Fant gre iz geta. Geto pa ne gre iz fanta

Nogometna statistika zna izmeriti skoraj vse. Koliko kilometrov je igralec pretekel. Koliko žog je izgubil. Kako močno je udaril. S kakšno verjetnostjo bi moral zadeti in koliko je bil v nekem trenutku vreden na trgu. Toda najzanimivejših stvari ne zna izračunati.

Ne zna izmeriti, koliko otroštva človek prinese s seboj na največji stadion. Kako dolgo odmeva lakota fanta, ki je odraščal na robu. Koliko besa se skriva v samozavesti in koliko ranljivosti v izjavi človeka, ki se predstavlja kot nepremagljiv.

V novi epizodi rubrike Ofsajd o nogometu govori Andrej Brglez, sociolog, publicist in raziskovalec mobilnosti, televizijski urednik ter voditelj strokovnih oddaj s področij trajnostne mobilnosti, prometnih in razvojnih politik.

Nogometa ne opazuje samo kot igre. Zanimajo ga ljudje, ki ga igrajo. In med njimi je le malo tako zanimivih, protislovnih in neulovljivih, kot je Zlatan Ibrahimović.

Za Brgleza je Zlatan nekakšna rubikova kocka človeškega značaja. Vsakič, ko se zdi, da smo ga razumeli, obrne novo stran. Je aroganten in ranljiv. Zabaven in brutalen. Samoironičen in brezmejno prepričan vase. Je človek, ki je iz lastnega imena naredil blagovno znamko, vendar je v njem ves čas ostal fant iz okolja, iz katerega se je moral izboriti.

Njegovo življenjsko zgodbo bi lahko strnili v en stavek: Fant gre iz geta, geto pa ne gre iz fanta.

V Zlatanovi knjigi je vse pomembno zapisano že na platnicah. Obraz, drža, ime in zgodba človeka, ki nikoli ni dovolil, da bi ga drugi definirali prej, kot se je definiral sam.

Prav zato nogomet ni samo vprašanje, kdo je dal več golov. Je vprašanje, iz česa je igralec sestavljen. Iz katere ulice je prišel. Kdo ga je prvi zavrnil. Komu je želel nekaj dokazati. Kaj je moral v sebi ohraniti, da je preživel, in česa se ni nikoli več znal znebiti, tudi ko je postal svetovna zvezda.

Brglez, ki se poklicno ukvarja tudi z mobilnostjo in avtomobilskim svetom, v Zlatanovem jeziku prepozna posebno neposrednost. Ibrahimović je znal nogomet razlagati s podobami, ki jih razume vsak voznik.

Ena najbolj znanih je bila namenjena Pepu Guardioli, njegovemu trenerju v Barceloni.

Ibrahimović je leta 2009 v Barcelono prišel kot eden najboljših in najdražjih napadalcev na svetu. Sprva je dosegal gole, pozneje pa se je igra vse bolj prilagajala Lionelu Messiju, Zlatanova vloga pa se je po njegovem pripovedovanju manjšala. Odnos z Guardiolo se je zaostril, komunikacija med njima pa je menda skoraj zamrla.

Zlatan je svojo izkušnjo opisal s primerjavo: ko kupiš ferrarija, vanj natočiš najboljši bencin, ga zapelješ na avtocesto in pritisneš na plin. Če ga nameravaš voziti počasi po podeželski cesti, si raje kupi fiata.

Sporočilo Guardioli je bilo jasno: kupil si vrhunskega napadalca, nato pa ga nisi uporabljal tam in tako, kjer je najmočnejši. To še danes ostaja kot ena najučinkovitejših lekcij o vodenju.

Ni dovolj, da imaš najboljšega igralca. Vedeti moraš, kaj z njim početi. Ni dovolj kupiti hitrost, moč ali talent. Ustvariti moraš okolje, v katerem se bodo te lastnosti sploh lahko pokazale. Ferrari na napačni cesti ni več prednost. Je draga frustracija.

Enako velja zunaj nogometa. Organizacije pogosto najamejo izjemne ljudi, nato pa od njih zahtevajo povprečnost. Vodje govorijo o talentu, a se ustrašijo značaja. Kupijo potencial, nato pa ga zaprejo v sistem, ki ne prenese hitrosti, tveganja ali drugačnosti.

Zlatan ni bil igralec za vsako cesto. Bil je človek, ki je od trenerja zahteval, da razume stroj, ki ga je dobil. Hkrati pa je tudi sam nosil odgovornost, da ves ta hrup, samozavest in upor spremeni v igro. Prav tu postane nogomet več kot spektakel.

 

Ofsajd. Vsi gledamo isto tekmo. Vsak vidi nekaj drugega. Spremljajte Mundial 2026 na www.delo.si in podkast Supermoč.