Fakin Šporar kot urbani Robin Hood

Prvi reprezentančni gol 25-letnega Ljubljančana vzbuja upanja

Objavljeno
24. marec 2019 07.00
Posodobljeno
24. marec 2019 07.00
Andraž Šporar iz tekme v tekmo postaja eden največjih adutov selektorja Matjaža Keka. FOTO: Reuters
Če bi iz priložnosti, ki jih je imel, zabil še en gol, bi bilo pred tekmo z Makedonijo že čutiti nogometno evforijo. Ne eden, kar nekaj »kavč komentatorjev« je v prvem kvalifikacijskem dvoboju za evropsko prvenstvo prihodnje leto z Izraelom morda zaznalo, kdo bi lahko odprl vrata evropskega prven­stva prihodnje leto. Fant, o katerem so govorili ali pisali na vnovič oživelih družbenih omrežjih, je ljubljanski fakin Andraž Šporar. No ja, morda ni več fakin, ne bi pa škodilo, če bi bil. Njegov gol, vreden prve kvalifikacijske točke, je bil delavski, srečen in sad vztrajnosti, nečesa, kar je bilo zanj doslej le naključje. Kanček fakinstva, ki ga je premogel celo preveč, bi morda prinesel še drugi gol in tri točke.
Slovenija Matjaža Keka št. 2 že ima čarovnika, mojstra in virtuoza v eni osebi v Josipu Iličiću. On premore vse mogoče in nemogoče nogometno znanje, nima pa instinkta »ubijalca«. Tudi dvoboj z Izraelom je razkril značajsko pomanjkljivost Slovenije, ki je s Kekom dobila resnost in podobo moštva, ki ve, kaj hoče. Toda to je tudi edina vidna odlika ali razlika v primerjavi z moštvom iz lige narodov, v katerem je Iličić igral le za vzorec, v vratih pa seveda ni bilo Jana Oblaka.
Slovenija ta trenutek še ne daje vtisa, da bi lahko »ubijala«, da bi z manj dosegala več in celo prekosila svoje dejanske sposobnosti. Za kaj takšnega potrebuje igralca, ki piči ali ugrizne takrat, ko je najbolj treba. Ni ji treba ugajati. Tako je bilo v prvem uspešnem obdobju pod taktirko Srečka Katanca in drugem pod taktirko Keka. Katanec je imel Zlatka Zahovića, ki je s svojo učinkovitostjo za seboj povlekel tudi druge napadalce, kot sta bila, na primer, Sašo Udović ali Milan Osterc, Kek je imel Milivoja Novakovića. Ljubljančan, ki ga je Kek vzel v svoj štab, resda ni zabijal ključnih golov, a je s silno ambicioznostjo in željo spodbujal soigralce in jih tudi okužil z miselnostjo, ki jo ta rod še potrebuje.

image
Josip Iličić ob sebi potrebuje igralca s strelskim instinktom. FOTO: Reuters


Ilićić in Slovenija potrebujeta učinkovitega strelca. Šporarja! Ali Roberta Berića. Ali Luko Zahovića. Ali Andreja Vombergarja. Potrebuje jih Iličić, da se po vseh njegovih vragolijah in mojstrovinah ne bi pogovarjali samo o tem, kaj bi bilo, če bi bilo.
Ljubljana in Stožice so Šporarjev teren. On je uličar, urbani Robih Hood. Ljubljanski navijači so bili vselej njegovi zavezniki. Toda vprašanje, ki me po malem muči že vse od selitev v tujino, je, ali se je razvajeni fant, ki je imel toliko nogometne podpore in bil vseskozi tako »ujčkan« kot malokdo pred njim, že začel zavedati odgovornosti do navijačev in vseh tistih, ki so doslej zaupali in verjeli vanj. Oziroma ali se selektorju splača žrtvovati njegovega tekmeca ali dva, da bi nekoč in predvsem ne prepozno dočakal Zahovića ali Novakovića te reprezentance.
Ljubljanski princ Šporar je, kar je najpomembnejše zanj, dosegel prvi reprezentančni gol. Prebil je led in psihološko oviro. Pred njim je druga »faza« uveljavljanja talenta, ki ga, v nasprotju s pričakovanji, oživlja na Slovaškem. Toda zdaj ne igra le več zase, za svoj užitek in svoj mir, marveč za selektorja, ki mu (še) zaupa, za soigralce in predvsem za navijače. Da le ne bo »lažni princ«.