​V Celju športni domoljubi že od nekdaj malce postrani gledajo Ljubljančane, a nekatere so vzeli za svoje, v Mestnem parku so denimo vzklikali tudi hokejistoma Tomažu Vnuku in Luki Simšiču, rokometaši so častili Uroša Zormana, Jureta Natka in Matjaža Brumna, s katerimi so postali evropski prvaki.

Zdaj imajo novega zlatega »žabarja« tudi nogometni navdušenci. Trenerja šampionske celjske ekipe kajpak ne zanima Pahorjeva služba, tudi »večni« celjski župan Bojan Šrot lahko mirno spi, saj »Dule iz Štepanjca« sploh nima prebivališča v Celju. Ostaja Ljubljančan, zdaj živi v Mostah in se že tri leta skoraj vsakodnevno vozi 75 kilometrov v službo in nazaj.



»Niti enkrat mi ni bila vožnja odveč, ko se peljem s trenerjem (pomočnikom Jasminom Jerićem, op. p.), lahko opravim določene stvari, za katere sicer ni časa, predvsem konstruktivno razmišljanje o ekipi. Mine, kot bi trenil,« razloži Dušan Kosić, ki je trenersko delo v Celju prevzel pred tremi leti. Da bi odgovoril na vse čestitke, prejete po remiju z Olimpijo, ki je Celju 23. julija prinesel tako želeni naslov, bi se moral voziti vsaj do Moskve ...



»Omenil sem, da je bilo kakšnih 800 sporočil, pa sem rekel premalo. Zares. Še prebrati nisem mogel vseh, kaj šele nanje odgovoriti. Prijatelji me zdaj zbadajo, češ da se, odkar sem prvak, ne zmenim več zanje. Ampak saj si bom vzel kakšen dan in se vsakemu posebej zahvalil,« se vsem, ki niso dobili odgovora, opravičuje Kosić, ki nikdar ne bo pozabil občutka, ko se je znašel v zraku in na rokah svojih igralcev.



»Kaj takšnega sem doživel prvič v življenju. Še pred tekmo je bila takšna energija, kot bi vedeli, da se nam ne more nič zalomiti. Zdaj je to lažje reči, pa vseeno. Nekaj je bilo v zraku. Vesel sem, da se je izteklo, kakor se je, tudi ta dramatičnost do zadnjega sodnikovega žvižga je dala derbiju poseben čar. Temu primerna so bila tudi čustva,« je trenutke zadoščenja podoživel trener, ki je pred tekmo gasil evforijo, po njej pa se ji je vendarle prepustil: »Ampak bila je pristna, brez nadutosti. Iskreno smo bili veseli, da nam je uspelo nekaj, v kar je malokdo verjel. Naredili smo dobro stvar za klub in mesto,« pravi rekorder po številu nastopov za Olimpijo, ki ji je naposled prekrižal načrte.



Pred desetletjem sta bila v Celju trenerski par njegova »rojaka« iz Štepanjskega naselja, Slaviša Stojanović in Safet Hadžić, bila sta blizu presenečenju, dolgo grozila Mariboru, a jima ni uspelo narediti zadnjega koraka.
 

Ključno je spoštovanje

Če ni mogel zablesteti v Ljubljani, kjer se je trenerska izkušnja pred desetletjem dokaj kmalu končala (zamenjal je sicer Hadžića), je v mestu ob Savinji postal »nesmrten«.

»Ljudi ne delim na Ljubljančane, Mariborčane, Celjane. Zanimajo me samo osebnosti. Rivalstvo se mi zdi do neke mere potrebno in razumljivo, vendar mora na koncu vselej prevladati spoštovanje. Opazil sem, da so nam uspeh privoščili po vsej državi, tudi v nas samih so bili dvomi, ali je Celje sposobno narediti ta zadnji korak, potem ko je že imelo slabe izkušnje iz preteklosti. Toda sam sem nanj vedno gledal kot na uspešen klub. Seveda pa žlahtnost dajejo trofeje. Če si petkrat zapored peti, kažeš neko konstantnost, zdaj smo postavili še češnjo na torto,« se je rad posladkal Kosič, ki mu ni bilo postlano z rožicami.



Vsako leto je izgubil kakšnega nosilca igre, lani denimo Rudija Požega Vancaša. »Imeli smo najmlajšo ekipo v ligi in naposlušal sem se, da z mladimi ne moreš osvojiti naslova. Vmes je res kazalo tako, toda vseeno nam je uspelo. In z nekaj dni časovne distance si upam trditi, da zasluženo,« je misli strnil 49-letni strokovnjak, znan kot velik borec in mislec na igrišču, takšen je tudi ob njem.



Zadnji rojstni dan pred abrahamom je praznoval 23. aprila, ko je sars-cov-2 še močno dušil družabno življenje. Takrat si v izolaciji ni mogel predstavljati, da bo čez natanko tri mesece prvak. »To ne, sem pa upal, da se bo sezona nadaljevala, in verjel, da lahko pridemo v Evropo, ki se nam je izmikala dve leti. O tem smo sanjarili. Ko smo si to zagotovili, pa smo si rekli, pojdimo do konca. Takrat sem malce v šali izjavil, da bodo fantje prvaki, če se tako odločijo.«


 

Grofje so se prebudili

In so se. Sicer pa se nogomet v Celju v 29 letih samostojnosti ni zares prijel, niti kot Publikum na Skalni kleti niti zdaj na Hudinji, vselej je bil v senci rokometašev in tudi drugih panog. Se utegne zdaj globlje zasidrati v srca meščanov? V prvih letih zelo znani in celo razvpiti Celjski grofje so se po dolgih letih le prebudili.



Ne vem, kaj se je pravzaprav zgodilo, da so se Grofje vrnili, verjetno so začeli verjeti v nas. Tako kot naši stalni gledalci. Še vedno smo imeli številčno precej skromno občinstvo, ampak vse bolj se je čutila ta podpora. V nekem trenutku so nam navijači dali dodatno energijo, da smo lažje igrali. Vse skupaj nas je poneslo do naslova. Celje je ponosno na nas in verjamem, da bo nogomet v mestu naredil preskok. Seveda pa je lažje navijati za klub, ki je uspešen, kot pa vztrajati v trenutkih, ko ne gre.«

Tudi slednjih je doživel kar nekaj. V sezoni 2018/19 je imel klub velike načrte, pa na prvih sedmih tekmah ni okusil zmage in pristal na dnu lestvice. Marsikje bi trener dobil nogo.



»V podrobnosti, kako je bilo takrat, ne bi šel. Dejstvo je, da smo imeli dva poraza in pet neodločenih izidov, ampak morali bi doseči sedem zmag. Govorim o vsebini na igrišču. Preprosto se nam nič ni izšlo. Ironija je hotela, da smo potem zmagali na tekmi, na kateri smo prikazali najslabši nogomet. Rudar je imel vsaj sedem stoodstot­nih priložnosti, trikrat ali štirikrat zadel vratnico, mi pa smo zadeli iz edine akcije. Sicer pa pred tem nismo slabo izgledali na igrišču in to je bil verjetno razlog, da smo vztrajali. Nisem se oklepal službe, sam bi odstopil, če ne bi verjel v boljše čase. Res pa je, da smo bili razočarani, in če bi Celje imelo denar, bi verjetno iskalo novega trenerja,« se zakonitosti posla zaveda Kosić, ki se strinja z mnenji, da se je obrestovalo delo na dolgi rok ter zaupanje v stroko in domače fante. »Tako se je izkazalo in to je sporočilo naše zgodbe.«
 

Vavčer še neizkoriščen

Običajno bi vsa ekipa lahko uživala v uspehu in si privoščila dolge počitnice, toda razmere so drugačne in že slab teden po dvigu pokala so se začele priprave za novo sezono. Ta se bo rodila 12. avgusta, kmalu zatem bo Celje začelo kvalifikacije za ligo prvakov.



»Tisto noč smo se poveselili, fantje so dobili nekaj dni prosto. Saj bomo ob priložnosti proslavili uspeh, kakor se spodobi, ampak zdaj ni časa za to. Zavedamo se, da smo si naložili obvez­nost, razmišljamo, kako Slovenijo dostojno zastopati v Evropi in tudi tam pustiti pečat,« se je k novim izzivom že obrnil Kosić, ki si ni privoščil niti dneva dopusta. Vavčer bo bržčas ostal neizkoriščen vsaj še nekaj časa. »Ni bilo možnosti, sprva obveznosti do medijev in sponzorjev, potem že takoj delo na polno.« Žena verjetno ni bila navdušena ... »Ah, saj je vajena. Je razumna in trpežna. Za vse se bo našel čas.«



Celje so primerjali z Leicestrom, ki je pred leti senzacionalno postal angleški prvak. »Ja, če primerjaš Leicester z velikani premier league, je res, kot bi primerjal Celje z Olimpijo ali Mariborom.« Claudio Ranie­ri je le nekaj mesecev zatem, ko je klubu prinesel prvi naslov, moral oditi zaradi niza slabih rezultatov. Trd je trenerski kruh ...



S tem živimo. Ni trenerja, ki bi stalno osvajal naslove, tudi Guardiola ga včasih ne. Mi smo zaokrožili triletno obdobje in zdaj se bo treba usesti in pogovoriti, kaj in kako naprej. Si nastaviti smernice, da ne bi ponovili napak nekaterih klubov, ki so po velikem uspehu padli nizko,« na lovoriki ne želi počivati Kosić, drugi na lestvici v 1. SNL po številu nastopov (421).
 

Izzivov vedno dovolj

Ko je prišel v Celje, je dejal, da je to njegov življenjski projekt. Ali to še vedno drži, glede na to, da je dosegel vrh v slovenskem nogometu? Morda življenjski projekt zanj šele prihaja? »Eno je nekaj doseči, drugo pa potrjevati. Izzivov je še dovolj, vedno jih lahko najdeš. Nikdar pa ne veš, kaj prinaša jutri. To sem takrat izjavil, ker sem želel igralcem sporočiti, da moja glava ni drugje in da zame Celje ni zgolj vmesna faza v karieri. To zagotavljam tudi danes. Ponosen sem na to ekipo, za ta naslov ni nihče bolj zaslužen kot kdo drug, skupaj nam je uspelo, od naše Nataše (ekonom, op. p.) naprej smo vsi dali svoj maksimum. Verjamem, da bo tako tudi naprej.«