Izkušeni »mladi orel« je razprl ruska krila

Nesporni junak polfinalnega dvoboja prvakov najmočnejših celin Claudio Bravo je v nekaj minutah odvrgel s hrbta težko breme slabe sezone pri Manchester Cityju. S tremi ubranjenimi streli z bele točke je v finale pokala konfederacij porinil Čile in statistično izenačil letošnji ligaški dosežek.

Statistična igra številk je za 34-letnega veterana v čilski reprezentanci zelo nenavadna: v dresu Cityja je letos igral šest tekem oziroma 529 minut. Tekmeci so sprožili enajst strelov, od tega je prejel kar osem golov. Ubranil je le tri, toliko kot v razburljivem polfinalnem izvajanju kazenskih strelov proti evropskemu prvaku Portugalski.

»Igrali smo z glavo in srcem,« se ni posebno izpostavljal veliki junak. O njegovem podvigu je več povedal čilski selektor Juan Antonio Pizzi. »Pri kazenskih strelih nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo, lahko pa se ustrezno pripraviš. Claudio je bil odličen v predvidevanju, toda svojo nalogo je odlično opravil že prej, ko se je v pripravi za tekmo študiozno lotil tekmecev in njihovih strelov z bele točke.«

Bravo je morda največji simbol uspehov Čila v zadnjih treh letih, zaradi katerih je najboljši, pred Brazilijo, Messijevo Argentino, ki jo je dvakrat premagal v finalih južnoameriškega prvenstva, in Urugvajem. Najbrž je kar najtrdnejši člen v moštvu. Da je v senci Alexisa Sancheza ali Artura Vidala, je krivec njegov umirjen značaj. Manjka mu karizme, je običajen mož, ga opisujejo tisti, ki ga poznajo v dušo.

»Skrivnost našega uspeha je stanovitnost. Nikoli ne odnehamo verjeti v sebe in želimo narediti vse za zmago,« je iz svojega zornega kota, najbrž pa bi podobno povedali tudi drugi reprezentanti, pojasnil čilsko zgodbo o uspehu 185 centimetrov visoki vratar.

Pokal konfederacij je za Brava turnir, na katerem si lahko zaceli rane in povrne samozavest po zelo slabi sezoni v angleškem prvenstvu. K Cityju ga je lani poleti, potem ko se je z Nemcem Marc-Andrejem in Stegnom izmenjaval v vlogi številka ena pri Barceloni, povabil Pep Guardiola. Vanj je tako močno verjel, da se je Katalonec odpovedal angleški številki ena Joeju Hartu. Guardiola je veliko tvegal in na koncu potegnil krajšo. Enako velja za Brava, ki se nikakor ni uveljavil v vratih Cityja. Kritike Angležev so bile ostre, tudi Guardiola se je proti koncu sezone močno oddaljil od Brava, ki ga je pripeljal prav zaradi tega, ker je bil vedno vdan in zanesljiv vojak. Ni se izpostavljal.

Za njegov prihod v Barcelono sta bila najzaslužnejša Juan Carlos Unzue, pomočnik Luisa Enriqueja, in Andoni Zubizarreta, nekdanji športni direktor. Oba sta bila nekoč vratarja pod taktirko Johana Cruyffa in Guardiolova soigralca. Odločilno pa je bilo, da je Bravo učenec trenerjev, ki so učili po Ajaxovi šoli vratarjev. Vzgajan je bil po Cruyffovi doktrini, po kateri je vratar prvi napadalec.

»Odlikovali so ga čvrst značaj, odlično sodelovanje z branilci, občutek za dvoboje ena na ena, in kar je po meni najpomembnejše in ključno, bil je odličen v igri z žogo,« je opisal Brava legendarni vratar Barcelone in španske reprezentance Zubizarreta. Da ne bo le klasičen vratar, je pred prestopom v Barcelono dobro vedel tudi Bravo. »Vedel sem, da bom tudi srednji branilec,« je dodal Bravo, ki ima za seboj skoraj klasično vratarsko zgodbo, kot vsi njegovi južnoameriški kolegi. »Kot otrok sem sanjal o tem, da bi igral v napadu.«

Na njegovo srečo ni bil uslišan. Med vratnice so ga trenerji potisnili že zelo zgodaj, pri 11 letih, čeprav prva leta ni prav nič kazalo, da bo nekoč eden od najboljših vratarjev na svetu, pa je »narava« opravila svoje, od 14. do 16. leta starosti je zrasel za 14 centimetrov, pri 19. pa je že debitiral za prvo moštvo najboljšega čilskega kluba Colo-Colo. In prejel vzdevek Mladi orel (condor chico).