Gibanje, ki se mu ne bo več mogoče izogniti

Z vzponom ženskega nogometa znova prihaja v ospredje boj za enakopravnost spolov v športu.

Objavljeno
01. december 2019 06.00
Posodobljeno
10. december 2019 17.09
Megan Rapinoe, ki je letos postala novi obraz boja za enakopravnost, se je s soigralkami razveselila naslova svetovnih prvakinj. FOTO: Reuters
Milijardo ameriških dolarjev (slabih 900 milijonov evrov) bo Mednarodna nogometna zveza (Fifa) v obdobju 2019–2022 vložila v razvoj ženskega nogometa, v katerem želi imeti do leta 2026 šestdeset milijonov igralk. Tudi evropska zveza daje vedno večji poudarek ženskemu delu, prepoznavnosti, dvigu kakovosti. Z vzponom ženskega nogometa je spet postala zelo aktualna problematika enakopravnosti spolov v športu, o čemer je bilo veliko govora tudi na nedavni konferenci o marketingu in sponzorstvih v športu Sporto v Portorožu. Dejstvo je, da je bilo letošnje svetovno nogometno prvenstvo za ženske v Franciji pravi hit. Skupno si je tekme ogledala milijarda ljudi, polfinale med ZDA in Anglijo je bil na Otoku z 11,7 milijona gledalcev med najbolj gledanimi televizijskimi programi leta ...

Tako kot je v družbi trend – da, še vedno, tudi v letu 2019 – težnja po enakosti spolov, je tudi v športu. Šport je odraz družbe in tu je za ženskami dolga pot boja za enakopravnost. Na prve olimpijske igre moderne dobe, leta 1896 v Atenah, niso bile vključene, odtlej se je spremenilo marsikaj, tako v strukturah športnih organizacij (kjer sicer še vedno močno prevladujejo moški, a se vendarle povečuje delež žensk) kot v enakem plačilu, če to štejemo kot eno glavnih postavk enakosti. Mednje gotovo sodi tudi medijska pokritost. In kot so razkrili na Sportu, je tu razlika še vedno zelo velika – lani je bila v Sloveniji v odstotkih 88 : 12 v korist moških ... Se je pa v zadnjem obdobju vsekakor zmanjšal prepad med zaslužki. Če so mednarodne raziskave leta 2014 pokazale, da so v 70 odstotkih športov nagrade enake pri ženskah in pri moških, je bilo pred dvema letoma teh 83 odstotkov in odstotek se še zvišuje.

image
Billie Jean King (na fotografiji na sredini, s Sereno (levo) in Venus Williams) je pred pol stoletja začela tlakovati poseben status ženskemu tenisu. FOTO: Reuters


»V zadnjih letih je bil glede enakopravnosti vsekakor storjen velik korak naprej, vendar nas čaka še veliko dela. Pojavnost ženskega športa je močno poskočila, zanimivo pa je, od kod to izvira. Iz javnosti, ki si želi gledati ženski šport, organizacije prepoznavajo, da je ženski šport dober posel, pritiski sponzorjev pa so tudi vedno večji. Zmeraj bolj se zavedajo, da zgolj s podpiranjem moškega športa zanemarjajo polovico populacije. Seveda je tu še gibanje #metoo, vse skupaj tako daje vedeti, da ni več sprejemljivo, da se ženske izključujejo s kateregakoli področja življenja,« je v pogovoru za Delo poudarila Sally Hancock, sicer ena od govornic na Sportu na temo sprejemanja raznolikosti, ki bogati družbo.

Nič več ni sprejemljivo, da se ženske izključujejo s kateregakoli področja življenja.
​Sally Hancock, izvršna partnerica v svetovalni družbi Y

 

Bartyjevi za zmago 4,4 milijona dolarjev


V boju za enakopravnost je enega prvih velikih korakov naredila ameriška teniška igralka Billie Jean King, še danes ena najbolj znanih bork za pravice žensk. Prav zaradi nje ima tenis v kontekstu enakopravnosti spolov že dalj časa poseben status med športi, teniški turnir za veliki slam v New Yorku je že leta 1973 izenačil denarne nagrade, potem ko je Billie Jean King leta 1972 za zmago prejela 15.000 dolarjev manj kot zmagovalec Ilia Nastase in zagrozila, da naslednje leto ne bo več igrala, če ne bo enakega plačila za vse ... Kingova je postavila temelje, na katerih so njene naslednice lahko postale multimilijonarke, postala je prva predsednica ženske teniške zveze WTA. In čeprav je med posameznicami osvojila 12 lovorik za veliki slam, je največjo zmago v resnici dosegla leta 1973 v ekshibicijskem dvoboju, znanem kot bitka spolov, v katerem je s 6 : 4, 6 : 3, 6 : 3 ugnala (in za to dobila 100.000 dolarjev) znanega šovinista Bobbyja Riggsa, ki je ženskam pripisoval mesto v kuhinji, odrekal pa jim čustveno stabilnost.

»Vedela sem, da moram zmagati. Če bi izgubila, bi se vrnili 50 let nazaj. To bi ženski tenis vodilo v prepad in vplivalo na samozavest vseh žensk,« je tedaj dejala Kingova, ki je še danes v očeh teniških igralk največja ikona. Prav teniške igralke se namreč med športnicami edine redno uvrščajo med najvplivnejše športnike sveta, na sezname najbogatejših. Marija Šarapova, Serena in Venus Williams, ki sta prav tako prispevali velik delež k izboljšanju statusa (temnopoltih) žensk, in Naomi Osaka so med najbolj znanimi obrazi na svetu. In, seveda, nikakor ne smemo pozabiti na Avstralko Ashleigh Barty, ki je za nedavno zmago na mastersu osmerice prejela 4,4 milijona dolarjev (še malce več bi lahko, če bi dobila vse tri dvoboje v predtekmovalni skupini, a je enega izgubila) in s tem najvišji teniški ček v zgodovini. V obeh konkurencah! Tudi Rafael Nadal, Novak Đoković in Roger Federer še nikdar na turnirju niso zaslužili toliko. Vsekakor velika zmaga za ženski šport!

image
Ashleigh Barty se je na sklepnem mastersu osmerice razveselila največjega čeka v teniški zgodovini. FOTO: Reuters


»Res je, a kaj vse je bilo potrebno za to. S čim vse se je morala spoprijeti Billie Jean, koliko izzivov je morala premagati, koliko osebnih padcev in udarcev je doživela. Šport bi potreboval več takšnih žensk, da razkrivajo nepravičnost in da se ta posledično odpravlja. Zaradi Billie Jean, Serene, Marije, Naomi se razlika v primerjavi z moškimi zmanjšuje in mislim, da bomo v prihodnjih petih letih videli izjemne spremembe, ženski šport bo še veliko bolj viden, veliko več mladih punc se bo odločalo zanj,« poudarja Hancockova, leta 2015 med najvplivnejšimi ženskami v svetu športa ter obenem izvršna partnerica v svetovalni družbi Y Sport. Zanimivo, da ima tenis tudi zelo znanega feminista v moškem delu, namreč nekdanjo št. 1 Andyja Murraya, ki novinarje nenehno popravlja, ko v svojih statistikah upoštevajo zgolj igralce. Bil je tudi prvi, ki se je odločil za trenerko (Amelie Mauresmo), za ženske dvigne glas ob vsaki priložnosti. »Sem feminist? Če je boj za to, da ženske obravnavamo enako kot moške, feminizem, potem verjetno sem,« pravi.

Sem feminist? Če je boj za to, da ženske obravnavamo enako kot moške, feminizem, potem verjetno sem.
​Andy Murray, teniški igralec


Megan naslednja Billie Jean King


Tenisu so po enakem plačilu za oba spola sledili številni športi. Predvsem v individualnih športih se zdi, da je enakost vedno večja, kjer je še ni, napovedujejo, da bo, saj se posamezne zveze vedno bolj zavzemajo za to. Zadnje raziskave pa so pokazale, da je največja razlika med nagradami v golfu, kriketu in nogometu. A pri nogometu se je v zadnjem obdobju zgodil velik premik, nogometašice so si izborile veliko boljši status, kot so ga imele v preteklosti, seveda pa so še vedno zelo, zelo daleč od svojih kolegov, ki so med najbolj znanimi osebami na svetu – Cristiano Ronaldo, Lionel Messi, Neymar itd. Zveze nekaterih najrazvitejših držav so začele podvajati vložke v ženski nogomet. Kljub temu pa je, denimo, prva dobitnica zlate žoge, Norvežanka Ada Hagerberg, pri 22 letih končala reprezentančno kariero zaradi diskriminacije, saj jo je čas z izbrano vrsto pahnil v depresije, jo mentalno zlomil in ji povzročal nočne more.

Fifa se je lani tako tudi uradno zavezala, da bo naredila konkretne korake, da bo nogomet postal šport za vse, da se bo zavzela za odpravo spolne diskriminacije ter da bo spodbujala dekleta in ženske, da se ukvarjajo z nogometom. Ta je sicer najbolj priljubljen šport med ženskami, po vsem svetu ga igra 30 milijonov žensk. Priljubljenost skokovito narašča, že svetovno prvenstvo pred štirimi leti v Kanadi si je ogledalo 750 milijonov ljudi, letošnje, kot rečeno, milijarda. Tudi oglasna kampanja, ki so si jo za svetovno prvenstvo omislili pri opremljevalcu Nike, se je zdela zadetek v polno: »Ne spreminjaj svojih sanj, spreminjaj svet.«

image
Sally Hancock je zadovoljna z napredkom ženskega športa v zadnjih letih, a dela je še veliko. FOTO: Sportida


Najboljša igralka prvenstva Megan Rapinoe je postala nova ikona boja za enakopravnost, Američanka, ki je tako kot Billie Jean King odkrito istospolno usmerjena, je zavrnila obisk Bele hiše zaradi nespoštovanja Donalda Trumpa, še naprej pa tudi bije boj za enako plačilo, kot ga dobijo ameriški nogometaši. Le nekaj mesecev pred svetovnim prvenstvom so se namreč igralke odločile za tožbo proti ameriški zvezi, saj so prepričane, da si ne zaslužijo nižjega plačila od moških reprezentantov, ki so, ne nazadnje, tudi precej manj uspešni. »Megan, kakšna ženska! Naslednja Billie Jean King,« je navdušena Hancockova, medtem ko njena partnerica pri Y Sport Sally Horrox poudarja: »Ženski nogomet ima ikone, družbene aktivistke, ki imajo pomemben glas na mednarodnem odru. Tu gre za osebne zgodbe, sanje, kako želijo spremeniti družbo. Megan se dotika družbenih in političnih vprašanj, je lezbijka in uspešna nogometašica, njen glas vsekakor presega šport.«

»Prihodnost nogometa je ženska,« so se strinjale govornice na Sportu, pri čemer je mogoče potegniti vzporednico z odprtostjo družbe in statusom ženskega nogometa. Bolj ko gremo proti severu in zahodu, manjše so te razlike, bolj ko se pomikamo proti jugu in vzhodu, večje so. Tu še vedno velja prepričanje, da ženske in nogomet ne gredo skupaj. »Ko smo na Islandiji govorili o ženskem nogometu, so mislili, da smo nori. Za njih ne obstaja ženski nogomet, ampak samo nogomet. Nikakršnega razlikovanja ni med moškim in ženskim športom, vsi so obravnavani enakopravno. In ko smo šli v nekatere bolj vzhodne države, so nas prav tako gledali, kot da smo nori, le da iz povsem drugačnega vzroka. Tu prevladuje prepričanje, da šport ni za ženske, vloga žensk v družbi je drugačna,« razkriva Hancockova, ki v zadnjem času opaža pozitivne spremembe tudi v angleških medijih, kjer so se zavezali, da bodo posvečali določen odstotek prostora ženskemu športu, prav tako ni več eksplicitnega poudarjanja, da gre, denimo, za ženski nogomet, ampak je angleška reprezentanca pač angleška reprezentanca.


Slovenija v drugi galaksiji


Anglija, kjer imajo Levinje vedno večjo podporo, vsekakor sodi med države, kjer je ženski nogomet vedno bolj priljubljen, pri vrhu so še Nemčija, Francija, Islandija itd. In Slovenija? Je nekje na sredini, tako kot smo pač nekje na sredini med konservativnostjo in odprtostjo. Med tistimi, ki se najbolj izpostavljajo v tem boju, je Andreja McQuarrie, nekoč znana pod priimkom Leskovšek. Nekdanja alpska smučarka, ki je v nogomet zajadrala zaradi svoje hčere, je predsednica ženskega kluba iz Radomelj. »Zadnja leta je bil v svetu res storjen velik korak z vseh vidikov, to je postalo gibanje, ki presega meje ženskega nogometa. Ženski nogomet kaže, kako družba gleda na ženske. A če so se v svetu zgodili veliki premiki, tudi na zakonodajnem področju, je v Sloveniji zgodba povsem drugačna. To sta dve različni galaksiji. Nam ne gre za plačilo, ker o njem sploh ne moremo govoriti, mi si želimo zgolj enako priložnost. Samo to. Naš boj je na povsem drugi ravni,« poudarja McQuarriejeva, ki je sodelovala pri organizaciji zadnjih petih zimskih olimpijskih iger, zato jo marsikdo pobara, ali ji je bilo res treba v ta boj.

image
Andreja McQuarrie je ugriznila v kislo jabolko, ker je boj za enakopravnost žensk v nogometu zanjo velik izziv. FOTO: Sportida


»Pri nas še vedno velja, da ženske in nogomet ne gredo skupaj, in to miselnost je treba spremeniti. To me je tudi pritegnilo v ženski nogomet, to je eden od razlogov, da ga podpiram. Tu sem zato, ker je težko. Treba je nekaj storiti in res bi rada pomagala. Veliko sem dobila od športa in rada bi mu nekaj tudi vrnila,« pravi nekdanja jugoslovanska olimpijka, ki se čudi, kakšne strokovnjake so imeli pred več kot 40 leti v njenem smučarskem klubu, najbolj kakovostne treninge, v njenem zdajšnjem pa si ne morejo privoščiti, da bi zaposlili trenerja ...

Ženski nogomet kaže, kako družba gleda na ženske.
Andreja McQuarrie, nekdanja alpska smučarka


Ker tuji zgledi vlečejo, pričakuje, da se bo status ženskega nogometa izboljšal tudi pri nas, na neki način se zdi to edina možna pot. »Temu gibanju ne bo mogoče ubežati, je pa žalostno, da smo vedno kakšnih pet let za naprednim svetom. Škoda tega časa, ker bi lahko šli v korak z najrazvitejšimi. Prepočasni smo, to je prevelik potencial, da bi ga zanemarjali. Vse skupaj bi lahko zelo pospešili z zelo majhnim denarnim vložkom in medijsko pokritostjo. S tem, ko se izboljšuje status ženskega nogometa, se izboljšuje tudi stanje v družbi,« še pravi McQuarriejeva v upanju, da se bo slovenska družba čim prej znebila predsodkov.