubi?
Rešujemo številne izzive. Nazadnje sem ujel negodovanje, češ da je Liverpool v dveh tekmah premagal Maribor z desetimi goli, kar zanje ni tekmovalno. Po drugi strani se bosta že v prvem izločilnem situ sešla PSG in Real Madrid. Moj argument Špancem je bil: 'preslabi' ste, Real je bil šele drugi v skupini … Moj prijatelj Andrea Agnelli, predsednik Juventusa, mi je odvrnil: res je, tudi mi smo bili drugi, če pa bi bili prvi v skupini, bi bila druga Barcelona … To jih malo moti. V pogovoru s predsedniki klubov sem dobil zagotovilo, da ne razmišljajo o zaprti ligi, kakršna so severnoameriška tekmovanja, toda kljub temu ne vemo, kaj se bo dogajalo v prihodnje. Vem le, da zaprte lige ne bo, dokler bom predsednik Uefe. Sprememb pa ne bo konec. Tudi mi smo prišli ven z ligo narodov, z ligo reprezentanc, ki bo gotovo zanimiva.
»Če si član organizacije, ki zabava milijardo in več ljudi, je to orodje izjemne moči. Tega ni mogoče kupiti.« Foto: Mavric Pivk/Delo
Izzivov ne sprejemate le v odnosu s partnerji, parcialne interese imajo tudi članice Uefe. Natančno 55 jih je, še enkrat toliko, kot ima Evropska unija članic. V zadnji se ne moremo poenotiti pri izzivih, številna dvostranska vprašanja ostajajo nerešena po več desetletij. V Uefi je očitno drugače kljub večji narodnostni, verski in kulturni raznovrstnosti. Pod istim dežnikom Uefe so tudi Kosovo in Srbija, Azerbajdžan in Armenija ali Rusija in Ukrajina pa Izrael in Turčija ter drugi pari držav, ki si v realnem življenju niso najbolj blizu. Kako dosežete, da vsi dihajo za skupni cilj?
Naše delovanje temelji na pozitivni energiji. Nismo politiki, ki bi poskušali pred volitvami zapletati odnose, da bi več ljudi volilo za nas. Imamo drugačno vodilo, med seboj si pomagamo in smo si edini. Presenečeni bi bili, če bi videli, da na neformalnih srečanjih sedijo skupaj za isto mizo predstavniki celotne nekdanje Jugoslavije. Vedo, da je bolje, da njihova lokalna politika tega ne izve … V istem lokalu sedijo tudi Ukrajinci in Rusi, sporov ni. Izhajamo iz tega, da smo kolegi, ki skupaj rešujejo izzive in poskušajo narediti nogomet še boljši.
Na enem od zadnjih kongresov Uefe sem opazil prav pogovor med predsednikoma kosovske in srbske zveze.
O tem govorim. Saj niti ne bi dopustili, da bi drugače komunicirali. Ne nazadnje vse druge poti predstavljajo zgolj zlorabo bodisi vere bodisi česa drugega za doseganje političnih ciljev. Še enkrat: imamo produkt, ki je močan, imamo narode po vsem svetu, ki obožujejo ta produkt, zato imamo veliko moč. Če se nogomet postavi proti določeni politiki, je ta politika obsojena na propad.
Že pred volitvami ste dejali, da bi lahko odprli številna vrata marsikateremu slovenskemu podjetju. Kot predsednik Uefe menite enako? Vas je kdo potegnil za rokav?
Name se je obrnil gospod Olaj iz družbe Duol, četudi se nisva poznala. Kamorkoli sem poklical, da bi rešil določeno težavo, so o njem govorili spoštljivo. V tujini vedo, da pri nas delujejo zelo sposobni podjetniki.
Torej odpirate vrata.
Sodelujem s številnimi zelo uspešnimi poslovneži, milijarderji, lastniki izjemno velikih podjetij. Veliko jih želi investirati v Slovenijo, zato me sprašujejo, kaj naj naredijo. Toda nekako si ne upam svetovati. Na primer: nekoč sem slišal, da država prodaja NLB, pozneje pa odprem vaš časopis in piše, da bo s prodajo počakala … Ljudje so pripravljeni veliko investirati, toda, saj veste, kako je: če bi jim rekel, da bo nekaj narejeno, bo to po njihovem prepričanju dejansko narejeno … Če ga jaz povežem s predsednikom vlade ali države – kar se do zdaj ni zgodilo – in oni rečejo, urejeno, je to v resni državi urejeno, pri nas pa to nujno ne drži. Ne veš, ali si bo kdo premislil ali bo proti ena od strank ... Za prodor slovenskih podjetij v tujino bi lahko pomagal kjerkoli.
Eden od milijarderjev, ki sva ga omenila, je že poskušal vstopiti na slovenski trg pred nekaj leti, ko so prodajali banko NKBM.
Res je, Sándor Csányi, lastnik ene največjih zasebnih bank v Evropi, iz Madžarske je uspešno investiral po celotni regiji Jugovzhodne Evrope. Vprašal me je, kaj naj naredi, a sem mu odvrnil, da ne vem. Kaj pa naj mu svetujem? Saj razume, da mora oddati najboljšo ponudbo in da so postopki transparentni. O čemer se pri nas nenehno pogovarjamo, je v tujini večinoma samoumevno. To so veliki poslovneži, ne pričakujejo, da bi dobili milijardo evrov vredno podjetje za sto milijonov le zato, ker bi bili moji prijatelji. Toda v Sloveniji lahko vložiš v pripravo pet milijonov evrov, potem pa izveš, da nekdo ni mislil resno.
Finale naslednje sezone lige prvakov, ko bi prav zaradi najboljših klubov lahko gledali eno najzanimivejših sezon, bo na stadionu Atletica v Madridu, to bo 1. junija 2019. Kdo bo podelil pokal evropskemu prvaku?
Če bom takrat predsednik Uefe, bi ga moral jaz … Vem, kam merite: načelno se bom marca 2019 res potegoval za štiriletni mandat predsednika, če bo vse šlo po načrtu. Toda glede na to, kaj vse se mi je že zgodilo v življenju, tega ne morem trditi. Gotovo pa bi šlo za logično nadaljevanje začetega iz septembra 2016 v Atenah, ko so mi zaupali mandat za dve leti in pol. Če bi bile volitve danes, bi dobil 99-odstotno podporo, kar me navdaja z optimizmom in dokazuje, da delam prav.
»Sodelujem z milijarderji, lastniki zelo velikih podjetij. Veliko jih želi investirati v Slovenijo, zato me sprašujejo, kaj naj naredijo. Toda nekako si ne upam svetovati.« Foto: Pierre Albouy/Reuters
Slovenija naj bi naslednjič predsedovala svetu Evropske unije med julijem in decembrom leta 2021. V primeru vaše zmage bi se lahko zgodilo, da bi v istem obdobju Slovenija predsedovala Evropski uniji, Uefi in Evropskim olimpijskim komitejem. Kako bi to lahko pojasnili?
To bi bilo res neverjetno, mi pa še vedno nesamozavestni. Morda bi morala Slovenca voditi tudi ZDA in Rusijo, da bi postali vsaj malo bolj samozavestni.
Nazadnje ste nam zatrdili, da smo Slovenci najmanj tako sposobni kot Švicarji. Kaj bi sporočili rojakom ob prehodu v leto 2018?
Večkrat sem poudaril, da bi morali biti samozavestnejši, v državi bi moralo vladati več pozitivne energije. Človeka, ki živi zunaj, razžalosti, ko opazi, da se naša politika vrti okoli istih tem, da se prepirajo zaradi oslove sence, hkrati pa ljudje temu relativno nasedajo. Podpreti bi morali pozitivne ljudi, ne hujskačev. Morali bi se prepričati, da se nehamo veseliti, če minoren portal objavi škandal o komurkoli iz naše države. Iskati bi morali pozitivne novice, mlade pa prepričati, da ostanejo v Sloveniji in ostanejo odprti. To niso floskule.
Pa smo res boljši kot Švicarji?
Zanesljivo. Smo širši, ker smo preživeli socializem, v sebi pa nosimo nekaj balkanskega. To je zelo dobro, verjemite. Zadnjič sem rekel skupini zahodnjakov: Veste, kaj mi je pomagalo? Nenehno imam ene oči spredaj, drugi par pa zadaj. Pri nas moraš ves čas paziti, da ti kdo ne skoči v hrbet, in to je moja prednost pred njimi. In prednost vseh nas! Tudi novinarji New York Timesa, BBC ali kateregakoli velikega medija niso boljši od slovenskih, pogosto pridejo na pogovor manj pripravljeni. Mi pa si govorimo, kako da smo majhni, moramo se skriti in podobno. Zares smo odlični, toda kljub temu nas čaka nas še veliko dela.
Pojasnite, prosim.
Naj pojasnim s primeri. Kaj naj odgovorim na dopis birokrata iz banke? Naj mu pošljem popis svojega premoženja, ker da sem politično izpostavljena oseba? Ne razume, da vodim zasebno društvo … V Sloveniji sem tudi davčni zavezanec, ker moja družina živi v Sloveniji. Ko sem se želel zdravstveno zavarovati, sem postal tujec … Davke plačujem v Švici in Sloveniji, toda pri nas na Fursu me je dočakal dokaj hladen in indiferenten pristop, dokler niso spoznali, da sem prijazen in želim le urediti stvari. V Švici je prišel šef davčne uprave kar na Uefo, obravnaval me je popolnoma drugače ... V Švici so imeli referendum za omejitev plač menedžerjev: 77 odstotkov jih je to možnost zavrnilo. Pri nas bi 99 odstotkov volivcev plače menedžerjem najraje kar ukinilo … Ko na letališčih berem slovenske medije in opazim besedno zvezo, da je nekdo nesramno bogat, mi postane slabo. Kaj pomeni biti nesramno bogat? Če nekdo dobro služi in plačuje davke, plačuje zaposlene v javni upravi, tudi gasilce in policiste, da vsi lahko živimo še varneje. Če bi na svet gledali pozitivno, bi res lahko postali zgodba o uspehu.
V zadnjem obdobju res opažamo uspešne zgodbe Slovencev na različnih področjih.
Krasi nas idealna geostrateška lokacija, govorimo več jezikov kot večina naših zahodnih prijateljev, z večstoletnim mešanjem narodov in kultur smo pridobili odlične lastnosti, nenehno smo bili na »prepihu« in borili se bomo za obstoj. Jaz se enako pogovarjam v ZDA, Rusiji, Turčiji ali Nemčiji. Midva se pogovarjava najmanj na enaki ravni, kot se pogovarjam z novinarji AP, CNN, BBC … O svetovni politiki vemo več kot drugi. Tega se moramo zavedati; jaz gotovo ne bi postal predsednik Uefe, če ne bi bil samozavesten. Nikdar nisem tekal za predsednikom, ko je bil to Michel Platini. Stal sem ob strani, on je prišel do mene in ne obratno. Tudi zaradi tega me je bolj cenil.
Bili ste eden redkih, ki ga javno niste obtožili v zvezi z afero s Seppom Blatterjem, ki ga je odnesla s položaja. Ohranjata stik?
Pred kratkim mu je umrl oče, pogreba smo se udeležili generalni sekretar, štirje direktorji iz Uefe in jaz. Iz Fife ni bilo nikogar, nikogar iz francoske zveze, nikogar iz francoske lige, prav tako ni prišel na pogreb nihče od njegovih prijateljev iz izvršnega odbora Uefe, ki so bili tam po 15 let. Spoštovanje je ključno za vse, zato je Uefin slogan »Spoštovanje« (ang. respect) gotovo najboljši.
