Grehi prijaznega in olikanega kapetana

Branko Ilić ima s svojo vlogo in izkušnjami velik vpliv na Olimpijino igralno podobo.
Objavljeno
26. avgust 2018 06.00
Posodobljeno
26. avgust 2018 06.00
Branko Ilič in Marcos Tavares sta v svojih kapetanskih vlogah najmočnejši osebnosti v moštvih. Foto Tadej Regent/Delo
Prijaznost je lepa človeška odlika. K njej sodi tudi olika. Kapetanu nogometne Olimpije Branku Iliću res ni mogoče očitati, da ni prijazen ali olikan. Celo več, tako prijaznega sogovornika, ki spoštljivo posluša in tudi odgovarja, bi težko našli med prekaljenimi nogometaši, ki imajo za seboj za nekaj obsegov ekvatorja igralske kilometrine.

Prejšnji teden sem se lotil kapetana Maribora Marcosa Tavaresa. Tudi on sodi v kategorijo nadprijaznih in spoštljivih, pri čemer so za Brazilca s Štajerske in s slovenskim potnim listom njegove značajske značilnosti zunaj igrišča razumljive. Slovenščina mu še ne gre tako dobro z jezika, da bi si lahko privoščil še bolj odkrito in vsebinsko bogatejšo komunikacijo, zato se raje zateka k preverjenim in vselej rado slišanim ter neškodljivim puhlicam.

Med ljubljanskim Brankom in mariborskim Marcosom pa je vendarle velika razlika na igrišču. Prvega negativna karma lovi od prve tekme po vrnitvi v Slovenijo (debitiral je proti Mariboru in tako nespretno, da mu je Luka Zahović zabil zmagovalni gol), drugemu je za vse dobro, kar je storil in kar dela v vijoličnem dresu, vrnila v obliki zmag, priljubljenosti in uspehov na vseh področjih. Zaradi tega je tudi kapetan, ki mu gre vse od nog, medtem ko gre zeleno-belemu kapetanu vse narobe.

Ni skrivnost, da Ilić in šampionski trener Olimpije Igor Bišćan nista bila ravno na isti valovni dolžini. Nekdanji reprezentant je začutil, da ga je Zagrebčan vse manj potreboval in uporabljal na igrišču ter več v slačilnici (čeprav je ta tudi zvito zlorabil kapetanovo profesionalnost), a je kot izkušen legionar dobro vedel, da Biš­ćanova igralna filozofija ni sprejemljiva za Olimpijo v slovenski ligi. Da bi se branila proti Krškemu, Rudarju, Celju in drugimi palčki. To se pač ne spodobi za klub iz glavnega mesta, ki mora biti na gostovanjih po slovenskih vaseh – kaj šele v Stožicah – vedno »institucija« z žogo v nogah, premočjo, lepoto in atraktivnostjo ter avtoriteto.

Ilićeva drža in vpliv sta se pokazala ob nastavljanju novega strokovnega štaba. Kapetan ni skrival zadovoljstva z njim in taktičnim zasukom ter je pogumno stopil v ospredje, ko je bilo treba zagovarjati nove prijeme, filozofijo in novince – ne okrepitve. Sprva je bila njegova naloga logična, nekdo je moral miriti strasti in vlivati optimizem po novi predsednikovi čistki, pozneje, že po prvih igralskih okrepitvah in slabših rezultatskih razpletih, je njegovo branjenje vsega slabega že šlo čez mejo sprejemljivega.

Kapetan pri Mandarićevi Olimpiji, ki nikoli ne bo imela prav veliko priložnosti, da bi v igralsko upokojitev pospremila nogometaše Ilićevega kalibra, naj bi bil delno tudi selektor z mnenjem in avtoriteto. In upoštevan. Olimpija ustreznega ali sprejemljivega (vsaj polovičnega Zlatka Zahovića) namreč nima, razen predsednika, ki pač vleče poteze, kakršne že vleče. Ilić je, ko je prižgal zeleno luč za vse šarlatane, ogrozil tudi svojo vlogo in nazadnje svojo nogometno verodostojnost. Iz tekme v tekmo jo zapravlja.

S prijaznimi in olikanimi je včasih težko odkrito govoriti. Z Brankom sva o zdajšnji Olimpiji po malem že izmenjala stališča. Pomisleke in bojazen, da se ji napoveduje še ena kalvarija, sem mu izrazil po prvem porazu (Qarabag), a tedaj še nisem mogel biti neposreden, da bi mu dejal: »Serješ ga!«