V nadaljevanju preberite:

Na začetku minulega meseca me je presenetila vest, da je v 88. letu po kratki bolezni v Beogradu umrl Milan Mandarić. Nazadnje, ko sem ga srečal, je bil tak kot tistega dne, ko sem ga spoznal. Nasmejan, prijazen, uglajen, čil in zdrav. Ob sebi je vedno imel družbo, ker je bil tudi zelo družaben mož, ljudi je osvajal s svojim prepoznavnim šarmom. Le na usodni dan ob sebi ni imel nikogar.

Mandarić je bil predvsem neskončen optimist in »pravljičar«.

»Bogastva ne merim po tem, koliko imam na računu. Bogatejši sem le, če dokončam tisto, kar sem si začrtal, in izpolnim, kar sem obljubil. Doslej še nisem razočaral.« Takole ušesom privlačno in modro mi je ob najinem prvem srečanju pred dobrimi dvajsetimi leti na vprašanje, ali je milijonarjem lažje uresničiti cilje, odgovoril Mandarić. Bil je že uspešen ameriški poslovnež srbskega rodu, rojen v hrvaški Liki v Gospiću, znan le kot migrant, ki je odšel iz »komunistične Titove Jugoslavije« (njegove besede), in »stric iz Amerike«.