Čeferin in Katanec – v njunih zgodbah ni naključij
Iračani potrebujejo selektorja, ki zna postaviti jasna pravila igre v reprezentanci in igrati na rezultat, Uefa pa sodobnega voditelja, ki zna krmariti tudi med (pravniškimi) čermi, ki jih prinaša s seboj vrhunski nogomet.
Odpri galerijo
Aleksander Čeferin uživa v tujini najvišji ugled in spoštovanje, ni čudno, da bo februarja 2019 kandidiral za polni štiriletni mandat predsednika Uefe z močno podporo večine od 55 članic.
»Lep pozdrav vsem. Sem Srečko Katanec, zelo sem vesel in ponosen, da bom postal selektor iraške nogometne reprezentance. Čestitam Iračanom ob njihovem prazniku in jim želim Eid Mubarak. Kmalu se vidimo na konferenci v Bagdadu. Vse dobro!«
S temi besedami je nekdanji slovenski selektor potrdil nedeljski prihod v Irak in nagovoril prebivalce nesrečne države. To ni kar tako, tisoči trenerjev bi šli za letno plačo milijon evrov do reke Tigris tudi peš. Irak bo prvič od začetka vojne z ISIS igral kvalifikacijske tekme v domovini. Prav avgusta so v Mosulu igrali prvič po osvoboditvi.
Še močneje kot Katančeva selitev na Bližnji vzhod je v istem tednu odmevala napoved Aleksandra Čeferina o vložitvi kandidature za polni mandat predsednika Uefe, najmočnejše športne organizacije na svetu. Čeferin je pred dvema letoma v Atenah dobil v roke mandat predhodnika Michela Platinija, februarja prihodnje leto se bo potegoval za pravo štiriletko na čelu inštitucije iz Nyona, ki bo leta 2020 presegla mejo petih milijard evrov letnih prihodkov.
Čeferin je po zmagi v Atenah pridobil še večje zaupanje nacionalnih zvez kot 14. septembra 2016, ko je opravil z Michaelom van Praagom. Pragmatičnost je dokazal tudi s tem, da je 70-letnega Nizozemca »spustil« v izvršni odbor Uefe, čeprav bi lahko to z glasovalnim strojem zanesljivo preprečil. Dve leti po Atenah uživa še večjo podporo, javno so ga podprle štiri nacionalne zveze (Francija, Turčija, Italija in Švedska), ki premorejo vpliv na številne druge pod dežnikom Uefe, v prihodnjih dneh in tednih jim bodo sledile še druge velikanke, kakršni sta denimo Nemčija in Rusija, najtesnejše zaveznice 50-letnika iz Grosuplja so tako ali tako članice iz držav nekdanje SFRJ, slovanskega bloka, Baltika, Portugalska … Vnovično (še bolj) prepričljivo zmago od tedanje z 42:13 mu lahko prepreči le višja sila, tako zadovoljnih je 55 članic z odnosom krovne hiše do klubskih in reprezentančnih tekmovanj ter nacionalnih zvez. Na letnih kongresih Uefe srečujemo goste z drugih celin – večino zanima, kako ujeti korak z Evropejci in doseči institucionalno raven delovanja nogometa na stari celini.
Kot bi se Katanec in Čeferin dogovorila, da bosta odšla vsak v svoj boj v istem tednu. Morda se zdi naključno, toda njuna zgodba je podobna. Po svojih inavguracijah sta bila sprejeta delno skeptično – Katanca naj bi povozil čas, odvetnik naj ne bi mogel voditi nogometne zveze. Toda Ljubljančanu, ki ga je na silvestrovo 2012 oživil prav Čeferin, je le malo manjkalo do Brazilije, čeprav je prejel jato v točkovnem ofsajdu, pozneje je uspešno pomladil reprezentanco. Grosupeljčan je pripeljal pokrovitelja 1. SNL, zgradil Brdo in se izkazal kot povezovalec sosednjih zvez, kar ni ostalo prezrto.
Iračani potrebujejo selektorja, ki zna postaviti jasna pravila igre v reprezentanci in igrati na rezultat, Uefa pa sodobnega voditelja, ki zna krmariti tudi med (pravniškimi) čermi, ki jih prinaša s seboj vrhunski nogomet. V tujini ni naključij, ni slovenske nevoščljivosti, šteje le cilj. Naključje je le podatek, da bosta Čeferin in Katanec delovala v nogometu za podobno visoko letno plačo.
S temi besedami je nekdanji slovenski selektor potrdil nedeljski prihod v Irak in nagovoril prebivalce nesrečne države. To ni kar tako, tisoči trenerjev bi šli za letno plačo milijon evrov do reke Tigris tudi peš. Irak bo prvič od začetka vojne z ISIS igral kvalifikacijske tekme v domovini. Prav avgusta so v Mosulu igrali prvič po osvoboditvi.
Srečko Katanec ni zaman dobil klica iz Iraka. Tisoči trenerjev bi odšli za milijon evrov letne plače ob Tigris tudi peš.
Še močneje kot Katančeva selitev na Bližnji vzhod je v istem tednu odmevala napoved Aleksandra Čeferina o vložitvi kandidature za polni mandat predsednika Uefe, najmočnejše športne organizacije na svetu. Čeferin je pred dvema letoma v Atenah dobil v roke mandat predhodnika Michela Platinija, februarja prihodnje leto se bo potegoval za pravo štiriletko na čelu inštitucije iz Nyona, ki bo leta 2020 presegla mejo petih milijard evrov letnih prihodkov.
Čeferin je po zmagi v Atenah pridobil še večje zaupanje nacionalnih zvez kot 14. septembra 2016, ko je opravil z Michaelom van Praagom. Pragmatičnost je dokazal tudi s tem, da je 70-letnega Nizozemca »spustil« v izvršni odbor Uefe, čeprav bi lahko to z glasovalnim strojem zanesljivo preprečil. Dve leti po Atenah uživa še večjo podporo, javno so ga podprle štiri nacionalne zveze (Francija, Turčija, Italija in Švedska), ki premorejo vpliv na številne druge pod dežnikom Uefe, v prihodnjih dneh in tednih jim bodo sledile še druge velikanke, kakršni sta denimo Nemčija in Rusija, najtesnejše zaveznice 50-letnika iz Grosuplja so tako ali tako članice iz držav nekdanje SFRJ, slovanskega bloka, Baltika, Portugalska … Vnovično (še bolj) prepričljivo zmago od tedanje z 42:13 mu lahko prepreči le višja sila, tako zadovoljnih je 55 članic z odnosom krovne hiše do klubskih in reprezentančnih tekmovanj ter nacionalnih zvez. Na letnih kongresih Uefe srečujemo goste z drugih celin – večino zanima, kako ujeti korak z Evropejci in doseči institucionalno raven delovanja nogometa na stari celini.
Edino naključje predstavlja podatek, da bosta Čeferin in Katanec delovala v tujini za podobno visoko letno plačo.
Kot bi se Katanec in Čeferin dogovorila, da bosta odšla vsak v svoj boj v istem tednu. Morda se zdi naključno, toda njuna zgodba je podobna. Po svojih inavguracijah sta bila sprejeta delno skeptično – Katanca naj bi povozil čas, odvetnik naj ne bi mogel voditi nogometne zveze. Toda Ljubljančanu, ki ga je na silvestrovo 2012 oživil prav Čeferin, je le malo manjkalo do Brazilije, čeprav je prejel jato v točkovnem ofsajdu, pozneje je uspešno pomladil reprezentanco. Grosupeljčan je pripeljal pokrovitelja 1. SNL, zgradil Brdo in se izkazal kot povezovalec sosednjih zvez, kar ni ostalo prezrto.
Iračani potrebujejo selektorja, ki zna postaviti jasna pravila igre v reprezentanci in igrati na rezultat, Uefa pa sodobnega voditelja, ki zna krmariti tudi med (pravniškimi) čermi, ki jih prinaša s seboj vrhunski nogomet. V tujini ni naključij, ni slovenske nevoščljivosti, šteje le cilj. Naključje je le podatek, da bosta Čeferin in Katanec delovala v nogometu za podobno visoko letno plačo.
