Čeferin: Srečujem največje igralce v športu, poslu in politiki

Sto dni je minilo od zgodovinskega 14. septembra, ko se je zavihtel na položaj predsednika Evropske nogometne zveze (Uefa). Odtlej se ni veliko spremenil. Ostaja enako dostopen, tudi na vprašanja odgovarja enako pronicljivo kot prej. Z 49-letnim Grosupeljčanom, ki je po novem zaposlen v Nyonu ob Ženevskem jezeru, smo pojasnili ozadje izzivov, ki so pred nogometom in Uefo.

Bi lahko našteli države, v katere so vas povabili po 14. septembru, ko so vas izvolili na položaj predsednika Uefe?

Po izvolitvi sem obiskal Anglijo, Italijo, Gruzijo, Azerbajdžan, Nizozemsko, Španijo, Hrvaško, Nemčijo, Bolgarijo in Madžarsko. Na sedežu Uefe v Nyonu so bili na uradnem obisku predsedniki več kot 30 nacionalnih nogometnih zvez. V večini držav, ki jih obiščemo, me sprejmeta premier in predsednik države. V nekaterih državah sem bil presenečen, ker me je dočakal protokol, kot da bi prišel na obisk predsednik kakšne velike države ... Obkrožali so me številni varnostniki s slušalkami, dobiš občutek, kot bi bil ogrožen. Tako pač obravnavajo predsednika Uefe. Tudi na Hrvaškem, kjer sem doživel vrhunski sprejem, sem imel spremstvo od meje do Zagreba in nazaj.

O čem se pogovarjate, ko obiščete državne­ voditelje? Lahko si predstavljamo, o čem teče beseda med pogovori z vodstvi nacionalnih zvez, kaj pa je rdeča nit obiskov premierov ali predsednikov države?

Nacionalnim zvezam po Evropi veliko pomeni, da obiščemo tudi njihove vladne predstavnike ali predsednika republike; tako pokažemo, da Uefa podpira njihovo zvezo in da smo pripravljeni pomagati pri financiranju določenih projektov. Posamezni obiski so deležni velike medijske pozornosti. Državnim vodstvom tako lažje damo vedeti, da bi bilo prav, da tudi država pomaga športu in sofinancira infrastrukturo. V glavnem se pogovarjamo o tem in nogometu. Z državniki smo večkrat govorili tudi o organizaciji velikih tekmovanj. Želim si, da bi spremenili način kandidiranja, ki (je) velja(l), vsi bodo morali kandidirati na razpisu. Če bo njihova kandidatura najboljša, bodo dobili prvenstvo, sicer ne. Obstajajo tudi specifični pogovori; kako lahko, denimo, v določenih zapletenih položajih pomaga nogomet, kot sta primera v Izraelu in Ukrajini.

Nazadnje ste bili na Hrvaškem zelo neposredni ...

Najprej bi rad poudaril, da je hrvaška reprezentanca edinstven fenomen. Glede na velikost države ima fantastične nogometaše, glede na število prebivalcev je to nogometni čudež. Ne vem, ali obstaja država, ki bi na tako majhnem prostoru ustvarila toliko vrhunskih igralcev. Hkrati imajo Hrvati resne težave z incidenti na nogometnih tekmah, zato lahko upoštevaje zgodovino njihovega kaznovanja pričakujejo najstrožje kazni, če bi se to nadaljevalo. Obiskal sem tako predsednika HNS Davorja Šukerja kot politični vrh. Pri reševanju tovrstne problematike mora sodelovati država. Uefa lahko izreka kazni, toda s tem ne bomo izkoreninili problema. Pomagati mora država.

Gre lahko pri tem za kolizijo s pravilom, ki prepoveduje vpletanje politike v nogomet?

Ne. O vpletanju politike bi govorili, če bi ta vplivala na izvolitev predsednika zveze ali če bi kakorkoli vplivala na regularnost tekmovanj. Gre za to, da brez represivnega aparata in državnih organov, ki lahko vplivajo na pozitivno vzdušje, nobena nogometna zveza ne more rešiti težave. In pri HNS gre za veliko težavo.

Tudi v Sloveniji želijo občasno nekateri prikazati, da nogomet ponuja platformo za različne izpade nasilnežev in je nevarno obiskovati tekme. Toda primerjava s Hrvaško ni posrečena.

Naša klubska tekmovanja so urejena, incidentov je relativno malo, fizičnega nasilja na srečo skoraj ni. Verbalno nasilje delno obstaja povsod po svetu. Zdaj, ko delujem v tujini, še bolje opazim, da je Slovenija v tujini zelo cenjena. Tujina se zaveda, da smo del območja jugovzhodne Evrope, če hočete, hkrati pa ve, da je naša miselnost bližje zahodni Evropi. Če bi bile vse zveze tako neproblematične, kot je NZS, in vsi klubi tako neproblematični, kot je večina naših klubov, bi lahko rešili večino težav.

Na Hrvaškem ste dobili tudi vprašanja o vselej subtilni temi – regionalni ligi. V zadnjih tednih smo slišali veliko »resnic«. Ima Uefa interes za tovrstno tekmovanje? Lahko razčistiva, kaj je res in kaj ne?

Nekje sem prebral, da je to ideja nekega funkcionarja makedonske lige. Povedal je, da Uefa načrtuje organizacijo tega tekmovanja, da ima za to rezervirana sredstva in da je bila njegova predstavitev všeč tudi meni ... Več ljudi nam predstavlja zamisli in pobude, predstavljali so jih tudi iz drugih delov Evrope ... Predstavitve ideje, ki ste jo izpostavili, pa sploh nisem videl! Uefa je resda odprta za dobre ideje. Vendar zamisel, o kateri so me spraševali na Hrvaškem, nima možnosti, da bi zaživela v zamišljeni obliki.

Torej gre za dezinformacijo?

Tako je. Presenetili so me predvsem nekateri mediji, ki so nastanek lige povzeli kot dejstvo, nihče pa ni o tem vprašal Uefe.

Bodiva natančna – govoriva o ligi nekdanjih republik SFRJ?

Da. Nobena regionalna liga ni vnaprej zagotovljena, prav tako za to ni zagotovljenih sredstev. Ne izključujem, da bi v prihodnosti lahko zaživela nova (regionalna) tekmovanja po Evropi, toda zaenkrat ni nič konkretnega.

Novica o regionalni ligi je bila celo dobrodošla. Brezplačno ste izmerili utrip med navijači in njihov interes za nastanek lige nekdanjih republik SFRJ.

Prebral sem, da so bili navijači po vseh državah proti ustanovitvi lige. Drži tudi, da ni treba meriti utripa za spoznanje, da je območje nekdanje SFRJ varnostno preobčutljivo za idejo o pripravi skupne nogometne lige. Nogomet ni košarka, nogomet ima bolj strastne navijače, zato nismo niti razmišljali o tovrstni ligi.

Omenjena liga bi časovno sovpadala z nastankom lige prvakov, ki bo zaživela leta 2018, ko se bo manjšim klubom še težje uvrstiti v skupinski del, saj bodo imele Anglija, Italija, Nemčija in Španija zagotovljene po štiri klube, nekatere druge po tri in tako naprej. Zmagovalec regionalne lige bi se lahko uvrstil v ligo prvakov.

V prihodnosti je možno vse, ta čas pa o tem nismo razmišljali. Tako ali drugače bomo dosegli, da bo liga prvakov ostala odprta za vse, torej ne bo zaprte različice po zgledu lige Severne Amerike, kakršno so predlagali nekateri klubi. Smo blizu dogovora. Gotovo pa se bodo »manjši« težje prebili v ligo prvakov.

Vselej krmarite med klubi in nacionalnimi zvezami.

Vedite, da nam veliki klubi prinesejo večino denarja. Od tega denarja potuje zelo velik delež v nacionalne zveze kot solidarnostna sredstva. Vselej tehtamo, koliko nam prinesejo klubi in kolikšen vpliv imajo. Pri pogovorih se soočamo s tremi vrstami klubov in zvez. Najmanjše zanimajo le solidarnostna sredstva. Največje zanima predvsem dostop do tekmovanj. Srednje veliki bi imeli dostop in solidarnostna sredstva. Treba je ravnati preudarno in modro.

Odločitev o reformi lige prvakov po meri bogatih klubov so sprejeli že pred vami. So vam s tem naredili uslugo? Ni vam bilo treba sprejeti te odločitve, hkrati ste dobili nekaj manevrskega prostora za morebitna pogajanja.

Zadevo bi lahko prikazali tudi tako. Kljub temu je treba vedeti, da je šlo pri odločitvi predvsem za problem (ne)komunikacije. Nihče ni povezal nogometnih zvez, klubov, nacionalnih lig ... Ko se pogovarjam z različnimi deležniki, otežen dostop do lige prvakov ni več problem, gre le za razdelitev sredstev. Problem je, da za spremembo ni vedel »nihče« in se je zgodila čez noč. Tega namerno nisem hotel uporabiti v predvolilni kampanji. To ne bi bilo korektno, ne nazadnje bi bil – če bi nasprotoval spremembam že prej – po zmagi to moj največji izziv. Verjetno je bila odločitev izvršnega odbora tedaj nujna.

Pridobila bo tudi evropska liga.

Drži, 50 milijonov evrov več bo za klube in 10 milijonov evrov več za nacionalne zveze.

Kakšno je vaše mnenje o prihajajoči spremembi lige prvakov?

Za manjše in srednje velike države bi bil boljši obstoječ format, toda mi potrebujemo velike klube. Liga prvakov je najboljši športni produkt na svetu; imam konkretne podatke o astronomsko visokih ponudbah pokroviteljev, če bomo ligo prvakov nadaljevali tako, kot bo zaživela v sezoni 2018/2019. To pomeni več denarja za solidarnostna sredstva in boljši razvoj nogometa v manjših državah. Ne bomo pa mogli preprečiti povečevanja razlik med velikimi in manjšimi. Za nas je ključno, da se nam ne zgodi, kar se je zgodilo Fibi v košarki. Liga prvakov bo potekala pod našim vodstvom, vanjo se bo lahko uvrstil vsak, četudi težje kot danes. S takim formatom lige prvakov bom zadovoljen.

Od kod prihajajo dodatna sredstva, iz Azije in Severne Amerike?

Tako je. Z različnimi termini tekem – namesto enotne ure 20.45 bosta dve tekmi ob 19. uri, šest tekem pa ob 21. uri – bomo prišli do še boljših pogodb. Neverjetno, kakšne ponudbe prihajajo z drugih celin; gre predvsem za Kitajsko in ZDA. S predstavniki podjetij iz teh držav sem opravil več pogovorov in vem, da lahko produkt liga prvakov dvignemo na bistveno višjo raven. Na digitalnem področju smo zaostali za ameriškimi športi, o čemer smo se pogovarjali tudi z vodstvom Facebooka. Cristiano Ronaldo ima z naskokom največ sledilcev med vsemi na svetu, naslednjih nekaj na lestvici pa je pevcev in pevk ... Hkrati so na digitalnem področju ameriški športi daleč pred nami. Tu imamo zelo veliko manevrskega prostora za rast v populaciji mlajših.

Še nekaj je zanimivo. Na eni strani se soočate z zahtevami klubov po večjem izplenu v ligi prvakov, po drugi strani isti klubi od vas pričakujejo pomoč v boju s Fifo proti razširjenemu SP 2026.

Omenjeni odločitvi nista povezani. Ne gre za zahteve klubov, gre za partnerski dogovor. Pozitivno sem bil presenečen, ko sem se srečal s predsedniki Bayerna, Juventusa, Barcelone, PSG in podpredsednikom Reala. Vsi so bili naklonjeni Uefi. Razumem, da velikim klubom ne ustreza kakršnakoli sprememba tekmovalnega koledarja, četudi Fifa zatrjuje, da se koledar ne bo spremenil kljub morebitnim 48 reprezentancam na SP. Mi bomo pri tem upoštevali predvsem interese nacionalnih zvez. Toda najprej bi radi izvedeli, za kaj gre.

Poudarili ste, da Uefa ne pozna konkretnega predloga Fife. So se spremenili vaši odnosi s predsednikom Fife Giannijem Infantinom?

Ne, imava zelo dobre odnose, večkrat se srečava. Bolj gre za to, da jaz zastopam interes Uefe. Na oktobrski seji sveta Fife so hoteli odločati o morebitni širitvi SP 2026, toda Evropejci smo zahtevali, naj nam povedo kaj več o tem. Ne vemo, koliko evropskih reprezentanc bi bilo na turnirju, ne vemo, kako bi se spremenil koledar, ne poznamo sistema ... To sem javno povedal. Odgovarjam nacionalnim zvezam. Predsednik NZS bi lahko prišel do mene in me vprašal, koliko evropskih ekip bo na turnirju, pa bi mu odvrnil, da ne vem, kljub temu pa sem glasoval za povečanje SP, ker smo pač prijatelji ... Med menoj in Infantinom se ni nič spremenilo. Le dobiti moramo več podatkov. Koliko ekip bo iz Evrope? Po spremembi bi jih moralo biti več kot trinajst. Koliko več, kakšen sistem? Svet Fife bo zasedal 9. januarja, dotlej se bomo morda kaj dogovorili.

Nogometna družina spremlja hiter razvoj igre. V prihodnjih petih letih bi se lahko nogomet spremenil bolj kot prej v 30 letih. Gre za ligo prvakov, sistem kvalifikacij za reprezentančna tekmovanja z uvedbo lige narodov, euro 2020 bo gostoval po vsej Evropi, mundial 2022 bo na sporedu decembra. To je mini revolucija. Čutite, da je Uefa na prelomnici, čutite, da ste predsednik Uefe v zanjo zgodovinskem obdobju?

Strinjam se z vami, vsak dan se dogajajo velike stvari in spremembe. Ob vsem, kar ste našteli, prihaja videoanaliza za pomoč sodnikom na tekmah, pa vrsta sprememb sistema tekmovanj. To sta dve vrsti sprememb. Prvič, gre za spremembe v dobrem vodenju institucij (good governance). To je v preteklosti nekoliko ušlo nadzoru. Druga stvar je, da so se preostale celine zavedle – v mislih imam vodilne marketinške hiše in najmočnejše korporacije –, da je nogomet svetovni športni produkt številka ena, na prvem mestu Uefina liga prvakov. Obstaja enormen interes vlagateljev na Kitajskem in v ZDA, tudi v Evropi gre interes navzgor. Vsi hočejo biti zraven. Za temi gospodarskimi sistemi stojijo države, očitno je to politično pomembno. Nogomet je postal ogromen posel, v katerem obstaja strahovit manevrski prostor za dodaten napredek na različnih področjih.

Konec januarja boste organizirali sestanek nacionalnih zvez pod okriljem Uefe. O čem boste govorili?

Reforme, ki sem jih obljubil v programu, si želim izpeljati do naslednjega kongresa Uefe. Na omenjenem sestanku bodo navzoči predsedniki in generalni sekretarji nacionalnih zvez. Reformni paket smo interno že pripravili do božiča. Hočem izpolniti obljubo, da bom za mnenje o spremembah najprej vprašal nacionalne zveze. Kaj, denimo, mislijo o številu mandatov predsednika Uefe, o tem, da bodo lahko le aktivni člani kandidirali za izvršni odbor Uefe, in kaj pomeni izraz aktivni člani. Potem bo 8. februarja zasedal izvršni odbor Uefe, 5. aprila pa bo redni letni kongres v Helsinkih. Nekateri so mi svetovali, naj izpeljem reforme postopno, da bi imeli ves mandat kaj početi. Toda verjamem, da bomo imeli pozneje dovolj dela z drugimi izzivi. Ustanovili bomo nov oddelek za varnost, oddelek za ženski nogomet, tudi divizijo za nogomet, ki je doslej ni bilo, kar je nenavadno.

Kaj bo spadalo pod divizijo nogomet?

Divizija je v organigramu Uefe večja enota od oddelka. Trenutno imamo divizije za pravo, marketing, tekmovanja in podobne. V diviziji nogomet bodo tekmovanja (competitions) in razvoj (technical). Z razvojem nogometa se bodo ukvarjali tudi bivši znani nogometaši in trenerji. Pridružil se nam je sir Alex Ferguson, aktiven bo Dejan Stanković, tudi drugi znani nogometni obrazi bodo z nami. Šli bomo na teren, izobraževali trenerje. Četudi bi znal, jaz tega ne morem početi – kdo bi me pa poslušal? Če pride pokazat kaj koristnega Alex Ferguson ali če otrokom na igrišču pokaže kaj novega bivši zvezdnik, je to velika stvar.

Lahko izpostavite še kakšen izziv?

Velika sredstva bomo gotovo vlagali tudi v ženski nogomet, ki ponuja veliko možnosti. Evropa je v moškem nogometu daleč pred ZDA, v ženskem nogometu pa caplja 20 let za njimi.

Sprememba, ki mi je padla v oči, zadeva evropsko prvenstvo leta 2024. Sprejeli ste nova merila za organizacijo turnirja; euro bosta lahko skupaj organizirali največ dve državi, zahtevate večje stadione. Bližje euru 2024 bodo večje države, torej niste »ugodili« Nordijcem, kot so vam očitali pred volitvami.

Te pravljice so hoteli poslati v javnost nekateri, ki niso hoteli, da bi bil izvoljen. V javnost so dali »novico«, da sem v zameno za podporo na volitvah obljubil euro 2024 Skandinavcem. Zdaj se je pokazalo, da to ni izvedljivo. V javnost so poslali tudi teorijo, da za mojo kandidaturo stojijo samo Rusi, prva odločitev izvršnega odbora po moji zmagi pa je bila, da smo dali finale lige prvakov Kijevu. Očitali so mi tudi, da sem lutka Giannija Infantina, a se je ob nedavni polemiki o morebitni širitvi SP pokazalo, da tudi to ne drži. Morda se bodo spomnili še česa.

Fifa je zavrnila možnost, da bi Rusiji odvzeli organizacijo SP 2018. Se je Uefa do tega opredelila?

Ne. Kot vem, je Rusija legalno dobila organizacijo svetovnega prvenstva. Veselim se prvenstva in verjamem, da leta 2018 ne bo na turnirju niti najmanjših težav. Rusi bodo dobri organizatorji prvenstva.

Na Rusijo 2018 prek članske reprezentance meri tudi Nogometna zveza Slovenije, ki je nedavno dobila novega predsednika. Ste zadovoljni z razpletom volitev, ki so pripadle Radenku Mijatoviću?

Razplet je dober za slovenski nogomet. Radeta dobro poznam, bil je podpredsednik v mojem predsedniškem mandatu. To je človek iz nogometa, pošten človek in človek, ki živi za nogomet. Sposoben je voditi velike kolektive, kar je že dokazal. Lahko rečem, da se mi je smilil v času predvolilne kampanje, ki je bila tako umazana, da me je bilo na trenutke sram.

Vaš komentar?

Verjetno se nekateri niso mogli sprijazniti s tem, da nimajo dovolj podpore za zmago, zato so poskušali diskreditirati volitve. To me ne moti. Moti pa me, da poskušajo na osebni ravni diskreditirati človeka, ki je v resnici pošten, ki je vse v življenju dosegel sam oziroma iz nič. To se mi zdi nemoralno. NZS in slovenski nogomet potrebujeta mir in trezne ljudi, ne potrebujeta konfliktnih ljudi, ki so skregani z vsemi. Rade je človek, ki ne bo skregan niti s temi, ki so delali proti njemu. Na neki način ga težko razumem, sem pa vesel, da je tak. Ne vem, ali bi jaz lahko mirno prenesel vse, kar se je dogajalo njemu.

Kako komentirate obstoj domnevnega sodniškega lobija, ki naj bi krojil zadnje predsedniške volitve in vse prejšnje?

Če beseda lobi ni slabšalna, najbrž obstajata klubski in sodniški lobi, verjetno obstajata tudi dolenjski in štajerski lobi ... Dejstvo je, da je slovenska sodniška organizacija zelo cenjena v tujini. Imamo zelo veliko sodnikov na vrhunski ravni. Občasno se zgodi, da je v slovenski ligi največji zvezdnik na igrišču prav sodnik ... Tega ne smemo pozabiti. Hkrati imajo tudi sodniki glasovalno pravico. Ne vidim težave v tem, da podpirajo enega od kandidatov in ta kandidat zbere največ glasov. Mislim, da je bil zadnji primer poskus destabilizacije položaja zaradi jasnega signala, da delegati podpirajo Radeta Mijatovića.

Mijatović je napovedal, da bo sledil strategiji 2015–2020, ki jo je NZS sprejela še v času vašega mandata. Bi mu bilo kaj lažje, denimo, če bi imel na voljo večji proračun, ker bi na Uefi obstajali razpisi za nova sredstva?

Več razpisov bo. Pomembno je, da dobiš prave informacije. NZS gotovo ne bo škodilo, da je predsednik Uefe bivši predsednik NZS. Mimo razpisov ne moremo narediti nič, lahko pa svetujemo. V preteklih letih smo bili – tipično slovensko – bogaboječi. Prosili smo le za sredstva, o katerih je bilo jasno, da nam pripadajo. Kdor je bil še malo bolj vztrajen, da ne rečem tečen, je dobil sredstva še iz kakšnih drugih Uefinih virov. Za NZS je idealno, da ima odlične odnose z Uefo, ki je njen glavni financer. Naredil bom vse, kar je v moji moči, da bom pomagal.

Ste uradno že obiskali novo vodstvo NZS?

Običaj na Uefi je, da predsednik najprej povabi novo vodstvo posamezne nacionalne zveze na obisk v Nyon. Mijatovića in podpredsednike NZS sem že povabil v Švico. Bil pa sem na novoletnem sprejemu na Brdu.

Od septembrske zmage v Atenah do najinega pogovora mineva natančno 100 dni. Lahko ocenite, ali ste sprejeli večji izziv, kot ste pričakovali? Kako naporna so potovanja?

Potovanja so seveda naporna, to ni skrivnost, ni dobro niti to, da sem ločen od družine. Domov, v Grosuplje, se vračam ob četrtkih zvečer, ob nedeljah pa potujem v Švico. Če vse seštejem, opravljam zanimivo delo, ki ni težje, kot sem pričakoval. Uefa je ogromna institucija, doživljam velike stvari, srečujem največje igralce na področju športa, posla in politike. Res lahko rešuješ velike stvari. Nogomet je sredstvo za rešitev pomembnih svetovnih izzivov. Moje delo ni težko, saj me zelo veseli in imam dovolj energije.

Vaš oče je ob izvolitvi napovedal, da se boste odločili za mirovanje opravljanja odvetniškega poklica v času opravljanja nove funkcije, saj da se boste v celoti posvetili novemu položaju. Je imel prav?

Seveda. To sem že naredil, saj ne gre drugače. Kot odvetnik v tem trenutku ne morem delati. Zaposlen sem v Švici, ne več v Sloveniji. Morda sem naivno mislil, da bom lahko združil odvetništvo in položaj predsednika Uefe ter potoval med Grosupljem in Nyonom, toda Uefa je prevelika organizacija, ki potrebuje vsakodnevne predsednikove odločitve. Vsaka odločitev lahko pomeni katastrofo za evropski nogomet, milijardno izgubo ali dobiček, in če želiš to resno delati, moraš enostavno biti tam. Opažam, da so tudi zaposleni na Uefi veseli, ozračje je pozitivno, imam drugačen pristop od predhodnika. Res sem tudi pravnik, zato je zanje malo drugače. Zanima me, denimo, tudi mnenje direktorjev posameznih divizij; zdaj so zaživeli, saj povedo svoje ideje, na koncu pa moram seveda odločati jaz. Moraš biti tam. Uefa je delovala, toda zašla je v krizo vodenja, ker ni imela predsednika.

Pred selitvijo v Nyon ste vodili tudi odvetniško pisarno. Kdo jo vodi zdaj?

Vodijo jo moj brat in trije partnerji, ki so solastniki pisarne. Tudi oče vsak dan pride v podjetje. Pisarna deluje kot dobro naoljen stroj.

Kako močno je septembrska zmaga posegla v vaš prosti čas in kako se vam je spremenilo družinsko življenje?

Nekaj prostega časa najdem ob koncih tedna. Rad imam šport, na novem delovnem mestu se srečujem z velikimi izzivi, na vse skupaj pa gledam kot na srečo, da lahko delam to, kar me veseli. Časa mi primanjkuje predvsem za ukvarjanje s športom, ki pride na vrsto od petka naprej. Kar zadeva družino, sem spoznal, da imamo po moji selitvi v Nyon celo bolj kakovostne odnose kot prej. Ko se v četrtek zvečer vrnem domov, sem do nedelje zvečer dejansko prost – zdaj jaz vozim otroke na rekreacijo, grem z njimi v kino … Vsako soboto gremo skupaj na večerjo, veliko bolje in globlje komuniciramo. Prej sem bil sedem dni »tukaj«, v bistvu pa me ni bilo. Družina je bila en teden tudi pri meni v Švici. Zaenkrat nam gre zelo dobro.

Kako je vašo selitev sprejela soproga Barbara?

Barbara je bila v prvih tednih po zmagi bolj modra od mene. Ko sem bil izvoljen za predsednika Uefe, sem postal živčen, nisem vedel, kako se bomo odzvali, ker nisem vedel, kako bo na Uefi, kaj bo zahtevala od mene nova služba. Usedli smo se, saj sem hotel takoj dobiti odgovor, ali bo šla družina z mano ali ne. Barbara mi je predlagala, naj počakam, naj pustim času čas, pa bomo videli, kako bo. Težko je vnaprej vedeti, zaenkrat nam gre zelo dobro. Če bi mi pred enim letom kdo rekel, da se bova zdaj pogovarjala o teh stvareh, bi preveril, ali je padel na glavo. Res ne veš, kako bo čez pol leta, čez eno leto ... Toliko sem se že »skuliral«, da si mislim: bo že. Hudo nam pa res ni.

Kaj pa ljudje, ki vas obkrožajo na poslovni poti? Kje so se bolj spremenili, pri nas ali v tujini?

V Sloveniji sem zelo vesel splošnega pozitivnega vzdušja; še zdaj me ustavljajo in mi čestitajo tudi ljudje, ki jih ne poznam. To je netipično za Slovence in znamenje, da smo lahko pozitivni in znamo privoščiti nekaj dobrega drugim. V tujini se je spremenilo vse. Nisem bil vajen tega ... Iz Grosuplja pridem na obisk k predsedniku države ali vlade ... Vedno dam roko šoferju, varnostniku, pa so bili sprva vsi veseli in hkrati začudeni, češ, ta se ni nič spremenil. Sploh ne razumem, zakaj bi se moral nekdo spremeniti v mojem primeru, toda očitno se ljudje, ki pridejo na Uefo, ali v drugih podobnih primerih, spremenijo. Ko sem prišel prvi dan v službo, so vsi v recepciji vstali. Najprej sem si rekel, najbrž se jim je kam mudilo, a je bilo naslednji dan enako ... V tem pogledu se nisem zavedal, v kaj se spuščam.

Plebiscitarna podpora rojakov je bila res edinstvena. Pri nas je bilo v zadnjih mesecih dvakrat drugače kot v vašem primeru. Resda sta to bila primera politikov z različnih polov (Danilo Türk, Lojze Peterle), ki sta kandidirala za položaj v tujini, in vemo, kako je pri nas, ko beseda nanese na politiko. Toda kandidirala sta za položaj v tujini, a nista imela enotne podpore rojakov. Podobno je bilo že večkrat prej, vi ste nekakšen fenomen. Zakaj so vas ljudje tako podprli?

To bi težko ocenil. Verjetno je težava v politiki. Očitno se politične stranke brez milosti sovražijo med sabo … Težko ocenim primerjavo med mano in omenjenima politikoma. Pozitivno sem bil presenečen tako nad odzivi običajnih ljudi kot politikov. Ni pa mi všeč, da nismo enotno podprli Türka in Peterleta. Vse naše bi morali v tujini podpreti, tudi Bratuškovo pred časom ... Drži pa, da ne govoriva o običajnih ljudeh, pač pa o politikih. Jaz bom ohranil v spominu svoj primer, ki me zelo veseli.

Računate na še en mandat?

Računam, vendar se s tem ne bom obremenjeval pred letom 2019, ko se bo treba.

Kje se vidite po tem? Spet v odvetništvu?

Najverjetneje v odvetništvu, čeprav vem, da je življenje polno presenečenj.

Politika vas ne zanima?

Saj vidite, kako je, saj ste sami izpostavili dva primera. Če hočeš slabo sebi in svoji družini, se podaj v politiko ... Po tem, kar se mi je zgodilo v zadnjem letu, se ne bom obremenjeval s tem, kaj bo čez dve, tri leta ali še pozneje. Kdo ve, kaj bo prinesel čas. Zdaj vidim, da je možno vse.

Sodite med ljudi, ki si ob koncu leta kaj zaželijo, ali raje sprejemate načrte?

Seveda imam željo. Sliši se stereotipno, toda želim si le, da bi bili zdravi. Ne bojim se, da v tem primeru jaz in družina ne bi bili česa sposobni.

Začela sva s premieri in predsedniki države. Pa še končajva. Sta vas Miro Cerar in Borut Pahor že sprejela?

Takoj po volitvah me je povabil na obisk premier Miro Cerar, imela sva zelo prijeten pogovor. Začetek je bil resda tipično slovenski, čeprav bi za to težko krivili premiera … Do vseh predsednikov vlade in države sem prišel neposredno in brez posebnih kontrol, večina me je čakala na vhodu v rezidenco. Pri našem predsedniku vlade pa so mi vzeli telefon iz varnostnih razlogov, moral sem tudi čez detektor, če imam s seboj eksploziv ali kaj podobnega ... Čeprav me poznajo. To je slovenska nerodnost, seveda pa premier nima nič s tem. Predsednik države pa me še ni povabil na uradni obisk. A tega mu seveda ne zamerim, verjetno je preveč zaposlen.